Izvedenec Kröll ni mogel potrditi Radanove odgovornosti za smrti bolnikov

Avstrijski izvedenec Wolfgang Kröll je v današnjem nadaljevanju sojenja zdravniku Ivanu Radanu v predstavitvi svojega mnenja opozoril na pomanjkljivo dokumentacijo v zadnjih urah življenja bolnikov, katerih umora je obtožen Radan. V nobenem primeru zato ni mogel potrditi, da je bil zanje usoden prevelik odmerek morfija ali drugega zdravila.

Pri paliativni obravnavi bolnika morajo biti namreč vsi koraki dokumentirani, je povedal izvedenec, ki ugotavlja, da je zdravljenje teh šestih bolnikov potekalo v skladu z medicinsko stroko.

Avstrijski izvedenec se je opredelili do vsakega posameznega primera. V prvem primeru je Radan bolniku dal propofol in morfij, odmerjanje slednjega pa je povečeval. Radan je odmerjanje utemeljil z izrazitim stresom sicer nezavestnega bolnika.

Armin Alibegović z inštituta za sodno medicino naj bi v mnenju, ki ga je izdelal za tožilstvo, pojasnil, da človek v nezavesti ne čuti bolečine. A Kröll je opozoril, da ne vemo, kako globoka je bila nezavest, zato da je bilo povišanje odmerka vsekakor možno in tudi upravičeno. "Če ne bi dobil morfija, bi živel nekaj minut ali ur dlje, vendar bi umrl v hudem trpljenju in bolečinah," je ocenil.

Pri drugem primeru je izvedenec opazil, da se je podatek o odmerjanju morfija v temperaturni list vpisal, ko je bolnik že umrl. Ker je bolnik pred morfijem dobival druga protibolečinska zdravila, izvedenec pogreša pojasnilo, ali se bolečine ni več dalo blažiti le s tema dvema analgetikoma. Radan je pojasnil, da je bolnik bruhal, zaradi česar je namesto tramala, ki povzroča slabost, dobil morfij.

Pri tretjem primeru Kröll pogreša natančen vzrok smrti, a je domneva, da je bolnik umrl zaradi hude bolezni in ne odmerjenih zdravil. "Če bi sam zdravil bolnika, ne bi naredil nič drugače," je dodal.

Tudi v četrtem primeru se je soočil s težavo pomanjkanja dokumentacije, saj ne razume zamenjave dovajanja tramala in analgina z morfijem. Ob tem pa je dejal: "Če bi bili zelo hudobni, bi lahko rekli, da je bil apliciran morfij zelo visok." A kmalu zatem se mu je zdelo neverjetno, da je bolnik umrl zaradi prevelikega odmerka morfija.

Peti bolnik je po izvedenčevemu mnenju umrl zaradi bolezni, zadnji odmerek morfija naj bi namreč dobil več kot tri ure pred smrtjo. Tudi v šestem primeru, torej primeru, ko naj bi bolnik dobil kalij, za Krölla ni bilo nepravilnosti, ki bi pospešile bolnikovo smrt.

Izvedenec je v nadaljevanju odgovarjal tudi na vprašanja tožilstva glede dveh Radanovih bolnikov. Ekg posnetek bolnika okoli deset minut pred smrtjo po besedah Krölla ne kaže, da bi prejel kalij. Tega sicer ne more trditi z gotovostjo, saj bi za to potreboval neprekinjen posnetek delovanja bolnikovega srca deset minut do smrti.

Glede bolnika, ki naj bi ga Radan umoril s propofolom, pa je dejal, da odmerek, ki ga Radan navaja, da ga je dal bolniku, ne bi povzročil smrti. Če pa je propofol v bolnika stekel v odmerku, s hitrostjo in ob tisti uri, kot je pričala ena od sester, pa bi bil umrl zaradi predoziranja s propofolom in takrat, kot je navedeno v bolnikovi dokumentaciji, je dejal izvedenec. A je Kröll hkrati opomnil, da iz dokumentacije tega bolnika ne izhaja, da bi Radan naredil karkoli, da bi pospešil smrt tega bolnika, pač pa da je umrl naravne smrti.

Kröll se je dotaknil tudi izvedenskega mnenja o okoliščinah smrti Radanovih bolnikov, ki ga je za tožilstvo pripravil Alibegović. Kröll meni, da je Alibegović odličen specialist sodne medicine, vendar mu primanjkuje kompetenc, ko gre za paliativno oskrbo. Sam pa je specialist intenzivne medicine in anesteziologije. Alibegović namreč nikoli ni obravnaval umirajočih bolnikov in se je, preden je pripravil svoje mnenje, pogovoril z anesteziologom, je še izpostavil Kröll. To zanj pomeni, "da je Alibegović samo posredoval mnenja drugih, ki jih je slišal ali pa prebral v kakšnem učbeniku".

Komisija zdravniške zbornice, ki je opravila zunanji strokovni nadzor in ugotovila, da je zdravljenje potekalo v skladu s strokovno medicinsko doktrino, pa se po besedah Krölla sprašuje le, ali je bilo odmerjanje morfija primerno ali ne. A hkrati je za to mnenje našel več pohvalnih besed, saj da pušča odprto vprašanje, ali je šlo za napako v zdravljenju ali ne.

Kröll je tudi opozoril, da je Radana obravnava umirajočih bolnikov osebno prizadela. Kot intenzivist je prepričan, da je se je pri obravnavi hudo bolnih in umirajočih treba vključiti kot zdravnik, a ni mesta za osebno vpletanje.

Ker niti tožilstvo niti obramba še nista končala z vprašanji izvedencu, bo očitno Kröll v nadaljevanju obravnave še prihajal v Ljubljano.