Slovenija

'Slovenci smo izjemni, zanimivi in posebni. Čisto vsak od nas je lahko nekomu v navdih'

Ljubljana, 21. 11. 2017 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 9 min
Avtor
Anja Intihar
Komentarji
11

Novinar Jan Golja, tisti Jan, ki z Malimi koraki za velik cilj zbira sredstva za otroke v stiski, je izdal knjigo. Posebno knjigo o zanimivih Slovencih in Slovenkah, ki so lahko v navdih. Vsak od nas ima namreč zanimivo življenjsko zgodbo, potencialno filmsko uspešnico, pravi Jan, ki so ga sogovorniki zlahka spustili v intimnost njihove dnevne sobe.

Več videovsebin
  • Iz SVETA: Zgodbe Slovencev
    02:20
    Iz SVETA: Zgodbe Slovencev
  • Iz SVETA: Jan Golja o svoji knjigi
    02:11
    Iz SVETA: Jan Golja o svoji knjigi
  • Iz 24UR: Znani Slovenci na predstavitvi knjige v copatah
    01:52
    Iz 24UR: Znani Slovenci na predstavitvi knjige v copatah
  • Iz 24UR ZVEČER: Slovenci odprli svoje dnevne sobe
    04:02
    Iz 24UR ZVEČER: Slovenci odprli svoje dnevne sobe

So knjige in so – knjige. Takšne, ki ostanejo s teboj še dolgo potem, ko zapreš zadnjo stran in jih odložiš na polico. Slovenci v dnevnih sobah novinarja Jana Golje je ena takšnih knjig. Prinaša 20 portretov posebnih, zanimivih ljudi, ljudi, ki so nam lahko v neizmeren navdih. Jan je točno tak, energičen, iskren, navdihujoč, odličen sogovornik, ki mu skozi govorno nit komaj slediš – Primorec, pač. 

Portrete, ki jih predstavlja, je izbiral skozi svojo desetletno novinarsko kariero, pravi. Vedno se je osredotočal na male ljudi, preproste, ki so kljub temu (ali pa prav zato) lahko v navdih vsakemu od nas. Jan, tisti Jan, ki z malimi koraki teče za velik (Svetov) cilj, je knjigo izdal v samozaložbi in za to prodal svoj avto. Velik del k temu, da je knjiga takšna, kot je, so dodali še urednica Eva Gaiser, fotograf Jan Pirnat in oblikovalec Andraž Sedmak

Avtor nas med drugim vabi v dnevno sobo 70-letnega vdovca Janeza Šturblja, pa 87-letne Francke Hočevar, preproste, čudovite sivolase gospe. Povabi nas v intimo Aljoše Bagole, kreativnega direktorja agencije Pristop, ki s soprogo svojo ljubezen do estetike, umetnosti in ustvarjanja uspešno prenaša na potomko. V knjigi svoje mesto najde tudi kavč skakalnega asa Roberta Kranjca, ki je doma zgolj mož in oče. Portreti običajnih ljudi, ki pa so hkrati vse prej kot običajni.

70-letni vdovec Janez Štrubelj je prepotoval skoraj ves svet.
70-letni vdovec Janez Štrubelj je prepotoval skoraj ves svet. FOTO: Jan Pirnat

Dejal si, da si želel s to knjigo pokazati, kako izjemni smo Slovenci. Mnogo bolj, ko se zdimo. Da smo lahko nekomu navdih in da je lahko hkrati vsak človek dober zgled nam samim?

V svoji novinarski karieri sem pokrival zgodbe preprostih, "malih" ljudi. V njihove domove sem vstopal sam in opazil sem, kako dobro me sprejemajo. Odprli so se mi, veliko so mi povedali, govorili smo o vseh živih stvareh. Z leti sem nato te njihove zgodbe pripovedoval svojim znancem in ugotovil, da gre za prave zgodbe navdiha. Za filmske zgodbe. Vsak naključen sogovornik, pri katerem sem bil, je imel izjemno zgodbo, hkrati pa se nihče od njih ni zavedal, kako močna je ta pripoved, zanimiva, edinstvena. 

Po kakšnem ključu si izbiral zgodbe, ki si jih nato objavil v knjigi Slovenci v dnevnih sobah?

Povsem naključno. Želel sem seveda, da so objavljene nekatere zgodbe s točno določeno sporočilnostjo, takšna je pripoved paraplegika in tetraplegičarke, pa punce, ki je preživela možgansko kap. Nekaj je tudi zgodb znanih ljudi, a s temi sem želel pokazati, da so doma čisto običajni ljudje. Isti kot mi. Znani ljudje, ki jih kujemo v zvezde, imajo doma povsem enake strahove in želje kot mi. Ko vidiš, da imamo vsi enako osnovo, ugotoviš, da je resnično vsak lahko nekomu v navdih. V tej knjigi ima mesto vsak Slovenec, razen seveda tisti, ki niso pošteni.

Kako si ljudi, navadne ljudi, prepričal, da te spustijo v svoj dom? Ker dom je namreč tisti, kjer posamezniki ponavadi potegnemo črto. Dnevna soba je naša intima, delimo jo z redkimi izbranci. 

Nočem se hvaliti, a ljudje mi zaupajo. Začutimo se. Pri tem projektu nisem imel nobenega drugega namena kot pokazati, kako posebni smo. Ko ljudje začutijo, da za vsem tem ni nobene igre, se odprejo. Sam sem jim iskreno povedal, kaj delam in zakaj, in vsi so bili veseli, za kako zanimiv projekt gre. Edino težavo sem imel le s homoseksualnim parom, ker se v vseh primerih eden od dvojice ni želel izpostaviti. Zaradi službe, sosedov, staršev. Imel sem težave, nato pa našel idealen par, ki je lahko vsem nam za zgled. Samozavestna sta in točno vesta, kaj želita v življenju.

Zakonca Gal Jakič in Nina Wabra Jakič s sinkom Leom.
Zakonca Gal Jakič in Nina Wabra Jakič s sinkom Leom. FOTO: Jan Pirnat

S tem na neki način podiraš tabuje. Sama Slovencev namreč ne vidim kot narod, ki se zlahka odpre, ki ljudi brezskrbno spušča v svojo intimo. Zdi se mi, da stisko raje tiščimo v sebi, kot pa kažemo drugim. Ti pa si našel ljudi, ki so ti bili pripravljeni zaupati svojo stisko, strahove, želje in potrebe, pričakovanja in ideale ... 

Za vse to sta potrebni intuicija in empatija. K osebi moraš pristopiti na pravi način, tako gre v življenju. Nobenega recepta nimam, sem samo izjemno iskren. In večinoma me to v življenju tepe. A te ljudi sem preprosto poklical in dobil pozitivne odgovore. Ne verjamem, da smo Slovenci zaprt narod. Menim, da imamo radi nizko ograjo pred hišo, a ko jo prestopiš, te z veseljem povabimo v hišo. Ko narediš prvi korak, je vse čisto preprosto. 

Zanimivo je, da vsak zase misli, da je najbolj dolgočasen človek na svetu, povsem nevreden mesta v knjigi. Ti pa si iz teh zgodb naredil ... potencialne filmske uspešnice ... 

Vsak zase vedno misli, da je dolgočasen. Daleč od tega, da bi bilo to res. Slovenci smo izjemno "odbiti", zanimivi, prijetni.

Povej mi, kaj občutiš kot novinar, kot Slovenec, kot človek, ko ti devetletni otrok na vprašanje Česa te je v življenju najbolj strah? odgovori: Da bi ostal sam in da me nihče ne mara. Devetletni otrok.

Odgovornost. Na začetku akcije Mali koraki za velik cilj mi je bilo zelo hudo. Nisem spal, pregorel sem, ker se nisem znal spoprijeti z vsemi temi čustvi. Eno leto nisem šel na dopust, ker sem si mislil, kako naj grem, če si mnogi tega ne morejo privoščiti? Potem sem spoznal, da je treba pomagati. Če veš, da lahko pomagaš, stori to. Če imaš moč, stori to. Čutim odgovornost in moral bi jo tudi vsak posameznik. Če sosed nekaj potrebuje, mu to daj. 

Vse se potem res začne z malimi koraki?

Vse. Z malimi koraki. Človek mora začeti pri sebi. 

Je vsak človek zate zgodba? Dobra zgodba?

Ne. Ne zatiskam si oči pred realnostjo. Na svetu je veliko slabih ljudi, lažnivcev, tatov, neempatičnih oseb, izkoriščevalcev. Ne pravim, da je družba perfektna. Vsak ima mesto v tej knjigi, če je le pošten in pozitiven.

So naslednji junaki portretov že zbrani, dejal si, da pripravljaš drugi del, ko se vse skupaj malce umiri?

Ljudi nikoli ne izbiram vnaprej. Gre za čisto naključje, tako je bilo tudi v prvi knjigi. Urednica knjige Eva in fotograf Jan sta me pogosto vprašala, kakšna je zgodba človeka, pred katerega vhodnimi vrati smo v tistem trenutku stali. Odgovoril sem, da nimam pojma. To je vsa poanta – spontanost. Če bi igral in se vnaprej pripravljal, knjiga ne bi imela prave sporočilnosti. 

Skakalni as Robert Kranjec je doma preprosto mož in očka.
Skakalni as Robert Kranjec je doma preprosto mož in očka. FOTO: Jan Pirnat

Pred kratkim si mi dejal, da ti je knjiga vzela eno leto življenja. Kaj pa ti je dala?

Bolj pomembno je, kaj bo knjiga dala družbi. Imam knjigo, moje ime je napisano na platnici. To je tako neverjeten občutek. Vedno je bila moja tiha otroška želja, da bi napisal knjigo, a nisem vedel, o čem naj pišem. In ko sem našel temo, ko sem ugotovil, da lahko nekaj povem, sem jo napisal. Izdal sem jo v samozaložbi, pomagalo mi je nekaj sponzorjev, prvič v življenju sem nekoga zaprosil za pomoč. Ko sem jo prvič odprl, sem se zjokal kot dveleten otrok. Zvečer sem jo gledal na polici, neizmerno prijeten občutek je bil to. 

Prvi odzivi so izjemno pozitivni. "Jan nesebično širi dobroto, spodbuja k humanitarnosti, prebuja v ljudeh zavest, vest in osveščenost. Uspeva mu. Če bi imela Slovenija več Janov, bi bila lahko to čudovita dežela," je zgolj eden od pozitivnih zapisov ob portretih tvojih Franck, Janezov, Davidov, Galov, Nin ...

Če si v življenju iskren, če se ne pretvarjaš, je tako. Jaz sem kdaj tudi tečen, zavedam se svojih negativnih plati, a ničesar ne skrivam. Kot da bi hodil gol naokrog. Tak sem. Na začetku me je bilo strah izpostavljati svoj obraz. Ljudje ti verjamejo, zbrali smo pol milijona evrov za dober namen in strah te je te odgovornosti. A nato se vprašaš – kaj pa imam za skrivati? Potiho sem pričakoval pozitiven odziv, sicer sploh ne bi šel v to. Najbolj me veseli pohvala popolnega neznanca. Samo eden je dovolj, eden, ki reče, hvala, da si nam predal to sporočilo. To je povsem dovolj. 

Zame niso bile pretresljive samo zgodbe, tudi fotografije dosežejo svoj namen. Tu izraz, da slika pove več kot tisoč besed, doseže svoj pomen. Pretresljive so, iskrene, ljudje na njih naravni, sproščeni, kakršni so v zavetju lastnega doma.

Poznam veliko dobrih fotografov, a pri tem projektu ni šlo zgolj za fotografa. Potreboval sem nekoga, ki čuti stvari, nekoga, ki ima enako videnje na svet, kot ga imam jaz. In prvi, ki mi je prišel na misel, je bil Jan, 24-letnik, ki ima v sebi staro dušo. Izjemno usklajeno sva delala. Portretirance sva prosila, naj počnejo, kar počnejo tudi sicer, ko naju ni zraven. Popoldne rad likaš, sem recimo vprašal nekoga? Dobro, pojdi tja in likaj. 

So se ljudje pri kakšni temi zaprli, so kdaj rekli, to je meja, čez katero te ne pustimo?

Ne. Saj tudi sam začutim človeka, vem, kje je meja, čez katero ne smem. Niti pri enemu nisem začutil, da se bo zaprl. Če človeka poslušaš, opazuješ njegovo telesno govorico, je vse dobro. Očitno sem imel tudi malce sreče pri svojih sogovornikih. 

Devetletni David s svojo mamo in babico.
Devetletni David s svojo mamo in babico. FOTO: Jan Pirnat

Bi lahko izbral svoj najljubši portret?

Ne, niti slučajno. Vsak ima svojo posebno sporočilnost. Tudi v stikih ostajam z vsemi. Janezova hči mi je zadnjič poslala izjemno lepo sporočilo o tem, da je oče navdušen in ganjen nad končnim izdelkom in hkrati počaščen, da je v družbi takšnih zgodb. Darilo življenja je poimenovala to knjigo in to pomeni, da sem pri njih zapisan za vse življenje. Družina je vesela in ponosna. In to šteje. 

In za nameček so to čisto navadni ljudje, to bi bil lahko vsak izmed nas?

Ravno pri 70-letnem Janezu Štrublju se vidi poanta. Izjemno veliko je potoval, videl ogromno sveta, poln je življenja. A v vsaki vrsti v trgovini je pet takšnih gospodov, vsak s svojo življenjsko zgodbo in ti imaš pet norih zgodb. Slovenci smo izjemni. Precej bolj samozavestni, kot si mislimo. Nova generacija ima napačne idole, nihče ne bo pomislil, da je Francka lahko njegov idol. Francka, ki gre s hoduljo in psom vsako jutro na sprehod, je lahko idol. K temu moramo stremeti. 

Se ti zdi, da družba danes za slabo jemlje dejstvo, da smo (radi) običajni?

Da, se strinjam. A za slabo nam to jemljejo tisti, ki mislijo, da so nekaj, kar v resnici niso. Navadni, običajni ljudje smo zadovoljni sami s seboj. Na uspeh gledam po tem, kako srečen si, ne pa, kaj si dosegel. Navadni ljudje so tisti, ki so najbolj preprosti, sproščeni, ki znajo uživati v življenju. 

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1