Jernej Kenda o prostovoljstvu: Če želiš nekaj narediti, moraš vzeti v roke lopato

Na Šentviški planoti, ki jo sestavlja 12 naselij, 362 dni na leto živi okrog 800 ljudi. Tej številki se zadnje dni junija pridruži dodatnih 10.000 zabave željnih posameznikov, ki jih na planoto privabi festival Gora rocka. 

A to ne bo članek o nastopajočih, o glasbenikih, niti ne bo članek o obiskovalcih, ki derejo na urejene travnike, o obiskovalcih, ki prevozijo 100 in več kilometrov ovinkaste ceste, da z nahrbtniki prispejo na prizorišče. Ne. To bo zgodba enega posameznika, ki pa je v svojem bistvu enaka zgodbi 250 prostovoljcev. Tem se namreč gre zahvaliti, da dobrodelni festival ne le obstaja, pač pa da vsako leto precej denarja nameni za dober namen, za otroke v stiski, za izboljšanje življenja v lokalni skupnosti.

"Vsak dan festivala, ki bo letos potekal že 13. leto zapored in se je razširil na tri dni, pomaga okrog 100 prostovoljcev. Prihajajo iz vse Slovenije, največ je seveda domačinov, a javljajo se nam tudi posamezniki od drugod, ki bi si želeli podariti svoj prosti čas za dober namen. Ki bi radi bili del pozitivne zgodbe in začutiti utrip glasbenega dogodka tudi z druge, manj "uživaške" plati," začne svojo pripoved vodja festivala Jernej Kenda. 

"Organizacija je garaško delo, začne se že nekaj mesecev pred samim junijem. Na ta račun seveda trpijo naše družine, tudi služba, dopust velikokrat namenimo za pripravo festivala," pravi Kenda in doda, da so vsako leto po zaključku Gore rocka prepričani, da so festival pripravili zadnjič, a jih zadovoljni izrazi na obrazih tistih, ki jim s podarjenim izkupičkom pomagajo pri lepšem vsakdanu, prepričajo, da še ni vredno vreči puške v koruzo. 

Za kakšne zneske gre? "Do lanskega leta smo v dobrodelne namene skupaj podarili skoraj 90.000 evrov. Obnovili smo šolsko telovadnico na Šentviški Gori, kupili štiri defibrilatorje, zbrali denar za Enoto reševalnih psov v Tolminu, obnovili krajevne poti na planoti, zgradili avtobusno postajališče na Prapetnem Brdu, pomagali pri nakupu novega gasilskega vozila za lokalno prostovoljno gasilsko društvo. Vsako leto del zbranih sredstev namenimo tudi projektu Botrstvu," razlaga prva violina festivala. "Včasih gre za težke zgodbe. Ko smo zbirali sredstva za deklico Mašo, ki je imela možganski tumor, sem poklical njeno mamo in pol ure sva oba jokala v telefonsko slušalko."

Nepogrešljivo je spet vprašanje, ali s prostovoljnim delom popravljajo stvari, ki bi sicer bile na plečih države? "Ne. V majhnih krajih moraš pač sam poskrbeti za to, da si zvišaš kvaliteto lastnega vsakdana. Če ti pozimi snežni zamet zapre dovozno pot, boš vzel v roke lopato in si jo sčistil sam. Tako preprosto oziroma vsakdanje je to. Mali človek si mora pomagati sam. Pa tudi občina nam precej raje ponudi roko, ko vidi, da smo se sami angažirali in bi radi popravili določene stvari. Nekaj pač moraš narediti, da boš nekaj dobil nazaj," doda Kenda in s tem odpre zanimivo polemiko o tem, da prostovoljno delo ni nujno potuha družbi in državi.

"Tudi sicer je po mojem mnenju bistvo prostovoljnega dela v tem, da ne razmišljaš, čemu vsemu se s tem odpoveduješ. Ne moremo dati na tehtnico festivala in družine. Prostovoljstvo je način življenja, nikoli ne preštevamo ur, ki jih prebijamo na festivalu. Najbolj smo zadovoljni, če zberemo čim več sredstev za dobrodelne namene," se pogovoru pridruži Andraž Ozebek, ki skrbi za finančno plat festivala. 

Za festival vsako leto diha cela Šentviška planota. "Domačini z veseljem ponudijo pomoč. Pobirajo smeti, postavljajo prizorišče, ne nazadnje nam pustijo, da uredimo parkirišče za obiskovalce na njihovih najlepših travnikih," razloži Ozebek in na vprašanje, če je mogoče vsaj približno oceniti število ur, ki jih prostovoljci vsako leto "podarijo" festivalu, odgovori: "Okrog 7500. To je okviren seštevek ur, ki jih "podarimo". A če bi gledali le na to, potem bi vse skupaj že zdavnaj pustili. Ne nazadnje gre pri festivalu tudi za druge stvari, za medgeneracijsko povezovanje na primer. Za točilnim pultom skupaj stojita 70-letnica in 18-letnik in delo gre obema odlično od rok."

Na Gori rocka vsi razen glasbenikov, tehnikov ter varnostnikov in reševalnih enot delujejo prostovoljno. "Če želimo v dobrodelne namene podariti človeka vredne zneske, potem je to edini način," pravi Jernej Kenda. "Brez prostovoljcev festivala ne bi bilo, to je dejstvo. Vaščani so strpni, lepo sprejmejo vsakega obiskovalca in za to smo jim resnično hvaležni. Če bi morali vse ljudi, ki nam pomagajo pri Gori rocka, plačati, bi znesek dosegel okrog 55.000 evrov. Nepredstavljiva številka. A če želimo festival ohraniti, je edini način prostovoljstvo. Tak je naš način življenja. Le takega poznamo. Skrb za sočloveka je zagotovilo za pozitivno prihodnost," zaključi.