"Pristojne institucije to sodbo še preučujejo. Lahko samo rečem, da Slovenija tega denarja nima, nimamo niti denarja za nujne potrebe. Ne vemo, kako bomo spravili skupaj proračunsko politiko za naslednji dve leti, tako da odgovora na to vprašanje enostavno nimam," je danes premier Janez Janša komentiral sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu glede izbrisanih.

Podoben odgovor smo včeraj slišali že od gospodarskega ministra Radovana Žerjava. Dejal je, da je ''zagata seveda velika, saj če gremo množit številke, pridemo do grozljivih številk. Teh pa vlada ne more pokriti.''  ''Tega denarja ni. Nimamo ga nekje v žepu, da bi ga potegnili in preprosto izplačali te odškodnine,'' je razlagal Žerjav.

Koliko bo državo stala saga o izbrisanih? (Foto: Dare Čekeliš)

Iz državne blagajne 500 mio evrov

Okoli 500 milijonov evrov naj bi državo stale odškodnine za izbrisane. Če se je tema izbrisanih doslej uporabljala predvsem za politične obračune in nabiranje političnih točk, je s sodbo evropskega sodišča dobila novo dimenzijo.

Prej so odgovornega za svojo nesrečo iskali izbrisani, zdaj jo davkoplačevalci. Prav ti bomo namreč na koncu plačali.
A ene same osebe, v katero bi bilo mogoče usmeriti prst, ni.

Politika je imela namreč 20 let časa za konkretne korake, bilo pa jih je bolj malo, so letos ob 20-letnici izbrisa ocenjevali izbrisani, ki so le nekaj dni za tem dočakali odločbo evropskega sodišča, ki državi nalaga plačilo sodnih stroškov in plačilo 20 tisoč evrov odškodnine 11 tožnikom.

Še največ krivde za nastalo situacijo se pripisuje dvema zakonoma iz časa osamosvojitve. Zakonu, ki govori o državljanstvu v RS, in Zakonu o tujcih. Prvi od obeh v 40. členu prebivalcem drugih jugoslovanskih republik omogoča lažje pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva. Takšnih ljudi je bilo takrat v Sloveniji približno 200.000. V 81. členu pa piše, da za tiste, ki prošnje za državljanstvo ne vložijo ali jim je zavrnjena, rok za vložitev prošnje je bil sicer 25. 12. 1991, začnejo veljati določbe Zakona o tujcih. Ti si morajo torej status nato urejati, kot da so v Slovenijo šele vstopili.

26. 2. 1992 je država nato iz registra prebivalcev preprosto izbrisala, ne da bi jih o tem obvestila, približno 20.000 ljudi, ki statusa niso začeli urejati pravočasno ali jim je bila vloga zavrnjena. Ostali so brez veljavnih osebnih dokumentov in vseh pridobljenih pravic.

Janša: Slovenija tega denarja nima. (Foto: Damjan Žibert)

Kdo je kriv?

Že konec leta 2003 so se med eno od akcij, s katero so opozarjali na težave izbrisanih, pojavili obrazi domnevnih krivcev. Lojze Peterle, Igor Bavčar, Milan Kučan, Janez Drnovšek, Tone Rop, Janez Janša, Rado Bohinc, Borut Šuklje in drugi. Obrazi iz prve vlade, ker so pripravili sporen zakon, premierji naslednjih, ker ga niso popravili.

Igor Bavčar, ki mu kot takratnemu ministru za notranje zadeve mnogi pripisujejo še največ krivde, zadnje sodbe evropskega sodišča ne komentira. Je pa leta 2009 izjavil, da je treba spoštovati odločitve ustavnega sodišča.

Slavko Debelak, ki je bil v času Bavčarjevega ministrovanja direktor uprave za upravno-pravne zadeve notranjega ministrstva, je za Dnevnik povedal, da ga je sodba evropskega sodišča sicer presenetila, a jo mora država spoštovati, ob upoštevanju primera do primera. Dejal je, da je sicer res, da je takrat zakonodaja od državljanov nekdanjih republik SFRJ zahtevala, da si uredijo status, a dodal: "Po mojem pa so veliko k temu prispevali tudi nekateri izbrisani, saj si za razliko od mnogih tujcev, ki so si brez problemov uredili status, tega niso želeli."

Predsednik takratne vlade Lojze Peterle opozarja, da za časa njegove vlade nezadovoljstva nad zakonom ni bilo, v nasprotnem primeru bi njegova vlada iskala rešitve.

A teh niso iskali niti njegovi nasledniki. Iz LDS so sporočili, da pozdravljajo odločitev evropskega sodišča in pričakujejo, da bo Janševa vlada odločitev spoštovala ter tako končala večletno kalvarijo izbrisanih.

A z izjemo Peterletove vlade, ki je mandat končala že leta 1992, šest mesecev trajajoče vlade Andreja Bajuka leta 2000, Janševe vlade v obdobju od leta 2004 do 2008 in Pahorjeve vlade, je večino časa slovensko vlado vodila prav LDS, problematika izbrisanih pa ni skrbela ne Antona Ropa ne Janeza Drnovška. Ta je pred leti za Večer dejal, da izvajalci izbrisa najbrž niso računali, da si številni ljudje v tistih razmerah niso bili sposobni urediti statusa v predvidenih rokih.

Izbrisani so pravico iskali 20 let – s protesti, javnimi nastopi, obračali so se na sodišča, nase so opozorili v Bruslju, nekateri so se odločili celo za gladovno stavko. (Foto: Jani Dolinšek)

Argument, da so si krivi sami, odpade

Ukrepov  za rešitev statusa izbrisanih tako dolga leta ni bilo, čeprav je ustavno sodišče že leta 1999 ugotovilo, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva nezakonit.

S tem so, čeprav med ljudmi še vedno zelo žive, odpadle debate o tem, ali si izbrisani "zaslužijo" popravo krivic. Ustavno sodišče je namreč odločilo, da si za svojo nesrečo niso krivi sami, ker iz takšnih ali drugačnih vzrokov niso vložili prošnje za državljanstvo, ampak je kriva država. A zgodba se tukaj ni končala, saj odločbi niso sledile rešitve, vlade so popolnoma ali delno odločbo preprosto ignorirale.

Podatki sicer pravijo, da je bilo skupaj izbrisanih 25.671 ljudi, 1302 osebi sta že umrli, 10.943 izbrisanih si je status uredilo, brez rešenega statusa pa je 13.426 ljudi. Koliko od teh jih dejansko še živi v Sloveniji, ni znano.

Sodba evropskega sodišča odškodnino zaenkrat dodeljuje 11 ljudem, Sloveniji pa nalaga, da uredi razmere. Tudi finančno. Čeprav minister Žerjav trdi, da precej prazna državna blagajna denarja za odškodnine nima, so izbrisani tokrat odločni. Na spletni strani društva izbrisanih so zapisali, da bodo podrobnejša pojasnila pripravili v prihodnjih dneh, zaenkrat pa svojim članom sporočajo naslednje: "Vsem tisočim izbrisanih, ki niso med to šesterico današnjih "zmagovalcev" v Strasbourgu, ki pa so že dobili povrnjeno stalno prebivališče (in tistim, ki bodo to še dobili – rok za vlaganje prošenj se izteče 24. julija 2013), mora sedaj vlada v enem letu ponuditi ustrezno odškodnino. Ne s pismom vsakemu posebej, ampak npr. z osnutkom zakona ali na podoben način. Če tega ne bo naredila, recimo v 6 mesecih, vas bomo takrat obvestili, kaj morate narediti, da namesto tega zahtevate odškodnino direktno od Strasbourga."

Svoj lonček pristavili tudi volivci

Skupaj bi lahko državo odškodnine, če bi bil znesek enak kot v primeru enajsterice, stale okoli 500 milijonov evrov.
V že tako težkih časih nad tem ni navdušen nihče, a del krivde si morajo na koncu pripisati tudi volivci.

Zahtev po referendumu o izbrisanih je bilo več. Ustavno sodišče je referendum nekajkrat uspelo prepovedati, vendar je leta 2004 bil izpeljan referendum o Tehničnem zakonu, ki naj bi uredil pravice izbrisanih. Na njem so volilni upravičenci z 31,45-odstotno volilno udeležbo s 94,68 odstotka glasovali proti sprejemu zakona.

Preberite zgodbo Alija Berishe, ki je med enajstimi, ki so uspeli s tožbo na evropskem sodišču.