Ferdy je kot otrok prišel v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine. Opisuje, kako je bil v razredu neopažen, ves čas nekje v ozadju. Šlo je za dečka, ki ni imel le težav zaradi drugega maternega jezika in porekla, ampak je ta otrok doma doživljal stvari, ki jih njegovi sošolci (vsaj večina njih) niso. Medtem ko so se oni brezskrbno igrali, je namreč Ferdy gledal, kako so očetovi udarci padali po mami. O sebi ni želel povedati, ali je bil tudi on kdaj žrtev te iste roke, ki bi jih morala ljubiti, božati, a povedal je, da je zaradi teh prizorov bežal od doma.
Ker pa v šoli ni našel varnega zavetja, je bežal na ulico. Ulica te vedno sprejme in ponudi uteho. A to niso bili pogovori, objemi, ki bi jih moral pričakovati od sošolcev, svetovalnih delavcev, prijazne razredničarke - ulica ga je zvabila na pota, od koder mnogi ne najdejo več povratka.
Tako je 12-letni deček že poskusil marihuano in čeprav je težko verjeti - tudi kokain. Sledile so težave v šoli, izostanki od pouka. Čez čas, po prestopu v srednjo šolo, pa je to pomenilo že celodnevno potepanje naokrog. A ker droge, alkohol in zabava tudi nekaj stanejo, je bilo treba priti do denarja. Če si brez službe in dohodkov, se to pridobi lahko le na en način. Tako so se začeli vrstiti vlomi, tatvine. In denarja je bilo dovolj, da je Ferdy živel v navideznih sanjah. A iz še tako lepih sanj se slej ko prej vsi zbudimo. In tudi Ferdy se je.
Zdaj je v Prevzgojnem domu Radeče, kjer skuša najti nov smisel in poiskati mnogo prezgodaj izgubljeno življenjsko smer.
Pogovor z njim se me je dotaknil. A ne tiste stvari, ki najbolj bodejo v oči in zaradi katerih je pristal v Radečah. Dotaknilo se me je dejstvo, kako je bil Ferdy v osnovni šoli ves čas nekje v ozadju. Predstavljam si ga, kako je vsak dan znova želel biti nekdo, ki bi ga sošolci opazili, ga sprejeli. Če bi bilo tako, bi se namesto v ulično tolpo včlanil v kakšen športni klub. In tako bi se namesto nočnega vlamljanja, pitja alkohola in jemanja drog na igrišču podil za žogo. In kdove, lahko bi postal tudi uspešen športnik.
Skušala sem si predstavljati, kako težko je bilo malemu dečku vsak dan priti v šolo. In biti nesprejet. In preživeti s to stisko vsak dan znova. Doma so bile težave in vprašanje, ali je imel možnost o tej svoji stiski sploh komu povedati. Kakšni smo do ljudi, ki prihajajo od drugod v naše kraje? Oziroma, pravilno bi se bilo vprašati, kakšni smo do določene vrste ljudi? Nazoren primer sem opazovala v razredu svoje drugorojenke. To je bil razred z več tujci. A ti tujci niso bili vsi enakovredni tujci. Deček, ki je bil pol Italijan in pol Španec, je bil zanimiv tujec, deček, ki je imel očeta Egipčana, je bil zanimiv tujec, deček iz Kitajske prav tako - zanimivo se je bilo družiti z njimi in to so si učenci tudi želeli. Imeli pa so še dečka, ki je prihajal iz nekdanje skupne države. Pa bi človek pomislil, da bodo te vezi še trdnejše. A ni bilo tako. Ta deček ni bil tako zanimiv, njegovo poreklo in aktivno znanje tujega jezika mu ni dalo dodane vrednosti kot pri ostalih tujcih iz drugačnih jezikovnih bazenov.
Zgodbe, kot je Ferdyjeva, žal niso tako zelo redke. To so zgodbe, na katere imamo vpliv prav vsi. Na življenje teh ljudi sovplivamo s tem, kako nekoga sprejmemo ali prepoznamo morebitno stisko te osebe in ji priskočimo na pomoč, dokler je še čas za to. Niso namreč vse družine tople in ljubeče in ne nudijo vse družine svojim otrokom varnih domov. Zato bi te otroke morali opaziti drugi, če ne že sošolci, pa vsaj odgovorni odrasli. Med njimi so tudi takšni, ki so plačani, da to opazijo.
Razmišljam, kakšna bi bila Ferdyjeva pot, če bi bil v šoli sprejet. Če se ne bi počutil, da je manj vreden, da je neopažen. Če bi stkal pristna prijateljstva. Če bi imel komu povedati, kaj se dogaja doma ...
