Novo leto je ponavadi čas za nov začetek, za kupe želja, ki največkrat že konec meseca izpuhtijo v zrak. Nekatere. Nekatere želje pa (ne)uslišane ostajajo z nami dolgo, predolgo.
Ob vstopu v novo leto vam tako ponujamo v branje zgodbo 31-letne Špele Sedej iz Idrije, ki se je sredi leta 2017 odločila korenito spremeniti svoj vsakdan. Pustila je službo, se odpovedala svojemu imetju in odšla po svetu.
Brez moraliziranja in napeljevanja, da je v tujini vse bolj svetleče in lahkotno, ponujamo osebni vidik milenijke, ki se je odločila vzeti življenje v svoje roke in si postlati tako, da bo ona spala mirno in brez občutka, da je nekoč nekaj zamudila. Želja po koreniti spremembi je v njej tlela več let, a je vedno znova našla tisoč in en razlog, zakaj ostati.
'Čutila sem, da mi vsakdan ne dopušča biti to, kar sem'
"Vseskozi sem čutila, da mi življenje, ki ga živim, ne dopušča biti Špela. Biti to, kar sem. Neprestano sem izpolnjevala pričakovanja drugih in skušala čim bolj ugajati. Fakulteta, diploma, služba, partner, hiša, otroci, pes, počitnice dvakrat na leto - enkrat na smučanje in drugič na Hrvaško," začne Špela svojo pripoved.
"Ko sem ugotovila, da mi služba in okolica ne rišeta več nasmeha na obraz in da preprosto ne vidim več poti, sem se spomladi odločila za odhod. Še vedno se spomnim tistega dne, ko sem sedela za službenim računalnikom, zaključila telefonski pogovor s kupcem in se zastrmela v sivino pisarne in v svoje kolege. V glavi mi je kričalo: Je to res to? Je to mojih naslednjih 30 let?"
Špela pravi, da jo je zaradi narave in ljudi najprej pritegnila Nova Zelandija. "Tam ljudje veliko hodijo bosi in to mi je bilo neizmerno všeč. Tam bom to lahko počela brez čudnih pogledov, sem si mislila. Prav s tem se začne sprememba - z majhnimi stvarmi. Ko imaš občutek, da se moraš nenehno pretvarjati, da ne boš deležen začudenih komentarjev in se ti nato svet postavi na glavo. V pozitivnem smislu."
Za njen podvig prošnje za vizo za Novo Zelandijo ni vedel nihče, niti domači in najbližji prijatelji. Ko so jo obvestili, da je dobila vizo, je dala odpoved. Junija je spakirala kovčke in odšla - najprej na sever Evrope, na največji plesni kamp swinga na svetu. "Šla sem na Islandijo in Švedsko, potovala po Ferskih otokih, se ustavila na Danskem. Skočila še na Irsko, v Francijo, Bosno in Hercegovino ter Grčijo," opisuje nekajmesečno pot po Evropi, ki ji je sledila želena destinacija - novozelandski Auckland.
"Že med samimi pripravami na pot sem čutila, da se osebnostno spreminjam. Prej sem bila izjemno organizirana, nato sem kmalu ugotovila, da je najbolje, da se sproti prepuščam toku življenja. Najprej je bilo hudo, ko ne veš, kje boš spal naslednji dan. To je bila zame velika preizkušnja, a naučila sem se zaupati v dobro. Vedno se vse nekako izide," razlaga 31-letnica in doda, da je na potovanjih postala bolj potrpežljiva, bolj ceni človeško prijaznost.
Na Novi Zelandiji je tako nekoč ostala brez strehe nad glavo, se spomnila starejšega gospoda, ki ga je spoznala na letališču v Bangkoku, ga poklicala in mu opisala situacijo. "Takoj me je povabil k sebi, tako da sedaj stanujem pri njem in njegovi soprogi," opisuje Špela vso "realnost" popotništva.
"Vsakič posebej sem ganjena, koliko ljudi mi na poti nesebično pomaga. Pri nas je pomoč velikokrat samoumevna, še zahvaliti se pozabimo, pa naj gre za profesionalni ali osebni odnos. Še vedno sem ista Špela, kot sem bila pred odhodom od doma, le pustila sem si, da sem tu "bolj jaz". Gledati poskušam pa tudi na zabavno plat življenja, ne jemljem vsega smrtno resno," pove.
Še vedno postavlja sebe na prvo mesto in se bori z vsakim dnem posebej, ker - kot rečeno - popotovanja ne ponudijo vedno le svetlih trenutkov. "Če imaš skrbno postlano prenočišče, je vse skupaj čisto lahko. Ko spiš nekje na hladnem, mokrem, boš ves dan godrnjal zaradi slabega počutja. Stremim k temu, da čim več časa preživim z lokalnimi prebivalci. V življenju imamo kup skrbi, ves čas analiziramo težave. Na potovanjih pa se ti najlepše stvari zgodijo takrat, ko najmanj načrtuješ. Ljudje se bojijo biti sami s sabo, a ko se človek nauči biti sam sebi dobra družba, na ta način zares zraste."
"Ljudje imamo ogromno strahov, ko potuješ sam, te skrbi kaj bo, če zboliš. A ravno sam na poti spoznaš ogromno ljudi in si bolj dojemljiv za sprejemanje okolice. 30 let sem živela v dokajšnjem lagodju, obkrožena s prijatelji in družino, domačo kuhinjo, plesom, znanimi kraji, kariero. Posebej hudo mi je bilo zapustiti babico. A prepričati se moraš, da je vredno. Vredno odkrivanja vseh lepot življenja," doda Sedejeva.
Ko omeni babico, se vprašanje, ali kaj pogreša Slovenijo, zastavi samo po sebi. "Seveda pogrešam Slovenijo, naravo, ljudi, to, da si blizu Evrope. Vrnila se bom domov, jasno, ne vem pa, kdaj. In zagotovo ne v stare tirnice, saj sem ravno zaradi njih odšla," odgovori. In doda, da jo je še vedno sem in tja kdaj strah, a se trudi takrat sama sebi dopovedati, da je tudi to dobro, da ne lomasti naokrog čisto brezglavo.
Vprašanje denarja in preživljanja na poti seveda ni nezanemarljivo. Čeprav je vse skupaj videti le kot uživanje in sproščanje, temu ni tako, saj je Špela popotnica in ne brezskrbna turistka. "Preživljam se z občasnim delom in različnimi programi, kjer za nekaj ur dela na dan v zameno dobiš posteljo in hrano, odvisno od dogovora. In seveda ne bi uspela preživeti brez prihrankov." Vse je pač odvisno od prioritet, ki si jih zastavi človek.
Nekaj vrstic višje je Špela na vprašanje, ali se bo nekoč vrnila v Slovenijo, odgovorila pozitivno. Pravi, da je ponosna na svojo državo, sploh na rodno Idrijo in da vedno vsakomur pove, odkod prihaja. "Seveda me boš vprašala, ali mi je bilo kdaj žal, da sem odšla na to pot? Žal mi je, da. A le tega, da nisem odšla že prej."
Kam jo bo v prihodnje ponesla pot, še ne ve. Prepušča se toku življenja.
