KOMENTAR: Leto skrivanja komisarske resnice

A bolj kot blamaža, ki si jo je z nastopom v Bruslju privoščila Bratuškova nas državljane lahko še vedno skrbi, da leto dni po skriti seji še vedno ne vemo točno, kaj se je na tej seji dogajalo in kdo so bili glavni igralci v igri manipulacij in skrivalnic. Še vedno nam skrivajo, ali je Bratuškova v resnici sama predlagala svoje ime in ali so tam prisotni res prirejali zapisnik, da bi s tem prikrili njeno nezakonito ravnanje. Dokaz je tako še vedno ujet v nedrju ljubljanskih sodnih palač in čaka, da ga državljani, ki po odločbi informacijske pooblaščenke do njega pravico imamo, le dobimo na vpogled. In prav je, da ga imamo.

Afera komisarska seja ima namreč za slovenski politični prostor mnogo širše posledice kot zgolj usodo Alenke Bratušek in njenih najtesnejših pribočnikov, ki so ji v Bruslju skušali urediti udoben fotelj. Čeprav je Bratuškova danes omejena na poslanski sedež in vodenje stranke na robu parlamentarnega praga, v zgodbi komisarskih skrivalnic in manipulacij ni edina. Leto dni po tem tako še vedno ne vemo, kaj je na seji počel Dejan Židan, danes še vedno član vladnega kabineta in predsednik ene od strank vladne koalicije. Da se je oglašal je jasno iz anonimiziranih prepisov Komisije za preprečevanje korupcije, kaj je govoril, ne vemo. Kot je jasno tudi, da je slišal opozorilo Gregorja Viranta, da gre pri samoimenovanju za konflikt interesov, preden je ta zapustil sejo, ker na njej ni hotel sodelovati. Je delil njegovo zaskrbljenost ali zgolj odmahnil z roko? Mu je bila uvrstitev njegove strankarske kolegice na kvazi seznam za Bruselj dovolj, da zamiži na eno – kaj eno, kar na obe oči in dovoli, da mimo predpisov zasebni interesi pretehtajo nad interesi javnosti?

Enako velja tudi za Anjo Kopač Mrak, ministrico takrat in danes. Bila je tam. Sedela na seji. Slišala opozorila. In naredila nič. Če je res šlo za pravno telovadbo bo morala javnosti pojasniti, kako si predstavlja da bi z okrnjeno integriteto še lahko nadaljevala z nadzorovanjem razdeljevanja drobiža med socialno najbolj šibke, skrbjo za delavce in pomočjo družinam v stiski.

In nepojasnjena je tudi vloga vladne službe za zakonodajo, ki jo vodi Ksenija Mihovar Globokar. Služba bi poleg generalne sekretarke Tanje Šarabon kot najvišja skrbnica zakonitosti poslovanja vlade morala skrbeti, da politikov ne zasrbijo prsti in si ne vzamejo več, kot jim gre. Kako je zakonodajna služba razumela Virantova opozorila? Jih je jemala resno ali pa je pri farsi sodelovala? Je v tem primeru Mihovar Globokarjeva še primerna za opravljanje tako pomembnega dela, kot je skrbeti za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti?

In vladi – po vladi Alenke Bratušek tudi ta, ki jo vodi Miro Cerar – si na vse kriplje prizadevata, da odgovorov na ta vprašanja ne bomo nikoli dobili. Leto dni nam zapirata vrata in onemogočata dostop do tistega, kar nam po odločbi informacijske pooblaščenke pripada. Da bi lahko slišali, kaj so se Bratuškova, Jakič, Šarabonova, Kopač-Mrakova, Židan in drugi takrat pogovarjali in kaj tako pomembnega je na tem posnetku, kar bi lahko ogrozilo nacionalno varnost, da so šele več dni po seji nezakonito odločili, da mora magnetogram dobiti stopno tajnosti in tako postati nedostopen za vse, ki na njej niso sodelovali.

Da je šlo za pravno in politično telovadbo, ne dvomim več. Preveč je dokazov za to. Dve menda politično drugačni vladi (!) preko nezakonitih tajnih oznak in zdaj celo sodišč na vse pretege skušata onemogočiti dostop zgolj do zapisa. Bratuškova je preko odvetnika in sodišča dosegla celo, da so morali s strani KPK umakniti poročilo in mnenje protikorupcijskega organa o njenem imenovanju. In na koncu se s primerom od marca ukvarja tudi Nacionalni preiskovalni urad, ki je pred dvema tednoma proti nekdanji premierki in nesojeni komisarki tudi že vložil ovadbo, za kar je moral imeti najmanj razloge za sum, da je storila kaznivo dejanje.

Prav zato je treba pri teh rečeh iti do konca. In imeti potrpljenje. Dokler resnice ne dobimo v roke in uspemo sami presoditi, ali je bilo nekaj za nas sporno ali ne. Sami, brez redakcijskih oznak in filtriranja. Škoda le, da med čakanjem na resnico ni mogoče z začasno odločbo zamrzniti funkcije tistim, za katere mislimo, da so nam povzročili škodo. In nam jo lahko povzročajo še naprej.