KOMENTAR: Peter - bog, Planica - nebesa!

Na začetku naj povem tole: navdušen in zelo vesel sem nad dosežki Petra Prevca in ostalih slovenskih smučarskih skakalcev, navdušen sem nad spektaklom minuli konec tedna v Planici. Težko je verjeti in dojeti, kaj je Peter Prevc dosegel v pravkar minuli sezoni.

Še težje pa je dojeti, s kakšnim navdušenjem, občudovanjem in evforijo se je nanj "nalepila" vsa Slovenija. Kulminacija, nekakšen narodov orgazem, pa se je zgodil v Planici. Tisti, ki niste bili tam, ste bili doma pred TV zasloni. Podatki o gledanosti kažejo, da je včeraj smučarske skoke prek televizije spremljalo 94 odstotkov vseh, ki so takrat gledali televizijo. Podatki kažejo tudi, da je smučarske skoke v Planici gledalo 662.461 ljudi, vsak tretji prebivalec v državi.

Nekaj na prvi pogled ne gre skupaj. Napačno bi sklepali, če bi pomislili, da so kar naenkrat prav vsi Slovenci postali ljubitelji športa. Gre za nekaj veliko širšega. Slovenska nebesa so dobila slovenskega boga. Na dlani je, da ima Agon na tekmovališču za seboj veliko širše dimenzije in imperative kot le zmago v neki igri z določenimi pravili.

Že od nekdaj me je zanimalo, zakaj so Planica in smučarski skoki pri nas tako priljubljeni in oboževani. Zakaj je lahko ena alpska dolina za Slovence tako sveta? Zakaj so smučarski skoki, elitističen šport, ki ga je praktično nemogoče izvajati zgolj za rekreacijo, za katerega je zelo zelo težko pridobiti osebno izkušnjo, tako noro popularni? Razlog za "veliki bum" v Planici je v dejstvu, da "lepilo", ki nas drži skupaj kot nacijo, potrebuje mite. Za samorefleksijo Slovencev, za kolektivne vrednote, za samopodobo in stereotipe, ki jih gojimo proti drugim nacijam, so izjemno pomembni. In Planica in Peter Prevc sta točno takšna mita.

Zibelka smučarskih skokov in poletov je z vsemi svojimi značilnostmi in pomeni za Slovence prava zakladnica povezav s številnimi miti, ki smo jih ustvarili skozi zgodovino – in njihovega preseganja.

Kompleks majhnosti

"Imamo največjo skakalnico na svetu, zaradi česar nas gleda nas ves svet." Planica predstavlja nekakšen svetovljanski preblisk med sicer precej vase zaprtim in samozadostnim alpskim narodom.

Idealiziranje teritorija

Prelepa dolina v osrčju gora, planinski raj – to je Slovenija!

Slovenci smo smučarska nacija

Bloke so zibelka srednjeevropskega smučanja, Planica je zibelka skokov in poletov, kar omogoča beg iz ustaljenega, samoumevnega načina življenja, ki izvira predvsem iz katolicizma – smučarski poleti so drzno in tvegano početje, lahko bi mu rekli tudi izzivanje smrti. Praznik slovenstva v Planici pregovorno trde, samozadostne, poštene, skromne, čiste, marljive, varčne, bogaboječe ljudi zaradi veličine dogodka in kraja spremeni v zapravljive, drzne, odprte, objemajoče se, solzne od sreče, veselja in ponosa.

Pisatelj in filozof Marjan Rožanc, eden redkih slovenskih intelektualcev, ki je veliko razmišljal tudi o športu, je že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja v svojem eseju "Planica" zapisal: "S Planico se malone grešno izzivanje smrti uveljavlja med sicer bogaboječimi ljudmi, elitistična športna panoga pa doživlja nereflektirano priznanje v sicer podružbljenem konceptu telesne kulture. Ta protislovni pojav pa je mogoče razumeti samo tako, da je Planica res zapisana v duši slehernega Slovenca tako globoko, da ga pretresa v njegovem bistvu in oživlja v njem celo pozabljeno ali zavrto naravo. Mit je vstal zoper mit."

Mit o Planici je dolgo imel le eno lepotno napako. Odsotnost slovenskega Ikarja, ki bi se lahko enakovredno kosal z najboljšimi na svetu. Prvi, ki se je približal najboljšim, je postal nacionalni heroj. Janez Polda, gozdar iz Mojstrane, pošten slovenski kmečki človek-ptica je postal mitski junak. Njegova slava je bila izredna, ko je prenehal tekmovati in bil s tem odstavljen s piedestala, je storil samomor.

Čeprav smo bili Slovenci v številnih individualnih športih v svetovnem vrhu, v časih sodobnih športnih spektaklov dolgo nismo imeli nacionalnega heroja, ki bi ga lahko poimenovali "rojeni šampion", ki bi brez "tresoče roke" v odločilnih trenutkih suvereno premagal vse tekmece. Tudi Marjan Rožanc se je v svojem eseju Narod dotaknil te slovenske travme in njen razlog iskal v premoči posameznikov iznarodov, prežetih s protestantsko filozofijo, etiko. "To je bila doba (protestantizem, op. a.), v kateri je vladala maksima, da ni več milosti božje in da si lahko človek samo v potu svojega obraza prisluži ne samo kruh, temveč tudi zveličanje; stanje človeka, ki je terjalo pogum in vztrajnost, delavnost in individualizem, smisel za osvajanje in napredovanje ... to so tiste sile, zaradi katerih so danes Američani, ki nikdar niso bili okuženi s katolicizmom in francoskim socializmom, še vedno individualno najrazvitejše in najučinkovitejše ljudstvo. In zaradi katerih so še danes najuspešnejši športniki, se pravi zmagovalci, skoraj praviloma protestanti," je zapisal že leta 1981.

Lahko bi rekel, da je Rožančevo tezo o slovenski travmi razbil Peter Prevc. Primož Peterka, dvakratni zmagovalec svetovnega pokala v za Slovence "svetem" športu, ki je odločilne boje tako kot Prevc bil v mitski Planici, je postal največji nacionalni junak. Ampak, pozor: Primož Peterka je v času svoje najhujše tekmovalne krize dejal: "Takrat, ko sem bil najboljši na svetu in nepremagljiv, nisem vedel, zakaj je tako. Zdaj, ko me v Planici premaga že vsak, ki ima smuči, spet ne vem, kaj je narobe." Pri Peterki je bil vzrok za športno evforijo, kot bi rekel Marjan Rožanc, s katolicizmom in kolektivizmom okuženih Slovencev, ki smo končno dobili rojenega zmagovalca, v dejstvu, da je sedemnajstletni fant v vrhunski šport stopil nenadoma in povsem neobremenjeno. Šampion je postal tudi zaradi neizkušenosti, na začetku tudi zaradi neobčutenja bremena pričakovanj in zahtev javnosti in predvsem zaradi neobčutenja in nezavedanja veličine svojih dosežkov. S svojimi dosežki je nehote vstopil v mitski svet slovenske nacionalne identitete. Postal je objekt, last naroda.

Zdaj si je narod vzel Petra Prevca. Peter Prevc je last naroda. Idealizacija junaka, ki premaguje nasprotnike iz vrst narodov, do katerih imamo Slovenci socialno-zgodovinske relacije, je na vrhuncu. In njegove vrline so točno takšne, ki jih Rožanc pripisuje protestantskemu kulturnemu okolju in ki naj jih Slovenci ne bi posedovali: vztrajnost, delavnost, pogum, individualizem, zavezanost napredku na vseh področjih, neverjetna psihična moč in osredotočenost, samozaupanje. In Peter ima vse to v kombinaciji z inteligentnostjo skromnostjo, vljudnostjo in dobrosrčnostjo.

Dogodki v Planici so še ena ogromna potrditev, da ima šport v samostojni državi Sloveniji po mojem mnenju največji pomen pri zadovoljevanju težnje in potrebe skupnosti, naroda, države po uveljavitvi navzven, po afirmaciji med drugimi narodi in državami. Slovenski vrhunski šport v mednarodnem merilu je torej ključna simbolna oblika tako imenovanega afirmativnega nacionalizma.

In še tole. Uporaba slovenskega vrhunskega športa v namene potrjevanja še ene skupne značilnosti vseh nacionalnih identitet – težnje po dokazovanju narodove (državne) superiornosti, včasih porodi odklone od splošne hierarhije rangiranja športov v družbi. Večje nacije imajo drugače določeno hierarhijo rangiranja športov družbi: glede na gospodarsko, politično, kulturno, socialno, promocijsko, identifikacijsko moč posamezne športne panoge v določeni družbi, Evropi in globaliziranem svetu. Slovenci pa ne tekmujemo z najrazvitejšimi tam, kjer bi radi, ampak predvsem tam, kjer lahko. Ta zagata, ki smo jo hitro rešili s splošnim konsenzom o veliki pomembnosti športa, v katerem smo uspešni, spet kaže na pragmatičnost pri gradnji "lepila" naše skupnosti.

In prav je tako!