Konec pustovanj, začel se je 40-dnevni post

"Za pepelnično sredo je značilen obred pepeljenja, pri katerem duhovnik verniku na glavi naredi križec s ščepcem pepela," je pojasnil pater Metod Benedik, ki je na papeški univerzi Gregoriani v Rimu doktoriral iz zgodovine Cerkve. To naj bi po njegovih besedah pomenilo, da se človek zaveda svoje nebogljenosti pred Bogom.

Takšno spoznanje ga potem po Benedikovih besedah sili k spremembam na bolje, medtem ko je odrekanje alkoholu in določeni hrani le sredstvo, da se bolj zaveda samega sebe in sprememb v sebi.

Blagoslovljeni pepel ponekod še vedno nesejo domov iz cerkve kot obrambno sredstvo pred neurjem in ga posipajo po polju.

Tudi v Evangeličanski cerkvi se na veliko noč pripravljajo s postom, ki pa ga razumejo predvsem kot notranjo pripravo na veliko noč, medtem ko zapovedanega odrekanja hrani ne poznajo.

Verniki Srbske pravoslavne cerkve se na veliko noč, ki jo bodo letos praznovali na isti dan kot katoliki in evangeličani, prav tako pripravljajo s postom.

Pusta pokopljejo na različne načine

Na pepelnico se končajo še zadnja pustovanja. Kjer pusta niso pokopali že na pustni torek, to storijo na pepelnico. Ponekod ga tudi sežgejo, vržejo v vodo ali pa celo oboje, kot denimo v Cerknici. Pusta so najprej pospremili na zadnjo pot, potem pa ga na mostu zažgali in ga vrgli v Cerkniščico.

V Kostanjevici na Krki so v okviru šelmarije, ki ima svoje začetke v sredini v 19. stoletja, kurenta najprej pokopali, potem pa pripravili še veselo sedmino.

Prav tako so pusta danes pokopali pustnaki v Mozirju.

Značilna družabna in kulinarična prireditev na pepelnično sredo je slanikova pojedina. V Ljubljani in Mariboru so jo do 2. svetovne vojne pripravljali nekateri priznani gostinci, udeleževali pa so se je ugledni meščani z družinami ali sami. Na jedilniku so bile različne ribe in školjke.

V ljubljanskem hotelu Union pa so pripravili slanikovo pojedino od začetka 19. stoletja, tradicijo so prekinili le v času 1. in 2. svetovne vojne.