Koronavirus in negotova prihodnost

Ob naslednji jesenski ohladitvi vremena in času sezonskih grip bomo zopet v negotovosti pričakovali nove, ostrejše ukrepe za zajezitev najverjetnejšega naslednjega vala epidemije, a takrat bomo bolj pripravljeni, saj se lahko iz preteklih dogodkov veliko naučimo. 

Negotovost, četudi je v Sloveniji takrat še nismo čutili, nas je zadela že decembra 2019, ko so v kitajskem Vuhanu odkrili prve človeške okužbe s covidom-19. Podrobnosti prvih človeških okužb še vedno niso znane in jih bo najverjetneje moč pojasniti šele skozi lečo retrospektive. Poleg tega tudi učinkovitega cepiva še ni videti na obzorju, saj virus intenzivno mutira, na globalni ravni pa kroži več njegovih sevov. Dokler znanost ne bo dala jasnih odgovorov, se bomo morali zadovoljiti s številnimi teorijami zarote, ki se prikladno ponujajo v tako imenovanem obdobju postresnice. Pri tem velja izpostaviti tiste najbolj absurdne, kot so klasična zarota globalne elite, kitajske ali ameriške vlade, kakor tudi tiste novodobniške, a že precej obrabljene, kot je na primer 5G. V tem kontekstu ne gre izpustiti niti "skorajšnje hitre rešitve po ameriško", in sicer v obliki vbrizgavanja razkužila, ki so jo določeni kavbojci sicer preizkusili, a žal neuspešno. Nauk 21. stoletja je jasen, in sicer, kjer znanstveniki zaradi jasno predpisanih metodoloških okvirov znanstvenega raziskovanja še ne poznajo vseh odgovorov,  jih kar hitro zamenjajo samooklicani poznavalci, ki jadrajo na strahu pred neznanim in širijo teorije zarote. 

Našo majhno podalpsko deželico novi koronavirus kljub neposredni bližini z zelo prizadeto Italijo, kjer so se s prvimi primeri soočili konec januarja 2020,  še dolgo ni zadel. Na trenutke smo se lahko ob spremljanju medijev že zares zaskrbljeno spraševali, kaj delamo narobe? A vendarle je 4. marca 2020 končno zadelo tudi nas. Nadalje pa smo 12. marca zaradi naraščanja števila okužb razglasili epidemijo, dan zatem dobili novo vlado, kmalu pa tudi vse ukrepe za zajezitev novega virusa. Pri tem nismo menjavali strategij boja proti koronavirusu, kot to velja za Veliko Britanijo ali ZDA, temveč se je slovenska politika odločila za varno stran politične ceste in prioritizirala varnost ljudi, sekundarno pa z zakoni delno blažila posledice za kapital (ob pripravi novega ZUJF-a). Sprva je delovalo, da bo boja hitro konec, ljudje so zadihali od vsakodnevnega potrošniškega norenja, potovanj, družine so bile zopet več skupaj, lepo vreme pa je na trenutke dajalo občutek dopustovanja in pobeg od nove koronavirus realnosti. Zares nove so bile le maske, ki pa jih tako ali tako ni bilo dovolj. A vsega lepega je bilo hitro konec, ko smo ugotovili, da pravih rešitev še kmalu ne bo na spregled, saj smo skrbeli predvsem za vzdržnost zdravstvenega sistema pred potencialnim kolapsom ob napovedi množičnih obolenj in smrti. Začele so se prve (a ne množične) smrti, številna odpuščanja, ločitve, nelikvidnost in stečaji podjetij, ugasnile so celotne industrije, ukrepi pa so se kot zanka vsak dan tesneje oklepali naših vratov oz. občin. 

Začela se je slovenska različica negotovosti, kot ogenj podpihnjena s strahom za javno zdravje, polariziranostjo slovenskega političnega prostora, najrazličnejšimi fiaski pri javnem naročanju zaščitne opreme, kolesarskimi protesti in globalnimi teorijami zarote, ki so se množično širile po družbenih omrežjih, saj so bile gostilniške debate zaradi ukrepov nemogoče. Napetost se je stopnjevala praktično vsak dan, ko smo vedno znova čakali poročila o novih okužbah, namesto pričakovanega sproščanja ukrepov pa smo bili priča zategovanju in podaljševanju. A nato se je zgodil preboj sproščanja ukrepov, nemški preboj, ki smo mu – kot že večkrat do sedaj – hitro sledili tudi v Sloveniji.

Vse kaže, da je pred nami veselo obdobje, ko smo priča sproščanju ukrepov in neverjetnemu zadovoljstvu posameznikov, da lahko zopet spijejo tisto kavo, obiščejo frizerje, obiščejo svojce v drugih občinah in podobno. Ljudje se sprašujejo, kdaj bo spet vse po starem, tako kot je bilo pred koronakrizo. A kaj, če nikoli več ne bo? O tem pričajo številni epidemiologi, ki so si enotni. Za začetek nas čakajo novi (večji ali manjši) valovi povečane okuženosti s covidom-19, vse do točke, ko bomo bodisi dosegli več kot polovično prekuženost z novim virusom ali ob odkritju učinkovitega cepiva. Nošenje mask, prepoved skupinskih dogodkov, zmanjšani osebni stiki, delo na daljavo, oteženo potovanje in druge novitete postajajo del nove, naše skupne globalne realnosti. 

Pri tem ostaja ključno vprašanje, in sicer kaj smo se pred prihodom jesenske verzije naučili iz prve, krajše sezone novega koronavirusa?  Kot posamezniki smo lahko za trenutek stopili iz norega kapitalističnega delovnega tempa, ki izžema človeškost, in morda uvideli, da slednjega, kakor tudi divjega potrošniškega konzumiranja, ravno ne potrebujemo v tej meri za polno življenje. Imeli smo več časa za osebni premislek in razvoj, posledično je bilo prisotnih več psiholoških stisk kot sicer, a to pomeni, da težave rešujemo s prespraševanjem in ne tajenjem. Predvsem pa smo ob odsotnosti stikov spoznali, da smo ljudje družbena bitja, ki si želimo skupnosti in sodelovanja, kakor tudi pristnih osebnih stikov in globokih odnosov. Poleg tega pa smo zopet pokazali izgubljeni pomen medgeneracijske solidarnosti, kjer so mlajši hodili v trgovino za starejše in jih učili uporabe novih tehnologij, namenjenih povezovanju in premagovanju osamljenosti. Na eni strani se je spremenila kultura uporabe digitalne tehnologije, ki je bila spodbujana kot sredstvo za premagovanje najrazličnejših učinkov krize na posameznika, na drugi strani pa smo se naučili še bolj ceniti gibanje v naravi in osebno svobodo gibanja nasploh. 

Kot družba smo začeli razumevati pomen močnega in organiziranega javnega zdravstvenega sistema, ki se je izkazal kot najboljše orožje za boj držav proti koronavirusu. Slednji je preživel svojo prvo pravo generalko boja z novim koronavirusom in ima izkušnje za soočanje z novimi boji. Poleg tega pa se je preko interventnih zakonov za pomoč gospodarstvu izkazal pomen vpliva države na prej tako opevani prosti trg in njegovo nevidno roko, ki se je v času krize polomila. Kljub temu je jasno, da so ukrepi države za pomoč gospodarstvu zgolj kratkoročna premostitev, ki ji bo sledila gospodarska kriza, ki bo ugasnila številna podjetja in povzročila večjo brezposelnost. Gospodarstvo se bo moralo prilagoditi na vedno bolj spremenljive globalne razmere in nov modus operandi ter pripraviti na morebitni jesenski val, ki ga epidemiologi z veliko gotovostjo napovedujejo. Pri tem velja še posebej izpostaviti pomen digitalne transformacije gospodarstva kot nujni proces, ki ga je koronakriza še dodatno pohitrila, kakor tudi razmislek o celotnem modelu poslovanja in vedno bolj zeleni prihodnosti nasploh. Za konec velja izpostaviti tudi izkazan pomen EU, ki med drugimi s skupnim financiranjem intenzivno spodbuja zdravstveno in drugo raziskovanje ter digitalne inovacije. 

Globoke krize spreminjajo družbo in okolje v najširšem smislu, zato pomembno determinirajo prihodnost. Česar vendarle ne gre cinično zanemariti, saj smo zaenkrat pokazali, da družba obstaja in je še kako živa, prilagodljiva, kakor tudi bojevita. To se ob težkih globalnih preizkušnjah, kot je koronakriza, še bolj jasno kaže. To pa daje trhlico upanja za skupno globalno nagovarjanje tudi drugih problemov, ki pestijo človeštvo.