Kupljen 'slovenski' krompir ni nujno slovenski

Predsednik GIZ Slovenska zelenjava Ivan Bučar, ki od leta 1996 prideluje različno zelenjavo na slabih 10 hektarjih, ocenjuje, da je pri zelenjavi samo 15 odstotkov slovenske proizvodnje, ''vse ostalo so šušmarji, barabije, neumnosti''. Opozarja na neurejeno zakonodajo in napačno kmetijsko politiko. Slovenski kmetje po njegovih besedah namreč vodijo samo proizvodnjo vrtnin in ne rabijo povedati, kakšno vrsto zelenjave bodo pridelali na neki površini. ''Nihče v državi ne ve, koliko je proizvodnje kumar, solate, zelja …, ker imamo samo proizvodnjo vrtnin,'' je dejal.

Zato je kljub njihovim opozorilom še vedno prostor za goljufije, kar nekateri kmetje pridno izkoriščajo, pravi. ''Pripeljejo robo iz Poljske, jo prepakirajo in prodajo kot domačo, ker jim zakonodaja dopušča. Tako ima kmet na primer 10 hektarjev pridelave vrtnin na prostem, vendar nikjer ne piše, ali bo pridelal 500 ton zelja ali 500 ton krompirja. Zato lahko proda vsakega po 500 ton.'' Po njegovih besedah je tako možno, da se na trgovskih policah za slovenskega prodaja krompir, ki je bil dejansko pridelan v tujini.

V izogib zlorabam bi morala imeti vsaka zelenjadnica svojo šifro in vsak kmet, ki vlaga vlogo za subvencijo, bi moral napovedati, da bo imel na hektarski njivi krompir. Hektarski donos krompirja je 50 ton in ne moreš ga prodati 500 ali tisoč ton, če si ga pridelal na hektarju, je dejal. Na vprašanje, kako lahko potrošnik ve, da kupuje slovensko zelenjavo, je odgovoril, da zelo težko. ''100-odstotno je samo osebno zaupanje, ko kmeta poznaš, da vidiš zelenjavo na njivi, tudi kako jo pobirajo.'' Tudi napisi v trgovini po njegovih besedah niso nujno točni. ''Večkrat sem v trgovini in vidim, kaj je na policah in včasih mi je dobesedno slabo,'' je dejal.

Tudi direktor Farm Ihan Marko Višnar opozarja, da so lahko "težava potvorbe in neučinkovit nadzor, ki odkrije le redke zlorabe." Trenutno so cene svinjine bolj ugodne za predelovalce kot za pridelovalce, pri govedini je obratno, je pojasnil. Opozoril je na uvoz "cenenih surovin" s kmetijskih območij, ki jih je najbolj prizadel ruski embargo, kot so Poljska in baltske države. "S tem ni nič narobe, če bi bili izvor korektno označen in bi se kupci sami odločili, koliko tveganja si želijo. Žal s takšnim mesom zalagajo precejšen del javnih porabnikov, kot so bolnice, domovi, šole in vrtci, ki so manj občutljivi za poreklo, čeprav se odločajo v imenu najbolj ranljivih skupin," je poudaril.

Po pojasnilih predsednika uprave Perutnine Ptuj Romana Glaserja imajo na embalaži označeno tudi, kateri rejec je vzredil perutnino. "Šli smo celo korak dlje in zagotavljamo, da so piščanci, vzrejeni v farmah pri naših kooperantih oziroma kooperantih Perutninske zadruge Ptuj, zvaljeni v Sloveniji." Zatrdil je, da ni možno prodati tujega perutninskega mesa za slovensko, saj je za vsakega piščanca in mesa znano, kje je bil vzrejen, vseskozi je veterinarski nadzor in laboratorijska sledljivost mesa in sestavin krmne mešanice.

V Presadu poudarjajo, da spoštujejo slovensko in evropsko zakonodajo, ki za njihove izdelke ne zahteva navedbe porekla. Niso seznanjeni, da bi bile v njihovem sektorju tudi goljufije glede porekla. V vinarstvu je sledenje zelo urejeno, predvsem po zaslugi Zakona o vinu, ki predpisuje obvezne vsebine etikete, je povedal Bruno Gaberšek iz Združenja družinskih vinogradnikov-vinarjev Slovenije. Obenem ne izključuje možnosti, da bi bilo vino prodajano kot slovensko, čeprav bi bilo grozdje iz tujine, česar pa je v vinarskem sektorju malo ali nič, je dejal. ''Se pa nevarnost poveča ob slabih letinah,'' je priznal.

Massimo Rojac iz Oliuma je dejal, da je sicer možno, da tudi pri njih prodajajo izdelke kot slovenske, čeprav niso. Je pa poudaril, da oljke pripeljane iz tujine zaradi fermentacije in degeneracije ploda ne morejo zagotoviti enake kakovosti olja kot oljke pridelane doma. ''Praktično je možno, v praksi pa skoraj nemogoče,'' je povedal.

'Včasih morajo potrošniki na slepo zaupati trgovcu'

Na Uradu za varno hrano priznavajo, da so vedno možne goljufije in za njihovo odkrivanje uporabljajo vse tehnike uradnega nadzora, kot so monitoringi, posebni nadzori, revizije, inšpekcijski pregledi, vzorčenje in analize. Ob tovrstnih pregledih sodelujejo največ z laboratoriji in inštituti, pa tudi s finančno upravo in policijo, lahko tudi z drugimi inšpekcijskimi službami.

Pojasnili so, da je zagotavljanje sledljivosti naloga nosilcev živilske dejavnosti. Sledljivost mora biti vedno zagotovljena tako, da je izpolnjena zahteva, da je mogoče določiti izvor živila oziroma surovine korak naprej in korak nazaj. Na evropski ravni so določena enotna pravila za označevanje porekla mesa govedi, prašičev, drobnice, perutnine, medu, oljčnega olja, svežega sadja in zelenjave.

Za ostala živila velja, da je navedba države izvora ali kraja porekla obvezna, če bi izpustitev podatka lahko zavedla potrošnika. Prav tako je lahko nek predelan izdelek slovenskega proizvajalca prodajan kot slovenski izdelek, čeprav ima surovino iz tujine, razen za področje sektorja mesa in jajc. Izjema so tudi primeri, ko proizvajalec na deklaraciji trdi, da je proizvod proizveden iz surovin, pridelanih v Sloveniji, kot je na primer kruh pridelan iz slovenske moke.

Tudi na Kmetijsko-gozdarski zbornici se zavedajo, da se tako v kmetijstvu kot tudi drugih panogah vedno pojavijo kakšni, ki bi želeli po bližnjicah priti do zaslužka. Je pa res, da včasih tudi tehnično ni možno zagotoviti sledljivosti, zato morajo potrošniki "na slepo" zaupati trgovcu, so priznali. "Seveda bi večjo vlogo morale odigrati inšpekcijske službe, vendar je težava prisotna tudi drugod. S promocijo lokalno pridelane hrane bomo potrošniku vzbudili pozornost, od kod prihaja hrana," so prepričani.

Na vprašanje, koliko tovrstnih goljufij odkrijejo, so na uradu odgovorili, da nimajo zbranih podatkov na ta način. Je pa poostren nadzor v šolah in vrtcih junija lani odkril največje zavajanje glede porekla pri zelju, poru, čebuli, korenju, paradižniku krompirju, pri sadju pa pri melonah, pomarančah, jabolkih in hruškah. Skupno so pregledali 205 surovin in pri 30 ni bilo navedeno poreklo ali je bilo nepravilno zapisano. V dveh primerih so posumili na pravilnost navedenega porekla, sum so potrdili pri dobavitelju.

Trgovci zagotavljajo sledljivost od prevzema do prodajne police

V Mercatorju zagotavljajo sledljivost od prevzema do prodajne police. Poudarjajo pa, da sodelujejo le s preverjenimi dobavitelji, "ki imajo zagotovljeno sledljivost proizvodov in se navedenih praks ne poslužujejo. Dobavitelje tudi sami obiščemo in se prepričamo o njihovih postopkih. Sicer pa take insinuacije brez konkretnih navedb škodijo vsem v zelenjavni verigi, zato bi tisti, ki govorijo o goljufijah, morali prijaviti inšpekciji."

Po njihovih pojasnilih zakonodaja za nekatera živila natančno določa način označevanja porekla ali izvora in zanje je označevanje tudi obvezno. Za vsa druga živila pa je v zakonodaji predvideno zgolj prostovoljno označevanje, določeno je le, da označevanje, predstavitev, oglaševanje in drugi načini obveščanja ne smejo zavajati potrošnikov o resničnem izvoru oziroma poreklu živila.

Glede slovenskih izdelkov je načeloma dogovor, da je slovenski izdelek, narejen v Sloveniji iz slovenskih sestavin. "Zato v Mercatorju za kategorije izdelkov, kjer je za potrošnike posebej pomembno, posebej navajamo, da je 100-odstotno vse meso v redni prodaji naših mesnic rejeno v Sloveniji. Posebej smo označili police s 100 odstotnimi slovenskim mlekom, posebej so označene police s slovenskim sadjem in zelenjavo, pšenična moka, ki jo uporabljajo za peko kruha v Pekarni Grosuplje, pa je samo slovenska."

V Tušu zatrjujejo, da se ne poslužujejo nepoštenih praks. "Za navajanje porekla je odgovornost na strani proizvajalca, za označbe na izdelku je odgovoren proizvajalec." V Sparu zagotavljajo sledljivost po prevzemu po roku uporabe in serije. "Vsak proizvajalec je dolžan zagotoviti ustrezne in pravilne informacije na označbi izdelka, kamor sodi tudi poreklo," so poudarili. "Poreklo izdelka se določa z zadnjo bistveno spremembo izdelka in ne pomeni, da morajo tudi vse surovine izvirati iz iste države. Pravila označevanja porekla surovin niso jasno določena niti na ravni Evropske skupnosti," so dodali.

V Hoferju imajo strog notranji nadzor kakovosti ''in če niso izpolnjeni vsi zahtevani mikrobiološki in kemijski parametri, kakor tudi ustreznost deklaracije izdelka, izdelka pri nas ne boste zasledili''. Poudarjajo, da zaradi zelo dodelanega sistema lahko vsakemu izdelku sledijo od proizvajalca do police in da živila preverjajo v neodvisnih laboratorijih.

Sadje in zelenjava iz njihove ponudbe prihajajo s kmetijskih obratov s certifikatom Global G.A.P., ki določa
zagotavljanje kakovosti v poljedelstvu in postavlja smernice na področju ekološke pridelave. GAP je kratica za dobro kmetijsko prakso. Ureja higienske standarde in ravnanje z viri in
sodelavci in zahteva določeno količino zapiskov in dokumentacije.

V Lidlu zagotavljajo sledljivost izdelkov vse do prodajnih polic. Po njihovih pojasnilih mora imeti sveže meso govedi obvezno oznako porekla, oznako države oziroma kraja rojstva, reje, zakola, razseka in pakiranja. Od 14. aprila letos pa bo potrebno tako označevati tudi surovo meso perutnine, svinjine, ovčetine in koz.

Pri sadju in zelenjavi morata imeti nepakirano sadje in zelenjava na zabojčku identifikacijsko nalepko z vsemi informacijami o proizvajalcu, pakirnici, agentu in dobavitelju. Predpakirano sadje in zelenjava pa na deklaraciji nosi informacijo o državi porekla in pakirnici ter po potrebi o kakovostnem razredu. Poudarjajo, da v Lidlu ni goljufij. Tudi njihovi dobavitelji sadja in zelenjave imajo zavezo dobre kmetijske prakse, ki zagotavlja, da je bila v procesu pridelave zagotovljena dobrobit vseh sodelujočih: zdravje in varnost delavcev, varstvo okolja, naravnih virov in živali.

Obvezno označevanje porekla je za svežo sadje in zelenjavo, kjer mora biti označena država pridelave, na olivnem olju mora biti država pakiranja, pri ribah mora biti naveden del morja ulova, pri sladkovodnih pa porečje. Pri svežem ali zamrznjenem mletem govejem in svinjskem mesu mora biti označena država skotitve in reje živali ter država zakola in razseka. Pri perutnini mora biti označeno, da ne izvira iz Evropske unije, pri vinu regija države, iz katere je vino, pri medu označba države pridelave, pri jajcih pa številka hleva, v katerem so kokoši znesle jajca, in številka pakirnega obrata.