Njena odločitev za samomor je bila impulzivna

43-letna Slovenka, ki ni želela biti imenovana, je skušala osemkrat storiti samomor. Prvič pred približno 20 leti, ko je bila v prvem letniku srednje šole, nazadnje pa leta 2008. Življenje si je skušala vzeti zaradi različnih stvari, je opisala. Da bi storila samomor, ni dolgo razmišljala, odločitev je bila trenutna, impulzivna.

Odraščala je v problematični družini, kjer sta bila prisotna alkohol in nasilje. Težko se je soočala s težavami, predvsem doma. Pri svojcih ni dobila potrebne podpore in razumevanja. Prvič je zunanjo pomoč poiskala pred 10 leti na centru za socialno delo, kjer so ji po njenih besedah zelo pomagali. Nekaj časa je bivala v varni hiši in v materinskem domu, čeprav nima otrok. Zatem je bila doma leto dni in je vmes znova skušala storiti samomor.

Zdaj živi v stanovanjski skupnosti, se zdravi zaradi depresije in obiskuje terapije. Včasih preneha jemati zdravila in upa, da bo bolje brez, ampak vidi, da ji pomagajo. Zelo ji pomaga prijateljica, ki jo je nekajkrat tudi fizično rešila.

Osebam, ki ne vidijo izhoda, svetuje, naj poiščejo pomoč, naj ne obupajo, tudi če nimajo podpore v družini ali okolici. Naj se obrnejo na strokovne delavce, ker razumejo, imajo znanje in občutek. ''Lahko tudi tisti trenutek, ko imaš roko že na sebi, ko te samo minute ločijo od smrti. Dobro je, če imaš takrat številke, na katere lahko pokličeš,'' je dejala.

Sestra, katere brat je storil samomor: Ne krivite sebe

Njen brat je naredil samomor pred 10 leti, ko je bil star 24 let, ona pa 26 let. Še zdaj ne ve, ali si je resnično želel vzeti življenje ali je šlo za klic na pomoč. Obiskoval je psihiatra, ker je imel bipolarno motnjo, s katero se je zelo težko soočil.

Po njegovi smrti je težko sprejela izgubo, imela je močan občutek krivde, čutila je veliko stigmo. Njegovega dejanja ni razumela, bila je zmedena. Počutila se je, kot da je nihče ne razume, kot da ji na čelu piše, kaj se je zgodilo. Zdaj verjame, da so ji večinoma želeli pomagati, vendar se ji takrat ni zdelo tako.

Sama je skušala poiskati pomoč, nihče se ni obrnil nanjo. Pravi pa, da bi takrat resnično potrebovala nekoga, ki bi jo razumel. Mogoče bi bilo lažje, če bi se lahko o tem pogovarjala brez predsodkov, morda z nekom, ki je doživel isto, je dejala. Zdravniki, psihiatri in terapevti namreč dajo smernice, kaj lahko storiš, da bi to prebrodil, ampak rešitev moraš najti sam, je poudarila.

Prve besede, ki bi jih naklonila osebam, katerih bližnji je storil samomor, so, da niso sami krivi, naj se prenehajo kriviti. Ljudem, ki želijo pomagati svojcem, pa svetuje, naj jih enostavno vprašajo, ali lahko kako pomagajo, kaj potrebujejo.

Po njenih pojasnilih namreč nekateri potrebujejo mir, drugi družbo, tretji prijazno, toplo besedo. ''Vsak žaluje po svoje. Mogoče je najbolje vprašati, kaj potrebuje, in to spoštujemo,'' je dejala. 10 let pozneje njena bolečina ni manjša, se je pa navadila s tem živeti.

Življenje se vedno lahko uredi

Po mnenju strokovnjakov bi morali o samomorih vsi govoriti odprto. Mnogo posameznikov, ki umrejo zaradi samomora, namreč trpi zaradi duševnih bolezni, vendar ne poiščejo ustrezne pomoči. Tudi zaradi stigme, s katero se soočajo posamezniki, ki so poskušali storiti samomor, in svojci oseb, ki so naredili ali poskušali narediti samomor.

Predsednica Slovenskega združenja za preprečevanje samomora Anka Zavašnik se zaveda, da vseh samomorov ne bomo mogli preprečiti, škoda pa je, če jih ne preprečimo zaradi stigme. Po besedah predsednika društva Ozara Slovenija Bogdana Dobnikarja v državi žal ni dovolj posluha za nujnost močnih programov pomoči. Po njegovem mnenju je s pravo in pravočasno pomočjo namreč moč pregnati tudi najtemnejše samomorilske misli in preprečiti samomor.

Vodja Slovenskega centra za raziskovanje samomora Diego de Leo je poudaril, da se morajo o samomorih odkrito pogovarjati vsi, da komunikacija ne sme potekati le med zdravniki in bolnimi. Predvsem pa je pomembno zavedanje, da se življenje vedno lahko uredi, tudi po poskusu samomora.