'Ljubljančani niso ljudje brez spomina'

Ljubljanski mestni svetniki bodo v ponedeljek, 25. maja, ko smo pred desetletji praznovali dan mladosti in Titov rojstni dan, razpravljali o predlogu poimenovanja nove mestne vpadnice po Josipu Brozu Titu. Ideji ves čas ostro nasprotujejo v Mladi Sloveniji, vendar predsednik komisije za poimenovanje naselij in ulic Peter Božič vztraja pri predlogu.

Božič je pojasnil, da je ideja za vrnitev Titove ceste v Ljubljano normalen odziv na zahtevo SDS po izbrisu teh obeležij v enajstih mestih. "Ljubljančani spričo tega, da se kar naprej poskuša diskvalificirati partizansko narodnoosvobodilno vojno z raznimi jamami, namesto da bi stvari, ki so del vojne, že davno uredili tako, kot se spodobi, predlagajo poimenovanje ceste po Titu," je dejal Božič in dodal, da v treh javnomnenjskih raziskavah od 60 do 65 odstotkov Ljubljančanov in tudi Slovencev podpira poimenovanje ceste po Titu.

Mestni svet je na seji 20. aprila sprejel osnutek odloka, ki med drugim predvideva, da se bo po Titu imenoval del Štajerske ceste in nova mestna vpadnica, ki poteka od Črnuč preko Tomačevskega krožišča, mimo novega stadiona v Stožicah do krožišča Žale.

Preimenovanje Titove ceste je 8. oktobra 1991 izvedla Skupščina mesta Ljubljane na skupni seji zborov in del ceste spremenila v Slovensko, del pa v Dunajsko cesto. Tako je ostalo do današnjih dni, ko se mestnemu svetu predlaga ponovno poimenovanje po pokojnem predsedniku SFRJ. "Zgodovinske resnice so napisane v različnih zgodbah, vendar pa se zgodovinskega imena in poimenovanja po taki osebnosti ne bi smeli izogibati," je komisija zapisala v obrazložitvi.

Razpravo in odločanje o osnutku odloka je obstruirala svetniška skupina SDS. Vodja svetniške skupine SDS Dimitrij Kovačič je dejal, da gre za vsiljevanje Titove ceste nekomu, ki tega ne želi oziroma ki mu s tem povzročajo bolečino. Predlog je po njegovem mnenju izrazito ideološka in politična tema.

Mlada Slovenija ostro nasprotuje poimenovanju ulice po Titu. Pri tem se sklicuje tudi na resolucijo EU o totalitarnih režimih. Božič jim odgovarja: "Jugoslavija je bila leta 1948 z resolucijo Informbiroja izključena iz komunističnega lagerja totalitarnih režimov. Jugoslavije to ne zadene. Leta 1953, kot pravi Potrč, to ni bila več komunistična država, bil je sicer enostrankarski avtoritarni sistem, ni bila pa to diktatura. Diktatura je trajala dve, tri leta po vojni. Leta 1956 je Tito v skladu s politiko zahodnih držav, s katerimi je bil koalicijski partner v NOB v času vojne proti fašizmu, javno obsodil vdor sovjetskih čet in zadušitev upora v Budimpešti. Enako je leta 1968 obsodil vdor sovjetskih čet na Češkoslovaško, obsodil pa je tudi zadušitev prvega upora v Gdansku, ki ga je vodil Lech Walesa. Lahko naredijo resolucijo, vendar z Jugoslavijo to nima prav nobene zveze.“

Množična grobišča pa so bila stvar vojne, meni Božič. "Pri celi zgodbi je narobe to, da se pristopa k temu z mirnodobskimi kriteriji in da se postavlja zgodovinske datume, na primer 9. maj. Vojna je na našem ozemlju trajala toliko časa, dokler ni bil "uničen" zadnji kvizlinški vojak. Za vsak grob je odgovoren tisti, ki je s svojo soldatesko prišel v Slovenijo, jo zasedel, začel streljati talce, požigati vasi, pobijati civiliste. Čisto za vsak grob! To je bila pa nemška soldateska, italijanska in tisti, ki so jim pomagali. Na tej točki sva se popolnoma skregala z Jožetom Pučnikom, ker sem jaz to trdil, on pa je rekel, da ne, in je iskal krivca," je zaključil.