Svetovni splet pri najstnikih postaja nadomestilo tako za starše kot za prijatelje, ugotavljajo raziskovalci. Podobno kot v tujini tudi pri nas. Raziskava iz leta 2011 je tako pokazala, da 40 odstotkov mladostnikov informacije ali nasvete o ljubezenskih razmerjih, družinskih težavah, spolnosti, zdravju, mamilih in podobnem poišče na spletu. Ker se menda tam najlažje izražajo.
Pred dnevi je svet šokiral nov primer samomora zaradi spletnega portala Ask.fm. Tokrat si je življenje vzela 14-letna Hannah, ki ni mogla prenesti žaljivk spletnih komentatorjev. Če bi ob tej novici kdo zamahnil z roko in dejal "samo v Ameriki", bi se bridko motil.
Na Ask.fm je namreč mogoče najti lepo število slovenskih najstnikov, ki tam brez zadržkov debatirajo o zunanjem videzu, šoli, družinskem življenju, seksu, splavu … Vprašanja pa so v razponu od resnih do takšnih, pri katerih se človek vpraša, kaj je uporabnik sploh mislil.
Seveda bo ob tem marsikdo rekel, da je težava v najstnikih, češ, kaj pa objavljajo osebne izpovedi in neumna vprašanja. Naj se torej ne čudijo, če so odgovori žaljivi in neumni. Vendar imajo mladi do uporabe spleta pogosto premalo kritičen odnos, da bi znali preceniti, kakšne bodo posledice objav.
Medtem ko lahko na eni strani zaradi takšnih objav postanejo tarča posmeha v domačem lokalnem okolju ali v šoli, se izpostavljajo tudi popolnoma neznanim komentatorjem, ki se zabavajo ob pisanju čim bolj zlobnih komentarjev.
Slovenski forum za iskanje žrtev
''Tu nalimajte vse paciente iz ask.fm-a da se vsi mal nasmejimo depresivnim najstnicam'', na forumu Izklop poziva uporabnik MihEx. In uspeh ni izostal. Od aprila, ko je poziv objavil, pa do danes, se je nabralo nešteto komentarjev in povezav na strani uporabnikov Ask.fm, na katere je treba vsuti točo komentarjev. To so sicer zaznali tudi sami uporabniki portala. Ena izmed njih se sprašuje "Pa kaj so zdaj vsi navalili name?"
Da ima lahko njihovo početje škodljive posledice, slovenskih spletnih nasilnežev sicer ne skrbi pretirano. Prepričani so, da moraš biti "res glup", da zapadeš v stisko zaradi komentarjev.
Najbolj ranljivi so tisti brez prijateljev v resničnem svetu
Psihologa Mirana Babiča smo vprašali, ali je tovrstna spletna zabava res tako neškodljiva. Kot pravi, se v primeru vrstniškega nasilja na spletu le to v virtualni svet seli iz resničnega življenja. "Najprej so skupaj na igrišču, zvečer ali ponoči se dobijo na spletu, kjer se druženje nadaljuje. Tako tudi konflikti in agresivno vedenje hitro prehajajo iz enega okolja v drugega," pravi in dodaja, da so seveda mladi na spletu pogosto tudi žrtve nasilja s strani anonimnih posameznikov.
Žrtev spletnega nasilja je lahko kdorkoli. Povod za tak napad skupine anonimnih posameznikov pogosto ni jasen. "Rekel bi, da se razlike pojavijo v ranljivosti. In na internetu so najbolj ranljivi tisti mladostniki, ki nimajo drugega vrstniškega okolja kot internetne prijatelje," pravi psiholog.
Kot razlaga, si v tem primeru mladi na podlagi spletne družbe ustvarjajo tudi vtis o lastni vrednosti. "Splet predstavlja pomemben del njihovega sveta, v tem okviru se potrjujejo in si oblikujejo lastno podobo. Zato izjave v smislu, zakaj pa ne izključiš računalnika, kažejo tudi na določeno mero nerazumevanja problema s strani odraslih oziroma sprenevedanje lastnikov spornih portalov. Velik del lastne podobe namreč oblikujemo na podlagi odzivov iz okolja. V obdobju adolescence imajo pri tem ključno vlogo prav vrstniki in lahko si poskušamo predstavljati stisko mladostnika, ki večino časa preživi v družbi prijateljev, ki (misli, da) jih pozna preko interneta, jim zaupa in se intimno razkrije, kasneje pa naleti na pretežno negativne odzive, dolgotrajno žaljenje in grožnje. Razpadel mu je pomemben del socialne realnosti. Gre za izgubo v socialnem smislu in izgubo občutka lastne vrednosti. Če nima druge socialne mreže in podpore, je to lahko navidez brezizhodno in privede do tako ekstremnega dejanja, kot je samomor," pravi.
In kdo so nasilneži na drugi strani tipkovnice? "Predvsem gre pri njih za občutno pomanjkanje empatije oziroma sposobnosti vživeti se v kožo drugega," meni psiholog.
Spletnega nadlegovanja vse več
Kot dodaja, se pri svojem delu s problemom spletnega nadlegovanja srečuje vse pogosteje. "Opažam, da je o tem predvsem težko spregovoriti, ko je narejen ta korak, pa je običajno s strani staršev ali šole sprejeto dovolj resno in tudi z ustrezno reakcijo. To predstavlja za otroka rešitev, stiska je manjša, strah pa po takšni izkušnji običajno še nekaj časa vztraja, a postopoma izzveni."
Nasilje na spletu je sicer težava, o kateri je treba ozavestiti tako mlade kot njihove starše, menijo strokovnjaki. "Pomembno je, da se otroci oziroma mladostniki o tem čim prej pogovorijo z osebo, ki ji zaupajo. Na nadlegovanje naj se ne odzivajo oziroma ga blokirajo, če imajo to možnost. Dokaze (objave, elektronska sporočila, sms-sporočila …) je dobro ohraniti in nadlegovanje, kljub morebitnim grožnjam, prijaviti policiji," svetuje psiholog.
Takšna izkušnja po njegovem močno vpliva na razpoloženje mladostnika in lahko privede do neprestanega premlevanja o situaciji. "Težave se samo še poglobijo, če se ujame v takšno spiralo negativnih misli, čustev in vedenj, ki ne privedejo do rešitve problema. Zato je pomembno čim več časa preživeti ob drugih prijetnih aktivnostih, ki lahko ponudijo občutek ugodja in zadovoljstva ter olajšajo vzpostavitev distance do problema in s tem bolj realen oziroma uravnotežen pogled na težave. Menim, da so v takšni situaciji manj rizični mladi, ki imajo pester spekter interesov in aktivnosti ter široko socialno mrežo. In to je nekaj, na kar imamo starši precejšen vpliv skozi vzgojo, spodbude, omejitve in pravila v mlajših letih. V konkretni situaciji pa jim bomo lažje pomagali, če skozi vzgojo krepimo odnos zaupanja in sprejemanja, saj lahko le tako pričakujemo, da se bodo v stiski obrnili na nas," svetuje.
Ko internet postane dvolična varuška
Že otroke je po njegovem treba opremiti z znanji za pravilno in kritično uporabo sodobnih komunikacijskih sredstev. ''Iz izkušenj pa bi rekel, da se starši pogosto začnejo ukvarjati s tem, šele ko se težave pojavijo in so s težavami povezani vedenjski vzorci že zelo utrjeni. Moram pa priznati, da v zadnjih letih opažam vse več zanimanja za to področje tudi med starši mlajših otrok,'' pravi Babič.
Kot pravi, so sodobne elektronske naprave za številne otroke in odrasle s svojo interaktivnostjo in vsemi možnostmi zelo atraktivne, zato želijo ob njih preživeti čim več časa. ''Takšna naprava je navidez idealna varuška. Otroci so mirni, v svoji sobi, in starši imajo čas zase in za svoja opravila. A pri tem imajo lažen občutek varnosti, saj, če je naprava povezana z internetom, dejansko ne vedo, kje, kaj in s kom počnejo njihovi otroci. Menim, da ni nič narobe, če se to dogaja občasno, težave se lahko pojavijo, če je ta varuška pogosto pri nas in otroci tako preživijo večino časa,'' razlaga.
Kot pravi, ni težava v prezgodnjem srečevanju s spletom, ampak v čezmerni in škodljivi rabi. ''Če želimo spodbujati odgovorno in varno rabo interneta, bi izpostavil postopnost, vodenje, omejitve in postavitev družinskih pravil. Socialni razvoj namreč v veliki meri poteka preko učenja po modelu in izkušenj z okoljem – pozitivnimi in negativnimi odzivi na določena vedenja. V internetnem okolju pa mladi pogosto ostanejo brez vzgleda in vodenja odraslih. Pri tem razumem stisko številnih staršev, ki se v tem okolju ne znajdejo. A to še ne pomeni, da je dobro odločanje o tem prepustiti otrokom. V mlajših letih se mi zdi predvsem pomembna časovna omejitev in usmeritev na starosti primerne vsebine. Z jasnimi časovnimi mejami pridobimo čas za spodbujanje in razvijanje drugih interesov, ki lahko zelo hitro izgubijo privlačnost v primerjavi z na primer računalniškimi igrami. Tudi kasneje starši ostajamo tisti, ki spremljamo in omejujemo rabo interneta ter se z otrokom na podlagi svojih izkušenj in znanj pogovarjamo o potencialnih nevarnostih spleta. Naša radovednost in pripravljenost spoznavati to okolje preko uporabe otrok je lahko pomembna skupna točka za pogovor in spodbujanje odgovornosti pri uporabi novih tehnologij,'' je prepričan Babič.
Provokativne fotografije za všečke in občutek zadovoljstva
A četudi se vse več govori o varni rabi spleta, se številni mladostniki vendarle ne morejo upreti, da tam ne bi objavljali vseh svojih misli in celo fotografij, na katerih pozirajo pomanjkljivo oblečeni. ''Morda se sliši preveč posplošeno, a menim, da sta v ozadju nam vsem znani potrebi po sprejetosti in po potrjevanju, s katerima ni nič narobe. Problematična je pot, ki jo mladi uberejo, da bi to dosegli. A tudi ta pot med odraslimi ni nekaj neobičajnega in mladi to od zgodnjega otroštva gledajo v reklamah na oglasnih panojih, v revijah, po televiziji in na internetu. Če bi zelo poenostavil, bi lahko rekel, da gre za 'učenje po modelu'. Živimo v časih iskanja bližnjic in internet (tudi z navidezno anonimnostjo) zelo olajša pot do 'všečkov' in občutka zadovoljstva. Pri tem pa se mladi pogosto ne zavedajo, kako hitro se lahko to podre in kako velike težave lahko iz tega izhajajo."
Anonimni komentatorji tekmujejo, kdo bo hujši
In ko se plaz kritik in zlobe vsuje, je po navadi velik. Ob branju komentarjev hitro dobimo vtis, da komentatorji kar tekmujejo v zlobi, oziroma jih zajame čredni nagon. ''Rekel bi, da to na žalost ne velja samo za mladostnike in torej tudi ni prehodne narave. Med mladimi opažam, da v internetnem okolju, predvsem če omogoča anonimnost, pogosto popustijo določene zavore, ki izhajajo iz družbeno oblikovanih socialnih norm. Posledično se zmanjša samokontrola in olajša izkazovanje agresivnega vedenja. Tako so lahko včasih starši presenečeni, kako je lahko 'njihov fant (ali punca)' na internetu napisal nekaj tako žaljivega, saj se sicer ne vede tako. Spodbuda in podpora ostalih pa lahko daje občutek upravičenosti ravnanja in privede do nadaljevanja oziroma stopnjevanja nasilja. Kaj vse smo ljudje sposobni v takšni situaciji storiti, je žal večkrat pokazala črna plat človeške zgodovine. A to ne opravičuje dejanja ali nikakor ne zmanjša odgovornosti storilcev,'' zaključuje Babič.
KOMENTARJI (489)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.