Milena Miklavčič o odnosih nekoč in danes: Posilstva so nekaj vsakdanjega, ženska še nikoli ni bila tako izrabljena

Seksualne navade naših babic in dedkov niso tema, o kateri bi razpravljali ob kavi in sladoledu, čeprav to vodi v začaran krog – da se namreč o njej nato ne pogovarjamo niti znotraj lastne družine. Zato smo s pisateljico Mileno Miklavčič ob bližajočem se valentinovem "zagrizli" v odnose nekoč in danes. Ženskam v preteklosti ni bilo lahko, a tudi zdaj jim ni nič lažje.

Pisateljica Milena Miklavčič je s knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače dvignila ogromno prahu. Delo, v katerem pripoveduje resnične zgodbe naših prababic, babic in mam, zgodbe njihovega vsakdana, ki je bil vse prej kot lahek, je še vedno na vrhu večine seznamov najbolj branih knjig v Sloveniji.

Ogenj, rit in kače so pravzaprav prva knjiga pri nas, ki na poljuden način prikazuje spolne običaje naših prednikov z začetka 20. stoletja. Miklavčičeva pravi, da smo Slovenci zaprt narod, ki se nerad pogovarja o težkih temah, raje jih skrivamo pod preprogo in se pretvarjamo, da je vse v najlepšem redu. Da niti ne omenjamo, da je spolnost pri nas še vedno tabu tema. Seksualne navade naših babic in dedkov pač niso stvar, o kateri bi razpravljali ob kavi in sladoledu, čeprav to vodi v začaran krog – da se namreč o njej nato ne pogovarjamo niti znotraj lastne družine in partnerstev. 

Nekoč je na nekem predavanju srednješolcem dejala, da so včasih rekli lulčkom curaki, pa jo je ena od profesoric poučila, da je to zelo neprimerna beseda. Te dni pa je prebrala, da je roman Evangelij za pitbule dobil eno najvišjih priznanj, kar jih lahko dobi mladinski roman pri nas – zlato hruško, četudi Milena Mileva Blažić meni, da je to pornografija, ne pa odličen mladinski roman. Ta dvojnost ji ne gre skupaj.

Valentinovo, praznik, ki je kljub svoji skomercializiranosti še vedno obdobje, ko se vendarle poglobimo vase in v medsebojne odnose, je pravi trenutek, da smo pisateljico, ki je pred kratkim izdala drugi del knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, v kateri predstavlja zgodbe vnukinj, ki so bolj kot bi si upali predstavljati prevzele vzorce svojih babic in mam, povprašali o odnosih nekoč in danes. Presenečenje – ali pa ne – niso se prav dosti spremenili. Skrivnosti ostajajo, prodajanje ženskih teles prav tako.

Milena Miklavčič

Milena Miklavčič odstira ženske in moške zgodbe starih časov. (Foto: Osebni arhiv)

Se vam zdi, da se današnje generacije zavedajo, v kakšnih odnosih so živeli njihovi predniki, stari starši, celo starši morda?

Ne, ker o teh stvareh ni nikoli nihče govoril. Tipični zapisi o življenju starejših generacij se po navadi glasijo: včasih so živeli težko, bilo je veliko pomanjkanja, gradili so domovino. Floskule. Slabo niso živeli le zaradi omenjenih stvari, pač pa zato, ker so bili v intimi za marsikaj prikrajšani. In vzorcev se je težko znebiti. Še danes imajo ženske – hčere, vnukinje – enake probleme. Če jim je namreč mama rekla, spolnost je fuj, nič čudnega, da pri 20-ih ali 30-ih čutijo enako kot mama. Ta dekleta ne znajo razmišljati drugače, kot so jih učili starši in če jih je mati med kopanjem tlesknila po prstih, ko so se dotaknile prsi, imajo ženske, ko so poročene, problem, ko se jih moški dotika, ker mislijo, da je to prepovedano. In taki nista le ena ali dve. Veliko jih je. Seks je danes zlasti med mladimi namenjen le še zadovoljevanju potreb, redko je prisotna pristna in iskrena ljubezen.

V večini so bile ženske tiste, ki so potegnile krajšo v medsebojnih odnosih. Čeprav obstaja nekaj žalostnih zgodb moških, so tako krute, kot so v vaših dveh knjigah neopisljivo krute ženske pripovedi?

Ne. Zakaj pa bi bile moške bolj krute kot ženske? Tudi v preteklosti je bilo nekaj žensk, ki so znale moške oviti okoli prsta ali jih izkoriščati. Našle so se tudi takšne, ki so jih teple. Na splošno so bili v postelji vedno zgoraj in ženske spodaj – tudi v prenesenem pomenu. Ženska je bila tista, ki je morala biti tiho in (po) trpeti. Če je bil moški tiho in pohleven, se je cela vas norčevala iz njega, ga klicala šlapa ali ničvrednež.

Ženska ni imela nobenih pravic, razen treh: da je bila gospodinja, da je rojevala otroke in dajala možu užitek. Naša mama je bila zmeraj tepena, kadar se očetu ni želela vdati.
Micika (1923)

Posilstva so bila nekaj vsakdanjega, splavi prav tako, trgovanje s telesi na dnevnem redu ...

Vas lahko nekaj vprašam? Kaj pa počnemo danes? Se vam ne zdi, da so posilstva tudi danes nekaj povsem vsakdanjega?

Ravno tako prodajamo svoja telesa, želite to reči?

Upam si reči, da ženska še nikoli ni bila tako izrabljena, kot je danes. Do žensk nimamo nobenega spoštovanja več. Niti do njenega telesa, še manj do njene intime. Ženske dovolimo, da se naša telesa izrabljajo, nas prepričujejo, da moramo biti venomer lepe, popolne. Povečujejo si prsi, spreminjajo obraz, namesto da bi se dostojno starale, ker želijo ostati mlade. V to nas sili družba. In tudi to je neke vrste zloraba. 

Ampak koliko smo za to krive ženske same? Najbrž same izkoriščamo svoje telo, da dobimo, kar si želimo? 

Seveda smo krive same. Ko vidimo, da lahko nekaj dobimo s svojim telesom, to počnemo. Najnovejše gibanje proti spolnemu nadlegovanju v Hollywoodu je lep primer za to. Ženska bi morala dati na tehtnico – bom celo življenje tajnica ali se bom spustila v razmerje z nekom, ki mi bo pomagal na poti do zvezd? Vedno imamo izbiro, razen seveda v primeru posilstva, ki je brezizhodna situacija. 

Ljubezen - 4

Današnje generacije se mi smilijo, pravi Milena Miklavčič. (Foto: iStock)

Kar je mene ob branju drugega dela knjige najbolj negativno presenetilo, je to, da ženske po vojni in še desetletja kasneje niso imele nobenih zaupnic. Nobenih najboljših prijateljic, ki se jim danes zaupamo, ko nam je hudo, nobenih ljubečih mam, babic ...

Kako pa bi jih lahko imele v vasi, v kateri so vsi vedeli vse o vseh? Ženske so trpele molče, ker so bile tako vzgojene. Še v mojih letih so nas vzgajali, da mora ženska v zakonu potrpeti, stisniti zobe. Še mene so tako vzgajali, pa se ne počutim staro kot zemlja. Treba je bilo molčati. Tista, ki je spregovorila na glas, je opravljala moža, kar je bilo nedopustno. Če pa je na primer oče naredil kaj hudega hčeri, pa je bilo o tem sploh greh govoriti. Četrta božja zapoved uči, da je treba spoštovati očeta in mater. Zakaj je bilo v preteklosti toliko incestov in pedofilije? Ker smo tisočletja učili otroke, da morajo spoštovati starše, ne glede na vse, a morali bi dodati – razen v primeru ... V genih imamo, ne le v podzavesti, da je vse, kar starši naredijo, absolutno prav. 

Kakšni so odnosi med materami in hčerami danes? So res tako zelo drugačni, kot so bili včasih, bolj liberalni, odprti? Je to dobro?

Vedno pogosteje sem priča, da si matere želijo biti hčeram najboljše prijateljice, zaupnice. In temu primerno se tudi obnašajo. To je nemogoče. Dokler otrok ne dozori, mu ne moreš biti prijatelj. Jaz sem svoji hčeri šele danes prijateljica, ko ima svoje otroke. Dokler ni imela teh temeljev, na katerih je zgradila podobne vrednote, kot smo ji jih položili v zibelko, a jih je odrivala med iskanjem lastnih stranpoti, nisva mogli biti prijateljici. Starši moramo otroke usmerjati, jim pomagati iti proti življenjskemu cilju po neki normalni poti. Ne moremo jim dati svobode odločanja, ko se šele učijo. V mladosti nimajo vsega znanja in izkušenj. Postaviti jim moramo meje, jih učiti, imeti nad njimi kontrolo. In predvsem jim biti za zgled. 

In če mama ni imela zgleda, ga tudi otroku posledično ne more dati? Mi se danes zgražamo nad tem, kako so živeli nekoč, medtem pa mi živimo v nekem drugem ekstremu ... 

Kljub temu, da so včasih živeli težko, da ženske sploh niso doživele orgazma, so bile spoštovane. Vsaj v tistem splošnem, verskem smislu. Cerkev je žensko spoštovala kot mater in je moškemu vsaj v teoriji narekovala, naj bo do žene spoštljiv. 

Ampak kako licemersko, duhovniki so ob tem, ko so jim ženske potožile, kaj vse moški počnejo z njimi, pogledali stran ...

Praksa in teorija sta bili vedno svetlobna leta narazen. Ženska je bila spoštovana vsaj kot mati. Po vojni kot dobra delavka ali udarnica. Kdo pa jo danes spoštuje, če se še same ne? Ste opazili, kako grdo ženske pišejo o drugih ženskah, kako jih zaničujejo, če ne dosegajo določenih standardov? Ampak to smo si nakopale same, ker si želimo biti ves čas konkurenčne. Vedno je bilo tako in vedno bo – nihče ne naredi ženski toliko hudega, kot si ga naredimo ena drugi. 

Ljubezen - 2

O spolnosti se premalo pogovarjamo, pravi pisateljica Milena Miklavčič. (Foto: iStock)

S kakšnimi zgodbami so hodili ljudje k vam po izdaji prve knjige? Jim je knjiga odprla oči, da so se vsaj malce zamislili nad tem, v kakšnih odnosih živijo sami?

Ljudje so se začeli končno pogovarjati. Z možmi, ženami, vnuki, hčerami, sinovi. O tem, o čemer se pravzaprav niso nikoli pogovarjali. Pomembno je, da starejši ljudje svojih zgodb ne odnesejo s seboj v grob. Slovenci smo nagnjeni k temu, da grde reči pometemo pod preprogo in si ustvarjamo lepo zgodbo, ki jo ponavljamo tako dolgo, da ji na koncu celo sami verjamemo. Ravno včeraj mi je neka gospa pisala, zakaj raje ne pišem ''Kurjih juhic''. Prav nasmejala sem se! Slovenci imamo že tako in tako na tisoče lepih zgodb, ki so le zavite v celofan in v resnici sploh niso svetle. Prav takšno je stanje znotraj družin. Zakaj pri nas traja 20 let, da ženska, ki živi ob nasilnem partnerju, poišče pomoč? Ker celo življenje laže sama sebi. Treba je biti realen. Ženske smo sposobne doseči marsikaj, a res je tudi, da je med mladimi puncami vedno več tistih, ki niso sposobne preživeti niti tega, da se jim zlomi noht na roki.

In smo spet pri vzgoji, tako da je krog nekako zaključen? Ampak še vedno ne morem mimo tega, da so ženske nekoč precej bolj trpele fizično kot psihično, danes pa se mi zdi, da je ravno obratno?

Ženske so v preteklosti zagotovo bolj trpele, predvsem fizično. Bile so lačne, zadnje, ki so lahko sedle k mizi. Pretepali so jih ne le soprogi, pač pa tudi lastni otroci ali tašča. Ogromno je bilo fizičnega nasilja, garale so od jutra do večera. Psihično pa ... Šle so v cerkev, zmolile dva ali tri očenaše in se počutile bolje. Zbežati? Zbežati niso mogle, ker je Francka živela enako življenje kot Marjanca. Ko vidiš, da vsi živijo podobno, veš, da nimaš kam zbežati. To postane zate edina sprejemljiva realnost. 

So se te "vaše" ženske težko odprle? Vam zaupale in opisale svojo intimo?

Dokaj lahko. Precej let nazaj sem začela zbirati te zgodbe. Ženske so mi veliko pripovedovale o svojih prednikih, tudi o mojem dedku, ki je bil eden tistih, ki je moral trikrat na dan. Iz ene zgodbe, ki je malce tudi moja lastna, družinska, so se začele poti širiti na vse konce in kraje. In podobno dobivam sedaj zgodbe o moških za tretji del Ognja, rit in kač. 

So si tudi moške zgodbe tako podobne, kot so si podobne ženske?

Ne, te se precej razlikujejo. Eden od teh, ki mi je zaupal svojo zgodbo, raziskuje, zakaj je bila njegova mama - skupaj z vsemi ženskami iz njegovega rodu - nezakonska. Spet drugi mi pove, da zmeraj naleti na ženske, ki so noseče z drugim, on pa se potem iz usmiljenja poroči z njo. Četrtemu je umrla mama, star je 45 let, pa nima niti enega leta delovne dobe. Vedno je živel doma, v materinem zavetju. Povedal mi je svojo zgodbo in ob tem človek ne ve, ali mu je umrla mama, ljubica, prijateljica? Ves čas razmišljam o njem.

Kaj ste sama – kot ženska – občutila ob teh zgodbah iz preteklosti in sedanjosti?

Velikokrat me vprašajo, če se mi te ženske smilijo. Ne, ne smilijo se mi. Ker vem, da so bile one na takšno trdo in neizprosno življenje pripravljene. Smilijo se mi današnje generacije, ker jih na ta svet in njegovo realnost nihče ne pripravlja. Mladi se mi smilijo in to zelo. Takoj obupajo, ne vzpostavljajo socialne mreže. Smilijo se mi tisti, ki raje delijo posteljo s psom kot s partnerjem, tisti, ki poljubljajo svoje hišne ljubljenčke, namesto da bi delili intimna čustva z bližnjimi.

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo: