'Mogoče boš ob prihodu mrtev. A zagotovo boš prišel'

Trije begunci iz Sirije so se srečali v Turčiji in uspelo jim je prečkati Grčijo. Želeli so dlje, denarja je bilo vse manj, njihove družine v Turčiji so računale, da jim bodo našli nov dom. Odločili so se, da bodo tvegali vse za dosego cilja – Italije. Vedeli so, da je odločitev za potovanje v posodi za gorivo slaba. Sirijci, ki so že poskusili, so jih svarili, naj nikar ne gredo, vendar so si po dveh mesecih mrzlično želeli iz Grčije. Bili so brez dela, pomoči, možnosti preživetja. Policisti so jih vsak dan nadlegovali, po njihovih pričevanjih so agresivno zahtevali njihove dokumente, je poročal BBC.

Organizatorji prevozov so cele dneve sedeli v bližnjih kavarnah in odprto govorili o možnostih vstopa na zahod. Z letalom, s čolnom, v rezervoarju za gorivo … Slednje je bila najhujša, a najboljša možnost za uspeh. ''Mogoče boš ob prihodu mrtev. A zagotovo boš prišel,'' so se glasile njihove obljube. In ponudila se je možnost: Egipčan, voznik tovornjaka, je ponudil prevoz v rezervni posodi za gorivo za 5000 evrov po glavi. S prijateljema in neznanim Iračanom so s taksijem zapustili Atene in se odpravili v bližnjo industrijsko cono. Pred vstopom v rezervoar jim je voznik svetoval, naj gredo na stranišče.

"Ko sem se stlačil v posodo za gorivo, sem pomislil, da bomo umrli," je izkušnjo opisal eden od njih. "Molili smo, ko smo se začeli premikati, sem vedel, da ne bomo zdržali niti eno uro. Bilo je peklensko vroče, zadušljivo zaradi izpušnih plinov, smrdelo je po stopljeni plastiki. Eden od potnikov je začel razbijati po rezervoarju, zato je voznik ustavil. Kričal je, da ima otroke, da noče umreti, zato ga je voznik pustil ven." Trije so se odpravili naprej. Med potjo so urinirali v pločevinko, prepričani so bili, da bodo umrli. Hlastali so za zrakom, zaradi strahu, da bi jih slišali, so govorili le med vožnjo.

''V rokah sem držal mobilni telefon s fotografijo žene in hčerk. Imam štiriletni dvojčici, Deemo in Reemo. Potoval sem samo zaradi njih. Zapustil sem Sirijo, da bi ju obvaroval. Vseskozi sem razmišljal, kako bosta preživeli, če umrem. Žena je bila noseča, v Turčiji je ultrazvok pokazal, da bo spet deklica. Gledal sem telefon in razmišljal, ali bom kdaj videl najino dojenčico,'' je povedal. Na koncu mu je zmanjkalo baterije.

Čez čas so zaslišali besede: ''Buongiorno! Grazie! - Prego! Grazie!" (Dober dan! Hvala! - Prosim! Hvala!, op. a.) in vedeli so, da so v Italiji, da jih ne bodo poslali nazaj v Grčijo. Dogovorjeni so bili za prevoz do Milana, a niso mogli več zdržati. Razbijali so po rezervoarju, vendar jih voznik ni slišal. Zato so poklicali organizatorja prevoza v Atene in ga prosili, naj pokliče voznika in mu naroči, naj ustavi.

Kmalu zatem je motor res ugasnil. Po izstopu iz rezervoarja niso čutili nog, zato so se plazili po tleh. Bili so nekje v gozdu v Italiji. Voznik je odpeljal, rekoč, da jih več ne pozna. Približno 10 minut so negibni ležali na tleh. Dihali so. ''Sčasoma se mi je uspelo obrniti na stran, da sem lahko opravil malo potrebo,'' je povedal potnik. Niso vedeli, kje so, s pomočjo GPS na mobilnem telefonu so našli bližnjo vas, kjer so jim pomagali domačini. Pripovedovalec zgodbe je z vlakom odpotoval na Dunaj, kjer se mu je pridružila družina z novo članico, za katero se je bal, da je nikoli ne bo videl. Drugi je s ponarejenim potnim listom odpotoval na Švedsko, tretji je v Leedsu. V posodi za gorivo so preživeli 24ur in vsem so odobrili azil.

Lahko postanejo žrtve trgovine z ljudmi

Tudi Slovenija je kot članica Evropske unije med iskalci azila in migranti zaželena, a praviloma ob načrtovanju poti ne ciljna država. Po naznanitvi oblastem ali prijetju jim pomagajo v Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij (PIC), ki ima svojo terensko pisarno tudi v ljubljanskem azilnem domu. Večina migrantov sicer potuje po balkanski poti iz Turčije v Grčijo, Makedonijo, Srbijo. Iz Srbije jih trenutno majhen del potuje skozi Hrvaško in Slovenijo proti Avstriji, Italiji in tudi naprej, velika večina pa iz Srbije pot nadaljuje čez Madžarsko.

K nam prihajajo iz različnih držav. "Če imamo letno okrog 300 prošenj, so lahko iskalci azila iz 30 držav," je povedal Miha Nabergoj iz PIC-a. Najpogostejši pa so Sirijci, Afganistanci, Pakistanci, Kosovci, Albanci, Afričani, med njimi največ Alžirci, Nigerijci in Somalijci, v zadnjem času še Ukrajinci. Po njegovih podatkih so slovenski policisti korektni do njih, zgolj v redkih primerih pride do napak v postopku. Načeloma nimajo pripomb na policijsko ravnanje, kvečjemu ga pohvalijo. Po njegovih besedah pa imajo mnogi zelo slabe izkušnje s policisti v drugih evropskih državah, na primer v Grčiji in na Madžarskem, mnogi seveda tudi doma in na poti doživijo marsikaj slabega.

Čeprav je med begunci tudi veliko družin z otroki in žensk, so najpogostejši moški. Za pot morajo organizatorjem plačati tudi po več tisoč evrov. Da lahko nekdo odide v tujino, pogosto pomaga cela družina, vse kar lahko, prodajo. "Zato je situacija za njih še težja. Ob prihodu v Evropo trčijo ob birokratske postopke, lahko jim ne uspe dobiti statusa, potujejo iz ene države v drugo, omejijo jim gibanje, veliko jih prisilno vrnejo. Za vse pa veljajo rigidna birokratska pravila, znajdejo se v negotovosti, veliko je nevarnosti, lahko postanejo žrtve trgovine z ljudmi." Če so pravi begunci, se ne morejo vrniti domov, ker bi bili ogroženi, morda se nimajo kam vrniti, v nobenem primeru ne smejo razočarati družine, ki računa na njih. Po pridobitvi azila v Evropi se jim pridružijo ostali družinski člani, če je vse posreči. Včasih pa ostanejo v matičnih državah, ker enostavno ni denarja za potovanje. "To so zelo težke situacije," je poudaril Nabergoj.

Lahko dobijo status begunca, ki neomejen velja do smrti, subsidiarna zaščita je časovno omejena z možnostjo podaljšanja. V azilnem domu lahko živijo do konca postopka, po pridobitvi statusa se morajo izseliti. Prva tri leta imajo pomoč pri nastanitvi, prvo leto lahko brezplačno v integracijski hiši ali v Ljubljani ali v Mariboru, sicer pa pri financiranju najemnine v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je 269,20 evra. Upravičeni so tudi do socialne pomoči v enaki višini. Večina je manj izobraženih in socialno šibkejših, manj je visoko izobraženih in premožnejših beguncev. Iščejo zaposlitev, ki je v trenutnih razmerah malo verjetna. Zato gredo po pridobitvi statusa pogosto raje v tujino, kjer je več možnosti za delo. Lahko dobijo begunski potni list in tako legalno potujejo.

Begunci iz Sirije zaradi trajajoče državljanske vojne v Sloveniji lahko računajo vsaj na status subsidiarne zaščite. Posebej ogroženi posamezniki pa lahko pridobijo tudi status begunca, do sedaj so slovenski organi tako odločili v primeru palestinskih beguncev iz Sirije. Pogost tip iskalcev azila so tudi afganistanski fantje, ki vstopijo v Slovenijo kot mladoletniki ali mlajši polnoletniki. "Tisti, ki so pridobili status mednarodne zaščite zdaj hodijo v osnovne ali srednje šole, nekateri se vpisujejo že na fakultete. So mlajši ljudje, ki se večinoma zelo hitro naučijo slovensko in se razmeroma dobro vklopijo v družbo," je povedal Nabergoj. Nekaj jih ima status begunca, več jih je s statusom subsidiarne zaščite do polnoletnosti. Po izteku je bilo veliko neuspešnih poskusov podaljšanj, ostanejo lahko do končanja postopkov. Medtem iščejo druge rešitve, "saj gre za fante, ki so v Sloveniji že vrsto let, ki govorijo slovensko, hodijo v šolo, so vključeni v družbo". Nabergoj upa, da se bo na koncu tudi za njih tako ali drugače uredilo prebivanje.

V zadnjem času begunci prihajajo tudi z letalom na Brnik. Pogosto se vkrcajo na letalo s ponarejenimi ali prirejenimi dokumenti, na brniškem letališču prosijo za azil. V takšnih primerih v skladu s Konvencijo o statusu beguncev uporaba nepristnih dokumentov praviloma ni kazniva. Večina sirijskih beguncev je tako prišla v Slovenijo, leteli so iz Istanbula. Najbolj običajno je sicer, da migrante organizator poti pripelje na Hrvaško v bližino zelene meje, ki jo nato peš prečkajo, na drugi strani jih spet čaka prevoz. Tako se prevozniki izognejo morebitnem prijetju ob prečkanju meje. V zadnjem času so bili nekateri skriti v tovornjakih in na tovornih vlakih. Največ migrantov obravnava Policijska Postaja Ilirska Bistrica.

Njihove zgodbe so žalostne in pretresljive, vendar Nabergoj ni želel govoriti o konkretnih primerih. V postopkih mednarodne zaščite namreč velja načelo stroge zaupnosti, saj so lahko z razkritjem identitete ogroženi begunci in svojci, ki so ostali v matični državi, je pojasnil. V tujini so bili namreč že primeri vohunjenja v azilnih domovih in sporočanja oblastem, kdo prosi za zaščito, nato pa so doma zaprli njihovo družino. In takrat se v človeku lahko poruši še zadnje upanje za varno in mirno življenje.