FOTO: Mož, ki je 'zgradil' Ljubljano

Središče Ljubljane si težko predstavljamo brez Tromostovja, veličastnih arkad s tržnico, čevljarskega mostu z visokimi stebri in ograjo iz stebričkov, sprehajališča oziroma galerije na prostem v Tivoliju, knjižnice NUK, Križank. Če bi mestu vzeli te znamenitosti, bi mu vzeli dušo. To ’dušo’ pa je mestu vdahnil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik.

Laično oko pri njegovem delu najprej pritegnejo lepe linije, številni stebri in stebrički, skladnost, a tudi številna drevesa in drugo zelenje, ki jih je arhitekt skrbno umestil v prostor. Plečnik si je Ljubljano zamislil in jo zasnoval celostno. Prestolnica zato deluje kot enkraten arhitekturni muzej. 

Prav zato, ker je njegov arhitekturni jezik neprimerljiv s katerim koli drugim, sta Slovenija in Češka vložili predlog, da brezčasno humanistično arhitekturo Jožeta Plečnika v Ljubljani in Pragi uvrstijo na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Prav te dni pa eksperti na terenu preučujejo celovitost in avtentičnost nominiranih objektov. A več o nominaciji v nadaljevanju.

Od faliranca do velikana arhitekture

Jože Plečnik se je rodil na današnji dan pred 144 leti v Gradišču v Ljubljani. Na gimnaziji se ni najbolje odrezal, po neuspešnem prvem letniku je šolanje opustil, zato ga je oče v svoji mizarski delavnici vzel kot vajenca. Zelo kmalu se je pokazalo, da je Jože pravi mizarski mojster in da skriva neverjeten talent za oblikovanje.

Z denarjem, ki ga je dobil od takratnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja za izdelavo kosa pohištva, si je plačal študij v Gradcu. Tam se je izučil za oblikovalca pohištva in se navdušil nad arhitekturo. Plečnik pa je imel tudi veliko mero ambicioznosti, tako se je odpravil na Dunaj in prišel v stik z arhitektom Ottom Wagnerjem, ki je bil nad njegovimi skicami navdušen. Plečnik je tako šolanje nadaljeval pri Wagnerju, kjer se je izkazal kot najboljši študent letnika in si zato prislužil študijsko potovanje po Italiji in krajši obisk Francije.

Na Dunaju je nato odprl svoj arhitekturni atelje, leta 1911 pa se je preselil v Prago, kjer je poučeval na Umetniško-obrtni šoli. Deset let kasneje se je vrnil v Ljubljano, v Trnovo, kjer je uredil hišo zase in svoje sorodnike uredil hišo in je predaval na Tehniški fakulteti.

Asket, ki se ni nikoli poročil

Plečnik je družinsko hišo v Trnovem načrtoval tako, da bi v njej lahko živeli še njegova brata in sestra. A je z njim hišo kratek čas delil le mlajši brat Janez. V hiši mu je tako ves čas družbo delala le gospodinja Urška, s katero sta postala dobra prijatelja, ter psička Sivka.

Nikoli se ni poročil, čeprav mu naklonjenosti dam ni manjkalo. Od prijateljice Emilije Fon je dobil celo ženitno ponudbo. V svoj dnevnik je 8. junija 1934 takole zapisala: "Ko sva prišla ven, sva se ustavila najprej pri rožmarinu. Imel ga je v dveh lončkih, močno razvite rastline. Še se je poznalo cvetje. /.../ Potem sva stopila naprej, rezal mi je vrtnice, potonke, turške nageljne. Tu imate, da boste vedeli, da ste bili pri fantu. /.../ Šla sva mimo gredic polnih pelina. 'Tega je veliko v meni.'" (Plečnikova pisma Emiliji Fon, Rokus, 2002)

Sicer pa je bil Plečnik veren, skromen, praktičen in strog, tudi do sebe. Jedel je malo. Večkrat je dejal, da mu profesorska plača zadostuje. Z denarjem, ki ga je zaslužil, je pomagal številnim študentom. Velike projekte za mesto in cerkve je delal brezplačno. S svojimi prihranki pa je pomagal zgraditi cerkev sv. Mihaela na Barju, ki je ena najlepših in najnenavadnejših njegovih stvaritev.

Rad je imel zelenje, zato je pred hišo uredil velik vrt, kjer je postavil tudi čebelnjak. Rastline pa je spretno vključeval tudi v svoje arhitekturne zamisli.

"O njegovem osebnem življenju veliko pove sprehod po njegovi hiši, kjer je razloženo življenje, postaje šolanja in prostori ustvarjanja. Videti je mogoče, kje je jedel, spal, kje je ustvarjal praktično do zadnjega dne življenja," pravi Gojko Zupan, umetnostni zgodovinar in velik poznavalec Plečnika. Pri 84 letih je Plečnik 7. januarja 1957 umrl v Ljubljani.  

Eden najpomembnejših pionirjev sodobne arhitekture na svetu

Plečnik je zaznamoval podobo treh srednjeevropskih mest – Dunaja, Prage in Ljubljane. O njem in njegovih delih je bilo napisanih več kot 300 knjig. Ceni ga tako domača, kot tuja strokovna javnost. Za 'svojega' so ga vzeli tudi v Pragi in na Dunaju, kjer je prav tako pustil svoj pečat.

Bil je vizionar, a se je po navdih rad vračal v zgodovino. Med potovanjem po Italiji se je navdušil nad antiko, renesanso in barokom. Značilnosti teh slogov je nato vpletal v svoje moderne stvaritve ter tako ustvaril čisto poseben, unikaten slog, ki ga je sam poimenoval večnostna arhitektura. 

Njegov pomen je "velik in vedno večji, ko iščemo vzore etične ustvarjalnosti, arhitekture, ki ni samo računalniško prerisovanje modnih idej iz revij," pravi Zupan. Unikatne zasnove njegovih del so cenjene med arhitekti Evrope in celo ZDA ter Japonske, dodaja. Mnogi svetovno znani ustvarjalci v Ljubljano pridejo prav zato, da bi se podrobneje spoznali z njegovimi deli. 

Plečnikovi biseri 

Plečnikova Ljubljana se uvršča med najpomembnejše celostne umetnine 20. stoletja. Ni potrebno, da je nekdo strokovnjak, da prepozna njegov slog, saj je Ljubljani dal izrazit in neizbrisen pečat. 

Pri stotini del v Ljubljani in na desetinah del v drugih krajih Slovenije in Evrope je sicer težko izpostaviti, katero je njegovo najboljše. Zagotovo pa je med najbolj prepoznavnimi deli Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, ki je bila zgrajena med letoma 1936 in 1941. Značilna fasada, ki je kombinacija opeke in kamnitih klad, odraža vplive italijanskih palač. Notranjost krasi mogočno črno stopnišče z marmornatimi stebri. Plečnik pa je šel pri načrtovanju tudi v takšne podrobnosti, da je sam zasnoval tudi lestence v čitalnici.

Med turistično najbolj obiskanimi in prepoznavnimi deli pa je Tromostovje. Na Ljubljanici je uredil tudi bregove, pa Čevljarski most, posebna zanimivost so tudi zapornice na Ljubljanici pri stari Pediatrični kliniki. Zgradil je tudi ljubljansko tržnico z znamenitimi arkadami. Nekdanje samostanske prostore Križanke je izvirno prenovil in danes so enkraten prireditveni prostor.

V Ljubljani stojita tudi dve njegovi cerkvi – Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški in cerkev sv. Mihaela v Črni vasi na ljubljanskem barju, ki je ena njegovih najizvirnejših stavb. V njej se prepletajo kraški motivi in elementi grškega templja. Gradnjo je naročil arhitektov nečak Karel Matkovič, ki je bil duhovnik, gradnjo pa je sofinanciral tudi sam Plečnik in drugi člani njegove družine.

Med vidnejšimi deli v Ljubljani so tudi Plečnikove Žale z mogočnim slavolokom. Pa stadion za Bežigradom, ki žal že osem let propada in Jakopičevo sprehajališče v Tivoliju, ki deluje kot galerija na prostem. Morda ni tako znano, da je Plečnik zasnoval tudi zanimivo stavbo Peglezn na Poljanski ulici in obnovil ter dogradil obzidje oz. tako imenovane šance na Ljubljanskem gradu. Ob preureditvi Kongresnega trga je Plečnik pred Uršulinsko cerkev dogradil stopnišče in postavil steber sv. Trojice – kužno znamenje, ki je prej stalo na Ajdovščini.

Vidnejši projekti v tujini

Kot arhitekt je Plečnik začel v tujini. Celovito in izvirno je načrtoval javne in zasebne stavbe na Dunaju. Med drugim cerkev Sv. Duha, Zacherlovo hišo in Vilo Grassberger.

Prvi predsednik Češkoslovaške Tomaš Garrigue Masaryk je Plečnika izjemno cenil, zato mu je zaupal obnovo praškega simbola – dvorca Hradčani. "Ta grad in njegova okolica bi lahko postala točka velikega zgodovinskega pomena in ne poznam nikogar drugega, ki bi to delo bolje opravil kot ti," je Masaryk zapisal v svojem pismu Plečniku. Druga njegova vidna stvaritev na Češkem je Cerkev Srca Jezusovega, ki velja za najlepšo moderno cerkev v Pragi in prav tako izstopa v panorami Prage.

Veliko je delal tudi na ozemlju Jugoslavije, v Beogradu, Zagrebi in Dalmaciji. 

Nerealizirani projekti: Parlament na Ljubljanskem gradu, Mesarski most ...

Plečnik je bil zelo ploden ustvarjalec. Poleg del, ki jih lahko še danes občudujemo, pa je mnogo njegovih del ostalo nedokončanih. Koliko njegovih del je ostalo neudejanjenih, pravzaprav ne ve nihče. Ostale so na desetine skic in načrtov, veliko idej, lahko bi jim rekli tudi vizij, pravi Zupan.

Med najbolj znanimi nerealiziranimi projekti je stožčasti parlament Katedrala svobode. Plečnik je zanj izbiral najboljše lokacije. Po prvih načrtih je sicer parlament arhitekt postavil kar na mestu ljubljanskega gradu. Celotno grajsko stavbo bi podrl in namesto nje postavil osemkotno zgradbo s slavnostnim dostopom, ki bi se začel ob magistratu. Nekateri so prepričani, da je šlo le za umetniško študijo. Kasneje je parlament nameraval postaviti v Tivoli, pred ribnikom.

Za nekaj nedokončanih del je Plečnik pripravil tudi makete, ki so bile domišljene do zadnjih podrobnosti. Tako lahko še danes vidimo, kako si je Plečnik zamislil Mesarski most – kot pokrito štiriindvajsetstebrno dvorano, ki bi se na Petkovškovem nabrežju zaključila s polkrožnim stopniščem.

A tudi, če je imel pripravljene makete in načrte, si je Plečnik vedno puščal svobodo, da je pri izvedbi načrte prilagajal in dopolnjeval. "Zato danes nihče nima pravice zlorabljati njegovega dela. Nujno pa je, da konservatorji in arhitekti skrbno prenavljajo njegove stavbe in jih prilagajajo sodobnemu življenju, kakor so prenovili sklop Plečnikovega doma v Trnovem v Ljubljani," pravi Zupan. Prav v njegovi hiši je razstavljenih tudi nekaj njegovih neuresničenih idej. 

Priznanje doma?

Naš odnos do Plečnika je zelo različen. Mnogi se sicer na njegove stvaritve odzivajo čustveno, občudujejo jih, saj je njegova arhitektura elegantna, prefinjena, všečna, čeprav kompleksna. Odnos do njegovega dela pa je, pravi Zupan, po eni strani odvisen od kulturnega nivoja posameznika, po drugi strani pa od denarja, ki je na voljo za ohranjanje naše kulturne dediščine.

Seveda pa je tudi v Sloveniji množica ljudi, ki njegove veličine še ne pozna, ali pa se je ne zaveda. Tako denimo tudi Plečnikova arhitektura – kot vsa druga –  ni imuna na vandalizem. Tako se denimo na nekaterih pomembnih stvaritvah, kot so Tromostovje, Križanke, stadion, pojavljajo grafiti. "Enako moteči so posegi, ki kažejo na nerazumevanje npr. prometnikov, ki postavljajo nepotrebne znake ob ali na njegove spomenike," pravi Zupan.

Vsa njegova pomembna dela v prestolnici je sicer ministrstvo za kulturo že pred šestimi leti zavarovalo kot spomenik državnega pomena.

Pobuda za uvrstitev na Unescov seznam kulturne in naravne dediščine

Slovenija in Češka si prizadevata, da Unesco na svoj seznam svetovne kulturne in naravne dediščine uvrsti tudi arhitekturo Jožeta Plečnika. Pobudo so vložili že lani, prav te dni pa so potekali intenzivni sestanki slovensko-češke ekspertne skupine v Pragi, ki skrbi za proces nominacije.

V Sloveniji se mudijo tudi eksperti, ki na terenu preučujejo celovitost in avtentičnost nominiranih objektov. Med temi so: cerkev sv. Mihaela v Črni vasi, promenada ob nabrežjih in mostovi reke Ljubljanice vključno s tržnico, Vegovo ulico in NUK, Vrt vseh svetih na pokopališču Žale, cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški. Poleg teh ljubljanskih stvaritev so nominirali tudi cerkev sv. Srca Jezusovega v Pragi.

O tem, na kateri točki je trenutno vpis na znameniti Unescov seznam, v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, ki koordinira slovensko ekspertno skupino, niso mogli govoriti. A proces lahko traja več let, celo desetletje in zahteva tudi ustrezno finančno podporo kulturnega ministrstva.

Nekatera Plečnikova dela so sicer že na seznamih Unesca, denimo praški dvorec Hradčani. Manjka pa Ljubljana kot "ključna celota urbanističnih vizij, kakovostnih arhitektur in detajlov, vse do oblikovanja predmetov in knjig," pravi Zupan. Dodaja še, da je mednarodna uveljavitev "priložnost, da vsemu svetu predstavimo izjemne vrednote umetniškega izraza in pri tem širše predstavimo našo prestolnico in Slovenijo ter njen pomen na kulturnem zemljevidu Evrope".