'Novega leta ne praznujem, saj celo noč pazim, da mi pes ne umre od strahu'

Devetletni manchesterski terier Dalton je aktiven in vesel kužek, ki z največjim veseljem lovi frizbi in žogo.  Do svojega četrtega leta se nikoli ni bal petard, ognjemetov in neviht. Potem pa …

"29. decembra so naju na zadnjem večernem lulanju okrog 7. ure zvečer presenetili sosedje, ki so ravno v času, ko sva šla mimo njihove hiše, prižgali ognjemet. Nekaj metrov stran je kar od nekje začelo glasno pokanje, nebo se je svetilo v vseh barvah, še meni je bilo neprijetno, pa sem vedela, kaj se  dogaja, pes pa je skoraj umrl od strahu. Na povodcu je začel noro vleči, s svojimi takrat 12 kilogrami me je večkrat skoraj prevrnil, sploh ga nisem mogla zadržati. Začel je lajati in cviliti, jokati in ker ga resnično nisem mogla držati, sem ga dvignila v naročje in ga poskušala ob hitri hoji domov tolažiti, pa žal ni pomagalo. Doma je v stresu ostal še vsaj dve uri po dogodku, ves čas je pogledoval v zrak, kdaj se bo spet kje zasvetilo …," pripoveduje Daltonova lastnica Teja Gortnar.

Posledica slabe izkušnje je strah – pa ne samo ob pirotehniki, pač pa tudi ob nevihtah, torej bliskanju in grmenju, ki ga je prej nezainteresirani prespal. "Ko zasliši pokanje, stisne rep med noge in potegne ušesa nazaj. Začne se tresti in begati po stanovanju, iskati varno mesto, da bi se lahko skril. Hitro mu naraste srčni utrip, dihanje postane zelo plitko in hitro, začne se tudi močno sliniti. Tako rekoč pade v šok, hiperventilacija, povečan srčni utrip, zmedenost. Takšno stanje v primeru hudega pokanja lahko traja tudi uro ali več, pes se v tem času zelo utrudi vendar se na noben način ne more umiriti. Srčni utrip in dihanje sta tako hitra, da enostavno ne veš, ali je to še normalno, in se dejansko bojiš, da bo psa zadel srčni infarkt ali kaj podobnega," opisuje Teja.

Zateče se v kopalnico in se skrije v tuš kabino

Na vprašanje, kako takrat pomaga Daltonu, Teja odgovori, da mu že mesec dni prej začne dajati pomirjevala oz. zeliščni prehranski dodatek, ki ga pomirja na daljši rok. Zadnji teden odmerek teh tablet še poveča, letos pa bo prvič poskusila tudi z eteričnimi kapljicami.

"Moj pes takrat ne mara fizičnega stika, če ga vzameš v naročje ali ga hočeš stisniti k sebi, je vse skupaj še slabše. Zato ga pač pustimo na miru, da se znajde sam. Ugotovili smo, da se najraje zateče v kopalnico, kjer se skrije v tuš kabino. Zato že nekaj dni pred Silvestrovim v kopalnici s črno neprepustno tkanino oblepimo okna ter tako čim bolj izničimo vizualni efekt (nimamo rolet). V kopalnico postavimo tudi njegov priljubljen počivalnik, prinesemo radio, kjer stalno igra glasba, tudi v tuš kabino nastavimo deke, da ne stoji celo noč na mrzlem. V zadnjih dneh ga poskusimo čez dan čim bolj utruditi, tako da je ponoči čim bolj zmatran in čim več časa preživi v globokem spancu – če imamo srečo, da spi v kopalnici ob glasbi, se mogoče celo ne bo zbudil za vsak pok. Na zadnje lulanje hodimo, ko je še dan, pa potem vstanemo bolj zgodaj, da lahko zdrži," opisuje.

'Novega leta ne praznujem, saj pazim, da mi pes ne umre od strahu'

Stvar je tako resna, da Teja novega leta sploh ne praznuje, pravi: "Mnogokrat me ljudje, ki me ne poznajo dobro, sprašujejo, kje bom praznovala novo leto. Vedno jih začudeno pogledam in odgovorim, da doma, kjer bom pazila in napeto, živčno čakala, da mi pes ne umre, dobesedno, od strahu. Ko se fronta umiri, s fantom izmučena nazdraviva in sva iskreno vesela, ko se pes zavije v klobčič in ves izčrpan zaspi, hvala bogu, da je živ!" 

Psička Luna bi se skrila pod laminat, če bi se lahko

Podobne izkušnje ima Sandi Lorbek, lastnik 11-letne psičke Lune, pasme ameriški stafford. Tudi Luna se zelo boji petard in raznih pokov, kot so strele in poki lovskih pušk. Začelo se je, ko je bila stara tri leta, "ker je sosed metal petarde eno za drugo, kot  da je vojna", opisuje Sandi.

"Ko se to dogaja, ji skoraj ne moremo pomagati. Skrije se pod posteljo ali pod mizo v dnevni sobi in se trese, kot da ima napad, mi pa jo tolažimo, božamo in stiskamo. Če bi se lahko, bi se skrila v tla, pod laminat, tako zelo se boji."

Na vprašanje, kaj bi sporočil brezvestnikom, ki s pirotehniko ustrahujejo živali, Sandi odgovarja: "Preprosto, naj nehajo. Naj se postavijo v njihovo kožo in se malo zamislijo, ker naši domači ljubljenčki so kot naši otroci. To so družinski člani."

Maček Puhi se skrije pod kavč, pes Thai pa tja ne more

O čem govorita Teja in Sandi dobro ve tudi Tina Gužvič, lastnica devetinpolletnega Thaia, mešančka med huskyjem in labradorcem, ki so ga vzeli iz zavetišča Horjul. Je zelo miroljuben kuža, priljubljen pri vseh ljudeh, izredno ima rad otroke, še posebej dojenčke. Pokanja se boji že od malega, pa ne zaradi kakšne slabe izkušnje, enostavno že takrat ni maral šundra in glasnih zvokov, pojasnjuje Tina.

"Takoj, ko zasliši oddaljeno pokanje, začne cviliti, se prestopati, hoditi od ene strani pesjaka do drugega, hiperventilira. Kasneje začne lajati. Če je pokanje daleč, ga starši dajo v garažo in mu prižgejo radio. Vendar pa to več ne pomaga. Če je pokanja veliko in blizu, ga dajo v dnevno sobo, da je v njihovi bližini, da se počuti bolj varnega. Pa še takrat rad hodi po prostoru gor in dol, ves živčen. Ob tem hiperventilira. Se prestavlja iz enega mesta na drugega, cel čas hodi za mamo. Poskuša se skriti pod mizo, a je prevelik. Rine v kakšen kot, da bi se skril. Takoj, ko poči, začne delat nove kroge, mi pa ga božamo in mu prigovarjamo pomirjujoče besede," opisuje Tina, ki se ji zdi, da se stvari z vsakim letom slabšajo.

Poleg Thaia imajo tudi 14,5-letnega mačka Puhija, ki se prav tako boji pokanja. "On se skrije pod kavč, stol, v nek kot. Vidi se mu, kako živčen je, a zanj je malenkost lažje, ker se lahko zrine nekam v tesen prostor. Še vedno pa mu srce bije 200/h," pravi Tina.

Ljudje se žal ne zavedajo, kakšen je ta strah, ne morejo si ga predstavljati, zato se jih to ne dotakne, doda in zaključi: "Žival še vedno velja za neko lastnino v smislu: pa saj ne čuti vsega, pa saj je ni tako strah. Pa jih je in to precej! Zanje je še težje, ker tega ne razumejo in si ne znajo predstavljati. Zanje je to neka huda nevarnost, ki prihaja od povsod in se ji ne morejo skriti ali ji ubežati."

Kinolog: Mi pok pričakujemo, za žival pa je to popolno presenečenje

Dejstvo je, pojasnjuje dr. vet. med. Jože Vidic, urednik revije Moj pes, da psi slišijo približno 16-krat bolje kot ljudje in toliko močneje verjetno slišijo zvoke. Enako, kot jakost eksplozije, pa je pomembno to, da je za psa vsak pok nenaden, popolno presenečenje. "Ko ljudje na primer v prazničnih dneh vidimo skupino mladeničev, lahko pričakujemo, da bo zelo verjetno počilo in smo zato pripravljeni. Pes pa tega ne povezuje, na neprijeten zvok se torej ne more pripraviti in je zato reakcija po poku toliko močnejša," razlaga strokovnjak, ki pozna veliko zelo tragičnih primerov, povezanih s pirotehniko. "V naši soseščini je nek fant vrgel petardo v pesjak, v katerem je bil nemški ovčar. Po poku je pes v paniki preplezal ograjo in brezglavo stekel – na cesto, kjer ga je do smrti zbil avtomobil."

In ne samo pri pirotehniki, takšen pes postane paničen tudi ob nevihtah, nasploh psihično bolj občutljiv, ne le na zvoke, pač pa na vse zanj neprijetne okoliščine. "Takšen pes je zelo pogosto v stresu. Posledice stresa pa so pri psih povsem enake kot pri ljudeh: slabša kakovost življenja, manjša psihična in fizična odpornost, večja nagnjenost k različnim boleznim, krajša življenjska doba … Sožitje s psom, ki je pogosto v stresu, pa je precej naporno. Poznam tudi pse, ki imajo epileptične napade, ki so posledica pirotehničnih sredstev," pravi Vidic.

Kaj lahko storite vi kot lastnik? Psu zagotovite kraj, kjer ne bo izpostavljen hrupu, in bodite ob njem

Na vprašanje, kako lahko lastniki prestrašenemu kužku pomagajo, strokovnjak odgovarja: "Še najbolje bi bilo, da bi psu, zlasti na Silvestrovo, zagotovili kakšen prostor ali kraj, kjer ne bo izpostavljen hrupu, ki ga povzročajo petarde in rakete. Prostor naj bo, kolikor je mogoče, izoliran pred zunanjimi zvoki in svetlobnimi efekti. Pes v prostoru nikakor ne sme biti sam, z njim mora biti vedno nekdo, ki mu povsem zaupa in ga bo znal umiriti, če bo treba. Če je pes sam, bo imel lahko zaradi trušča posledice vse življenje. Ubogi psi, ki so v tem času v pesjaku, ali celo na verigi."

Pomembno je, da na silvestrski večer sprehod opravite še preden se začne najhujše. "Pes naj temeljito opravi fiziološke potrebe, kajti tudi poln mehur ali tiščanje na veliko potrebo povzroča stres. Na sprehodu mora biti obvezno na povodcu. Psa lahko na silvestrski trušč pripravljamo tudi s kakšnim CD-jem, na katerem imamo posneto pokanje petard in zvoke, ki jih oddajajo rakete. S pripravami moramo začeti pravočasno, najboljše že kar v začetku decembra. V začetku naj bodo zvoki tišji, potem pa jih postopoma povečujemo," svetuje Vidic.

Vsekakor ne smemo pozabiti, še dodaja, da psi izredno tankočutno zaznavajo vsa čustva svojih ljudi. "Če se bomo, denimo, sami prestrašili poka, bomo svoj strah nedvomno prenesli tudi na psa." Pes mora čutiti, da ima ob sebi človeka, ki mu lahko zaupa, ki mu bo v primeru potrebe trdna opora in ga bo branil pred vsem hudim. "Povsem napačno bi bilo torej, če se bomo ob poku prestrašili, saj bomo strah prenesli tudi na psa. Vsekakor pa psa, ki ga je strah, ne smemo tolažiti, saj bi s tem njegovo stanje potrjevali in s tem njegov strah le še povečali. Prav pa je, da skušamo njegov strah preusmeriti z igro, s kakšno vajo, ki jo pes rad opravlja … In pozor: Strah se lahko prenaša tudi iz psa na psa," še opozarja.

Strahu se ne da nikoli popolnoma odpraviti

Odzivanje na različne poke je seveda odvisno od izkušenj, v veliki meri pa tudi od psihične stabilnosti psa. Strah se bo bolj verjetno pojavil pri psih, ki so nasploh bolj plahi, nezaupljivi in zadržani, pravi Vidic. "Opisane vedenjske lastnosti so lahko prirojene in tudi pridobljene, se pravi, da so posledica življenjskih izkušenj. Menim, da vedenje v zelo veliki meri oblikujejo prav življenjske izkušnje. Še najbolj tiste v zgodnji mladosti, v obdobju tako imenovane socializacije, ki traja približno o 3. do 15. tedna starosti. Seveda pa lahko katerikoli strah pridobi pes kadarkoli v življenju. Res pa je, da strah pred pokom ni prirojen, ampak pridobljen," pojasnjuje.

Na vprašanje, ali je tak strah mogoče kdaj povsem odpraviti, Vidic odgovarja, da pri odraslih psih ne, lahko le ublažimo  posledice. "S pripravljanjem psa na pokanje, z dajanjem različnih pripravkov za pomirjanje in takšnih, ki vsebujejo t. i. hormone sreče ali pa spodbujajo izločanje teh. O tem se moramo posvetovati z veterinarjem. Z njim se posvetujmo tudi, če vemo, da se naš pes boji pokanja. Zelo verjetno bo predpisal kakšno močnejše pomirjevalo, ki ga bomo dali svojemu kužku v dneh, ko bo najbolj pokalo."

Ne samo psi in mačke, tudi srne, kokoši, konji, krave …

Ne samo na pse, Vidic opozarja, da pokanje oz. pirotehnična sredstva negativno vplivajo na vse živali ter pri vseh povzročajo strah in stres. Veliko težav imajo tudi mačke, kunci, dihurji, ptice,  … Pred pokanjem skušajo pobegniti srne in druge gozdne živali, pogosto tudi na prometno cesto. Zaradi pokanja so prestrašene tudi t. i. gospodarsko koristne živali (goveja živina, prašiči, kokoši, konji …).

Nekateri kazalci kažejo, da krave, ki so izpostavljene močnemu hrupu, dajejo manj mleka, kokoši pa manj jajc. Še hujši problem so divje živali, pri katerih v teh dneh, ko v naravi primanjkuje hrane, že najmanjši nepotreben stres lahko pomeni življenje ali smrt.

Izpostaviti velja še delovne živali (psi vodiči, psi pomočniki), ki zaradi prevelikega strahu ne morejo opravljati svojega dela, in ptice, ki se zaradi občutljivih dihalnih sistemov, ujete v bližini eksplozij pirotehničnih sredstev, velikokrat tudi zadušijo, opozarjajo pri reviji Moj pes.

Če imate konje v hlevu, jih poskusite zamotiti z radiem oz. s pomirjujočo glasbo in tako preusmerite njihovo pozornost. Poskrbite, da ograda ne bo premajhna ali kakorkoli poškodovana, saj obstaja nevarnost, da se konj v paniki zažene vanjo in ob tem poškoduje tudi sebe, pa opozarjajo na Facebook strani Petarde, ne hvala!

Božične zvezde, okraski, alkohol in druge nevarnosti

Strokovnjakinja za prevzgojo psov Alenka Klemenčič Holynski iz pasje šole Bajka ob tem svari še pred nekaterimi drugimi nevarnostmi:

- novoletna smrekica je lahko najboljša igračka za vašega psa (poskrbite, da je tako visoko, da je pes ne doseže, okraski pa naj bodo psom prijazni),

- praznična darila, ki so lepo zavita, so skušnjava predvsem za pasje mladičke (ne puščajte jih pod smrekico, če se pes lahko prosto in nekontrolirano sprehaja po stanovanju, saj je lahko v njih veliko življenjsko nevarnih snovi za vašega psa),

- sladkarije in obilica hrane (tako, kot nam preveč vsega škodi, tako pazimo tudi, da ne bomo s posladki prenajedli naših psov),

- spremljevalec praznovanj je tudi alkohol (pazite, da ne pride v stik z vašim psom).

V prazničnih dneh marsikdo na mizo ob vseh dobrotah postavi tudi božično zvezdo. A pozor, te predstavljajo veliko nevarnost za mačke. Daily Mail je pred kratkim poročal o ženski iz Rotterdama, ki je mačko morala odpeljati k veterinarju, ker se je zastrupila z grizljanjem listov božične zvezde.

Za marsikoga najlepši del leta torej s seboj prinaša veliko pasti in nevarnosti za naše ljubljenčke. Poskrbimo, da bodo prazniki prijetni in varni tudi zanje.