Znanost sicer še nima natančnega odgovora, koliko so novorojenčki sposobni ustvarjati spomine in posledično, kako ti spomini oblikujejo njihove osebnosti pozneje v življenju. Do nedavnega je bilo zelo razširjeno prepričanje, da je zarodek v predporodni fazi skoraj popolnoma zaščiten pred zunanjimi dražljaji, zaznavanje in zavest pa, da se razvijeta šele po rojstvu. Toda v zadnjih letih je bilo že več raziskav, ki so dokazale, da se vedenje, zavedanje in učenje začnejo že v trebuhu.
Do trenutka, ko novorojenčka starši prvič po rojstvu objamejo, je otrok že veliko doživel v trebuhu, pravi Katalin Orosz, madžarska klinična psihologinja. Če so bile te izkušnje travmatične in jih je bilo več, lahko te zelo vplivajo na razvoj otrokove osebnosti, dodaja. Kot pravi, tudi nekatere raziskave kažejo, da se naše številne zdravstvene in vedenjske značilnosti "programirajo" že v maternici. Tudi morebitni zapleti ob rojstvu igrajo pomembno vlogo, kar se lahko pozneje odraža pri tem, kako sprejemamo odločitve ali kako ravnamo v odnosih.
Pravite, da se spomin na naše rojstvo hrani nekje globoko v nas. Kako lahko ti spomini, ki se jih ne zavedamo, vplivajo na naše življenje?
Ljudje imamo dve vrsti spomina. Eden je čustveni spomin in spomin telesa, drug pa tisti, ki je izražen z besedami. Ta tipa spomina sta drug ob drugem. Recimo, če zbolimo in naenkrat nekje občutimo bolečino, to povzroči reakcijo na čustveni strani. Strah nas je, kaj se bo zgodilo, ne vemo, kaj bo prinesel naslednji dan, kaj se bo zgodilo z nami … Podobno je pri majhnih otrocih oziroma že pri zarodku od spočetja. Če se jim dogaja nekaj slabega, vendar še ne znajo povedati z besedami, saj ne znajo govoriti, tako novorojenček kot zarodek, pa to vseeno doživljata na čustveni ravni. In te izkušnje oziroma občutki se hranijo v nas, vendar v vsakdanjem življenju ne pridejo do izraza, saj se je zgodilo zelo daleč v preteklosti.
Če vzamemo primer: ko se nam dogajajo spremembe, in če smo med svojim rojevanjem na svet doživeli veliko bolečine in zapletov, se bo pojavil vzorec, ko se posameznik boji sprememb. Nezavedno se namreč spominja travme ob rojstvu, ki je za vsakega otroka sprememba – iz udobja maternice pride v nov, neznan svet. Takšni ljudje se v življenju težko navajajo na spremembe, saj jih povezujejo z nečim slabim. Zato je pomembno, da se zavedamo, da imamo spomine od samega začetka in ti spomini lahko pridejo na površje, a jih ne znamo prepoznati. Psihologija se večinoma ukvarja z življenjem po rojstvu, čeprav je vedno več izkušenj, da imajo dojenčki tudi drugačen spomin, ki pa je zgolj na ravni občutij in čustvenih izkušenj.
Ali obstajajo kakšne znanstvene raziskave, da zarodki in dojenčki razmišljajo, občutijo? Kako so izvedli te raziskave?
Obstaja zelo obsežna zvočna raziskava, ki so jo opravili na zarodkih v šestem oziroma sedmem mesecu, ko se razvije sluh. Vsak dan so materam predvajali določeno glasbo, prav tako so slušalke namestili na trebuh, da je tudi zarodek slišal to glasbo. Po rojstvu so otrokom znova predvajali glasbo, v usta pa so jim dali posebno dudo, v kateri so bili zelo občutljivi elektronski senzorji, ki so zaznali, kako hitro se premika duda. Če je dojenček dudo hitro vlekel, je sistem zaigral eno melodijo, če pa je dudo vlekel počasi, je zaigrala tista melodija, ki jo je poslušal še v trebuhu. Otroci so vedno prepoznali glasbo, ki so jo poslušali še v trebuhu. Prav tako pa so se novorojenčki zelo hitro naučili, kaj morajo storiti, da bi slišali pravo melodijo. Dojenčki imajo radi vse, kar jih spominja na čas, ko so še bili na varnem, v trebuhu. Dokazano je tudi, da se otroci že v trebuhu učijo jezikov.
Kako pa potek nosečnosti in poroda vplivata na naše nadaljnje življenje in razvoj osebnosti?
Zelo preprosto: če ta potekata dobro in imamo ljubeče starše, je veliko možnosti, da bo tudi otrok imel lepo življenje. Če pa smo že v tem času doživeli neke travme, denimo, da so se starši pogovarjali o splavu, ali pa so bile med porodom kakšne hude težave ali denimo prezgodnji porod, bo to vplivalo na naše življenje. Lahko se težko navajamo na spremembe, imamo težave pri navezovanju stikov in pri odnosih z drugimi ljudmi, krizo identitete ali težave pri upoštevanju meja. Vse te simptome povzročijo travme, tudi zgodnje travme ... Morda je bila mati zelo jezna zaradi očeta, sta se razšla, je bila ves čas zelo bolna ali pa so se starši zelo ukvarjali z novim članom družine in je bil nekoliko starejši bratec ali sestrica zapostavljen. Tudi to so lahko travme, ki lahko vplivajo na življenje.
Kaj pa se zgodi, če mama med nosečnostjo doživlja velik stres ali travmo?
Sam stres ni težava, temveč njen odziv na stres. Če je odziv na stres prehud, to pomeni, da se bo njeno telo odzvalo tudi na manjše stresne situacije. V takšnih okoliščinah otrok ne bo dobil dovolj krvi, nanj bo vplival materin strah ali jeza, kar pomeni, da ne bo uravnovešen. Otrok bo občutljiv na posebne okoliščine. Pogosto je lahko takšna travma denimo smrt družinskega člana med nosečnostjo, ki zelo prizadene očeta ali mater, in ta proces žalovanja občuti tudi otrok.
Torej tudi otrok, ki se mu starši ob rojstvu odrečejo, to potem nekako čuti. Kako se lahko takšna travma pozneje v življenju pokaže in pozdravi?
Ta travma se lahko pozdravi že ob rojstvu. Če mama ve, da ne more obdržati otroka, lahko otroku z besedami razloži, da je to njena težava in da bo otrok na varnem. Tako se lahko poznejši travmi izogne, saj se otrok počuti varnega. Podobno je pozneje, če se pojavijo simptomi, denimo, ko najstnik pride v neko novo okolje in ima težave pri navezovanju stikov ... V družbi še nismo ozavestili, da je na naše vedenje zelo vplivalo to, kar se nam je dogajalo v otroštvu. Prav tako se številni ne zavedajo, kako zelo lahko na razvoj otrokove osebnosti vpliva to, da že iz ranega otroštva opazuje, kako oče pretepa mamo, ali pa to, da otrok v zgodnjih letih ne dobi dovolj ljubezni in pozornosti. Vse to ima dolgoročne posledice na naša življenja.
Vemo, da je dojenje z vidika zdravega razvoja otroka zelo pomembno in pediatri ga zato tudi zelo spodbujajo. Kaj pa s psihološkega vidika – zakaj je dobro dojenje? In kaj se zgodi, če ženska ne more dojiti?
Svetovna zdravstvena organizacija danes jasno poudarja, da je dojenje najboljše za otroka. Materino mleko nudi otroku ne zgolj vsa hranila, ki jih potrebuje, temveč tudi omogoča psihološko in emocionalno hrano, saj se vzpostavi globok stik med otrokom in materjo. Otroku tudi omogoča, da sam nadzoruje hranjenje, ne pa starši, poleg tega pa mu daje občutek varnosti ... Zanimivo je, da je veliko moških zelo obsedenih z ženskimi prsmi, a to je lahko znak, da jih matere v otroštvu niso dovolj dolgo dojile.
V nekaterih primerih se lahko dojenje ustavi, morda tudi zaradi travmatičnega rojstva matere ali ker tudi sama ni bila dojena. Dobro je, če se lahko novopečena mama pogovori s svojo mamo in jo vpraša, kako je bilo ob njenem rojstvu.
Pravite tudi, da je zelo pomembno, da otroku nudimo toliko nežnosti in pozornosti, kot ju potrebuje. Nekateri sicer pravijo, da otroka na tak način le razvajamo. Kako je s tem?
Prvih šest mesecev morajo starši otroka držati v rokah toliko časa, da preneha jokati, in ga šele nato spustiti v posteljico. Ko otrok začne jokati, pa naj mama ali oče vpraša otroka, kaj bi rad, zakaj se joče, ali mu ni udobno. Včasih otrok ne potrebuje pestovanja, temveč mu moramo zgolj najti ustrezen položaj. Toda če si otrok želi občutka varnosti, ki ga ima v rokah, mu ga moramo dati. Tudi za razvoj osebnosti je zelo pomembno, da gre pri dojenju in pestovanju za dober stik, tudi s prijaznimi besedami, ki dajejo otroku občutek varnosti.
Kako je perinatalna psihologija sprejeta v medicini, psihiatriji? Se zavedajo, da so naše izkušnje z začetka življenja pomembne?
Vsako znanstveno raziskovanje poteka na svoj način. Raziskave na tem področju se pojavljajo, na to temo je tudi nekaj knjig. Vendar da bi postavili to v vsakdanjo prakso, da bi zdravniki in babice dobili jasna navodila in tudi starši, da je to obdobje pomembno, smo v družbi žal še zelo daleč. Če bi bili oddelki univerz odprti za tovrstno raziskovanje, če bi zdravniki bolj brali te študije, bi se to hitreje uveljavilo v družbi. A gre zelo počasi, najbrž bo minilo še 20, 30 let.
Na Madžarskem danes obstaja bolnišnica, kjer so zdravniki zelo odprti in so razvili vprašalnik za nosečnice, s katerim lahko zaznajo, ali bi se pri njej lahko pojavila poporodna depresija. Takšnim bodočim materam nato ponudijo pomoč v obliki psihoterapije, s katerimi lahko prebrodijo travmatične izkušnje iz preteklosti in se pripravijo na porod. Gre za majhno stvar, ki pa lahko zelo pomaga.
