Pogrebi za elito

Niso sicer vsi tako navdušeni: "Na eni najboljših lokacij v mestu je zrasla stanovanjska tragedija, ki s svojo zasnovo in oblikovanjem, odnosom do javnega prostora in dovozom na slavnostno dvorišče à la Versailles, od ceste skrbno zamejenim z ograjo, o stanju prostora pri nas pove več kot sto kolumn. Še najmanj sporna je cena stanovanj v palači, ki se prodajajo po 10.000 evrov za kvadratni meter." (Miloš Kosec, Delo) 

"Brez elite ni naroda, elita je jedro naroda. Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako. Vsak narod potrebuje elito na številnih področjih – gospodarskih, političnih, kulturnih, znanstvenih. Brez tega ni napredka." To pa je izjava investitorja te stanovanjske tragedije, ki je razburila in so jo vsi citirali. Ampak glavna poanta se skriva v njegovem naslednjem stavku: "Prava elita nima le politične ali katere koli druge moči, temveč ima predvsem denar, ki ga je zaslužila."

Večina naše elite sicer svoj denar zapravlja zunaj Slovenije in je nevidna, do kakšnega pogreba. Ko ne bi bila nevidna, bi se morda soočila z neprijetnimi vprašanji. Predvsem o izvoru premoženja.

Stanovanja so skoraj vsa kupljena brez posojil, z gotovino, dobesedno menda včasih s kupi denarja kar v kovčkih. Kako zbereš toliko denarja? Najcenejše stanovanje stane okoli 650 tisoč evrov. Če računamo, da nekdo za slovenske razmere res dobro zasluži, denimo 4000 evrov na mesec neto, toliko približno je plača predsednika vlade, in če zapravi samo polovico, ostalo pa daje na stran, bi moral za takšno stanovanje varčevati 28 let. Možno je, da so vsi iztresli svoje vreče s prihranki, ampak prav verjetno pa takšno sklepanje ni.

Kaj so elite? Elita je majhna skupina ljudi, ki drži v rokah prevelik odstotek moči, vpliva, bogastva in privilegijev. Dobro je, če imaš prave starše. Vsi podatki kažejo na primer, da v Sloveniji socialni vzpon preko šolanja lahko pričakuje relativno malo ljudi, primerljivo manj kot v marsikateri podobno razviti državi.

Elita dela elito. Povsod je tako. Le da je pri nas razkazovalno potrošništvo morda še vedno nekoliko bolj v ospredju kot drugje.

Kako opravljajo vlogo družbene modernizacije? Nekateri teoretiki elit, kot Joseph Schumpeter, so preprosto domnevali, da jim je treba oblast prepustiti in bo to dobro za vse. To seveda zmotno predvideva, da so elite kreativne in odgovorne.

Pismo poslovneža

Drugo značilno v teh dneh je bilo pismo javnosti poslovneža, ki je začel v obmestnem lokalu z igralnimi avtomati. In ki bi se zagotovo strinjal s Schumpetrom, če bi kdaj naletel na njegova razmišljanja. Zdi se mu namreč, da bi lahko dobro upravljal tudi Slovenijo. 

Pismo začne priljudno, da se vedno spomni in ravna po nasvetih svoje stare mame. Treba je povedati, da je poslovnež tudi na čelu Kluba slovenskih podjetnikov. V pismu so v ospredju podjetniki in grozna država, ki ne mara dobrih in pridnih podjetnikov. Deli pa denar, menda vsem drugim. (Ko jim je zmetala med epidemijo milijone, ko je marsikdo milijone zaslužil tudi s slabo zaščitno opremo, država ni bila tako slaba.) Ampak zdaj pa je. 

In NLB je lahko vzor mladim in navdih, zlobna država pa želi zasaditi kremplje v njene dobičke. In vsi bi lahko imeli 100 odstotkov višje plače in živeli v velikem blagostanju.

Pismo je kot nekakšen zaključek dolgotrajnih pogajanj med državo, sindikati in delodajalci. Ti so zavlačevali pogajanja, vmes pritiskali na predsednika vlade, vnašali dodatne zahteve, ven metali zahteve druge strani in na koncu vseeno odkorakali, užaljeni. 13., 14. plača, božičnica, poznajo jih številne razvite države, pri nas so bili ob teh predlogih zgroženi.

Zaščita sindikalistov, ki velja skoraj povsod, naši spet zgroženi, kot da gre za kakšen severnokorejsko-kubansko-venezuelski predlog. 

Mladina piše, da jim gre ob vsem tarnanju zelo dobro, dobički, glede na pobrane davke, so kakšnih 20 odstotkov večji, država je do avgusta poslala zasebnim podjetjem 515 milijonov evrov subvencij. Že pred poplavami so nasprotovali uskladitvi socialnih transferjev. Ker potem, kot je elita prepričana, ne bi hoteli delati, za tistih nekaj evrov več bi pa kupovali, kdo bi si mislil, osnovne dobrine. Pa bi šla inflacija spet gor.

Kakšen bi bil idealen svet po željah dobrohotnih podjetnikov, kot jih naštevajo v Mladini: da se iz delovnega časa izključi odmor, odpravijo omejitve za odpuščanje nad 55 let, ukine dodatek za delovno dobo, zniža regres za nosečnost, porodniško, ukinejo stroški povračila prevoza in še marsikaj lepega za delodajalce.

Neko drugo, tudi nedavno javno pismo s številnimi podpisniki, strokovnjaki s področja sociale, kaže, da so v vladi podjetnike kar poslušali. V pismu namreč opozarjajo na obrat vlade pri spopadanju z revščino.

V ospredju je spet prepričanje, da bi socialni transferji vplivali na to, da bi ljudje sedeli na kavčih in ne bi delali. Gre za popolno demagogijo, so zapisali. Višina pomoči znaša 465,34 evra, nekoliko višja je, če si delovno aktiven. S tem pač ne moreš preživeti, bogati socialni prejemki, zares? In da goljufajo. Znana retorika, ki nima z realnostjo, s podatki, prav nobene zveze.

Je pa to v javnosti všečno, stokrat in stokrat smo se lahko prepričali, da ljudi na splošno bolj moti, če nekdo dobi 500 evrov od države, kot pa da nekdo pokasira pri dobavi zdravstvenih pripomočkov več milijonov provizij. Opozarjajo tudi na morebitno uvedbo tako imenovanih digitalnih kartic, za domnevno boljši nadzor nad porabo denarja. Torej, kupili bi lahko le, kar bi odobrila država. In navajajo primer, ko so na enem izmed CSD zavrnili pomoč, ker so bile na računu za prehrano tudi limone! Paternalizem, javno sramotenje, razčlovečenje. 

Nič novega ni to tam, kjer so elite že zdavnaj zmagale.

Guardian piše, kako v Veliki Britaniji trenutno živi na milijone ljudi. Za raven izjemne revščine so začeli znova uporabljati arhaične izraze, iz Dickensa, viktorijanske ere. Vsaj štiri milijone ljudi je v brezupni situaciji. V slovenščini bi bil morda ustrezen izraz, da so ubogi. Zanimivo, da ima izraz ubogajme, beseda pomeni lahko dar ali miloščino, v resnici še en pomen. Ubogaj me!

Začne se počasi, pišejo, najprej pridejo tako imenovane banke hrane, potem spalne vreče. Nova normalnost je izraz posteljna revščina. Ogromno otrok mora spati na tleh, ker ni denarja za posteljo. V petih letih za 168 odstotkov več otrok živi v revščini. Ko so raziskovali, so ugotovili, da je lahko prehrana ena banana na dan. Nova normalnost so topli kotički, ki so jih uredile knjižnice, da se lahko tisti, ki nimajo za kurjavo, vsaj malo ogrejejo. Nova normalnost so dolge vrste za plenice.

Po mnenju vladajoče britanske elite je to vse zato, ker so leni in neumni in neproduktivni in preveč zapravljajo. Naj jedo McDonalds, naj se bolje oblečejo, če nimajo za kurjavo. Nekoč so bili tudi tam sindikati, železna Maggie Thatcher jih je uničila.

Iz teh časov je izjemna zgodba solidarnosti. Rudarjem iz južnega Walesa so med stavko v letih 1984 do 1985, najdaljšo v britanski zgodovini, geji in lezbijke iz Londona zbrali in donirali več denarja kot kdor koli drug v Veliki Britaniji. Z avtobusom z napisom "Lezbijke in geji v podporo rudarjem" so se odpravili, v obdobju, ko je bila homofobija nekaj povsem normalnega, v majhno rudarsko mesto, da bi prinesli denar, ne da bi vedeli, ali jih bodo pretepli, kakšen bo odziv. Pa so stopili skupaj, v sodelovanju proti takrat skupnim sovražnikom, Thatcherjevi, tabloidom,  policiji. Thatcherjeva je sicer na koncu zmagala. Kdo bo danes prevzel vlogo sindikatov, vlogo takratnih gejev, lezbijk? Woke elit, kot pravijo, revščina ne zanima kaj dosti. 

Dolgoletni ameriški senator, demokrat Bernie Sanders, opisuje razmere v Združenih državah Amerike. Opozarja na ogromno neenakost, na slabo porazdelitev ekonomske in politične moči. Na koncentracijo lastništva, propad srednjega razreda. Ko so direktorji 350-krat bolje plačani kot navadni zaposleni. In na napore, da se o tem ne bi govorilo. Produktivnost, pravi, se povečuje, plače pa ne, glede na inflacijo so nižje kot pred 50 leti. Večina komaj shaja z dvema plačama, milijoni nimajo pokojnin.

V knjigi An American Sickness (Bolezen Amerike) avtorica Elisabeth Rosenthal, tudi sama zdravnica, raziskuje, kaj se je zgodilo z ameriškim zdravstvenim sistemom v zadnjih 20 letih. Preprosto, pravi, prevzeli so ga poslovneži in zdaj je to prodajno blago, kot vse ostalo. Zaslužek je še premajhen? Prav, dajmo računati vse, bivanje v bolnišnici, ampak ne na dan, računajmo na uro oziroma na minuto. Operacija, ampak zdaj se računa vse posebej, na primer posebej plačaš za uporabo skalpela. In tako naprej. 

Dobra novica iz Amerike je sicer, da se tam znova resno prebujajo sindikati. Bogati pa bi vseeno radi v javnosti izgledali dobro. Tako seveda lažje plahtajo ljudi. Milijarderjem ni žal nekaj milijonov podariti, da bi si ustvarjali dobro podobo, dobro ime, da si čistijo ugled. Seveda tudi to nikoli ni zastonj. 

To je vedela že Pika Nogavička. Ko v njeni šoli revnim otrokom delijo toplo juho in tople gatke in spodnje majice, morajo prej pravilno odgovoriti na vprašanja iz matematike, zgodovine. Tisti, ki ne znajo, se morajo v posebni skupini ob strani tiho sramovati. Tudi spodnjega perila in župe ne dobijo. Pika subverzivno zato za njih naredi svojo vrsto, kjer vsi dobijo, brez pogojev. Fina knjiga, res. 

Zdaj se dogaja elitnemu Harvardu – ob izbruhu spopadov na Bližnjem vzhodu so nekateri ameriški milijarderji od univerz Bršljanove lige (Ivy League), to je najbolj prestižnih, tudi Harvarda, zahtevali ostrejšo obsodbo Palestincev in jasno podporo Izraelu. Zahtevali so, naj utišajo tudi študente, ki so izrazili podporo Palestincem. Ker Harvard tega ni storil, vsaj ne tako, kot so želeli, so zagrozili, da jim bodo odtegnili donacije in jih tudi so, gre za več sto milijonov dolarjev.

V dokumentarcu izjemne režiserke Laure Poitras Vsa ta lepota in prelivanje krvi spremljamo nenavadno življenjsko zgodbo svetovno znane umetnice, fotografinje Nan Golding, ki se je leta 2017 podala v boj proti milijarderski družini Sackler. Družina je obogatela s farmacijo, natančneje z opiati, oxycontinom, ki so v ZDA po konservativnih ocenah pobili že na sto tisoče ljudi. Njen cilj je bil, da ugledne umetnostne institucije, med njimi galerija Moma, muzej Guggenheim in druge, prenehajo sprejemati donacije družin Sackler in iz svojih prostorov odstranijo napise zahval družini za darovane umetnine. Družina si je s filantropijo prala svoj ugled. In prav neverjetno, na koncu  je Goldingovi uspelo, večina največjih muzejev in galerij je napise odstranila.

Dobrotniki si čistijo ugled in imena tudi pri nas. Jože Anderlič je tako mestu Ljubljana daroval most, mostiček bolj, ampak kljub temu.

O primeru Zakeršnik piše Primož Cirman v Necenzurirano. V zdravstvenem domu v Mislinji so pred nedavnim odprli sobo za fizioterapijo, kjer je tudi aparat za rehabilitacijo. Aparat in prostor so poimenovali Janko. V zahvalo, ker je denar za nakup naprave daroval Janko Zakeršnik. Dobrotnik je človek, ki je nekoč skoraj uničil svojo dolino. Kot največji lastnik podjetja Prevent Global, ki je v najboljših časih kruh dajalo 2700 ljudem. Ob zlomu podjetja je na cesti ostalo 1300 zaposlenih, ki so ostali brez vsega. Njemu očitno ne gre slabo, v lokalni ambulanti je zdaj velik napis z zahvalo dobrotniku, gospodu Janku Zakeršniku. 

Res bogati se v svetu tako ali tako ukvarjajo že s povsem drugimi stvarmi. Kupujejo ogromna zemljišča, priljubljena je oddaljena Nova Zelandija, delajo razkošna podzemna bivališča, iščejo poti v vesolje, predvsem pa so obsedeni s podaljševanjem mladosti, življenjske dobe.

Pri nas je za zdaj še višek in varno zavetje pred ... amorfno maso, penthouse v Schelenburgu, ali pa morda v okolici novega Roga, ki ji bo zdaj, kot se je pohvalil župan, zrasla vrednost in cena. Masa je očarana, gledamo te natrpane čebeljnjake in marsikdo bi tam imel stanovanjce.

Boris Dežulović v neki kolumni v Dnevniku piše o Splitu, kako so nekoč, še pred drugo vojno, delavci korakali za boljše plače, danes ponižno korakajo, da bi morda za hipec ujeli pogled na kakšno slavno ali napol slavno osebo, ki se je z jahto zasidrala v njihovem pristanišču.

V filmu Elitni klub (The Riot Club) del mlade elite, ki študira v Oxfordu, skoraj do smrti pretepe gostilničarja, ker se jim tako zahoče. Glavni pretepač komentira zgrožene poglede, kaj pa je, saj vi nas ljubite, vi nas hočete. 

Imena, ki krožijo kot morebitni možni mandatarji, če bi Golobovi vladi dokončno spodletelo, so iz kroga hladne denarne elite, ki jo zanima samo to, kako iztisniti čim več denarja, ne glede na človeško ceno, ne glede na socialne posledice. Edina ovira je verjetno v tem, da se tega ne bi šli, ker je premalo plačan posel.

Ko smo nekoč lastnika Schelenburga Jožeta Anderliča v oddaji Preverjeno spraševali, zakaj ima takrat njegova parkirna hiša blizu kliničnega centra najvišjo ceno, ko pa je dobro znano, da tam parkirajo hudo bolni ljudje, ki nimajo izbire, je odgovoril nekako takole: "Kaj pa hočete, še da namesto trgovin potem odpremo kar razdelilnice hrane?"

Naša elita, s toliko empatije, kot jo ima marmor na tleh njihovih stanovanj. Nimamo kraljev, imamo pa pesnike, je nekdo dejal ob knjižnem sejmu v Frankfurtu. V resnici pa imamo Anderliče in Pečečnike, jaro gospodo, ki jim je bolj kot kakšen knjižni sejem še vedno highlight zatohli dunajski operni ples. 

Naša elita, ljudje, ki menijo, da bi brez težav vodili državo in državljane, v svetlo in prosperitetno prihodnost. Kjer vam bodo sicer računali vsakih 15 minut v bolnišnici, ampak, ja, tisti, ki tega elitnega tempa ne bo zmogel, si bo povsem sam kriv. 

V najslabšem primeru, če se jim ne bi kaj izšlo, se bodo pa zatekli k nasvetom stare mame.