Popovič končno na naroku v zadevi Kopališče

Na nadaljevanju sojenja v zadevi Kopališče se je po nekaj izostankih pojavil tudi prvoobtoženi, koprski župan Boris Popovič. Tožilstvo Popoviču, direktorici občinske uprave Sabini Mozetič in takratnemu predstojniku občinskega urada za gospodarske javne službe Rafku Klinarju očita zlorabo položaja pri razdrtju koncesijske pogodbe za mestno kopališče.

Mestna občina je leta 2007 razdrla koncesijsko pogodbo za kopališče z družinskim podjetjem Popovičevih, ki je sicer veljala do leta 2012, ter družbi BPC podelila stavbno pravico na gostinskih lokalih. S tem pa naj bi oškodovali občinski proračun.

Priča: Sprememba koncesijske pogodbe potrebna zato, da je kopališče za občane postalo prezplačno

Nekdanja vodja občinskega urada za nepremičnine Maja Šviligoj Cernaz je v svoji izpovedbi spomnila, da je bila problematika koprskega mestnega kopališča, ki za razliko od sosednjih občin ni bilo brezplačno, v obravnavanem obdobju zelo aktualna, s tem v zvezi pa so se pojavljale tudi peticije občanov.

Sprememba koncesijske pogodbe je bila po njenem potrebna prav za to, da se občanom omogoči brezplačno uporabo kopališča. Na uradu za nepremičnine samega postopka sicer niso vodili, so pa pomagali izpeljati določene postopke, kot na primer pripravo naročilnice za izvedbo cenitve.

Šviligojeva je poudarila, da se je na občini vedno ravnalo zakonito, ker so bili županovi družinski člani lastniki podjetja, ki je imelo koncesijo za kopališče, pa so bili pri tem še posebej pozorni.

Odvetnik Matoz pripravil predlog ureditve koncesijskega razmerja 

Predlagano ureditev koncesijskega razmerja je po njenem vedenju pripravil odvetnik Franci Matoz, je pojasnila. Na to je Popovič pričo vprašal, ali je Matoz odločal o sprejetju tovrstnih dokumentov, ali jim je služil samo kot pomoč. Šviligojeva je odgovorila, da je Matoz deloval le v pomoč strokovnim službam občine, te pa so vedno odločale v skladu z zakonom in v javnem interesu.

Sama je tedaj razumela, da je bilo razdrtje koncesijske pogodbe pod predlaganimi pogoji, kot jih je pripravil Matoz, edina rešitev, da občina doseže sporazum in ne tvega morebitnih kasnejših tožb.

Šviligojevo je izprašala tudi Mozetičeva, ki jo je zanimalo, ali so Matozove izdelke sprejemali kot take, ali so jih spreminjali. Priča je odvrnila, da je bil Matoz strokovno bolj podkovan od njih in da v njegove pisne izdelke niso posegali, ampak so jih pustili takšne, kot so bili.