Drugi dan strokovnega posveta o žrtvah druge svetovne vojne in revolucije na Slovenskem, ki ga je pripravil državni svet, je največ polemik sprožil nastop filozofa Tineta Hribarja.
Slednji je med drugim dejal, da so ideološki oz. politični dediči komunističnega totalitarizma povojni zločin, ki ga Hribar imenuje pomor, kot zločin priznali šele pred kratkim.
Beseda "zločinci" je za zločince tabu
"Še zdaj ne obstaja beseda zločinci za storilce teh zločinov, ker če zločincev ni, potem tudi zločina ni," je dejal Hribar. Po njegovem mnenju gre za zločin z veliko začetnico. "Gre za Zločin revolucije," zato je po Hribarjevem mnenju nesprejemljiv tudi "lažni napis Žrtve vojne in povojnih usmrtitev na spominskih obeležjih, namesto resnici ustrezajočega napisa Žrtve vojne in revolucije".
Po Hribarjevem mnenju je tudi iskanje krivcev za zločin, ki se je začelo po osamosvojitvi, potekalo na napačen način - od spodaj navzgor. Tako se je iskalo izvajalce ukazov, vendar po tej poti ni bilo mogoče priti nikamor, "ker je bilo vse zablokirano, namesto da bi začeli krivdo iskati pri takratnem vodstvu". Torej predvsem pri Edvardu Kardelju, Borisu Kidriču in Ivanu Mačku - Matiji, ki so za ta ukaz gotovo vedeli oz. so ga izdali, "seveda nikoli v pisni obliki". Do dogovora o obračunavanju in usmrtitvah pa je po njegovem prišlo proti koncu vojne, leta 1945, ko je Josip Broz - Tito obiskal Slovenijo, in se o tem pogovarjal z že omenjenimi. Na njih je namreč po mnenju Hribarja kazenska odgovornost, tudi če sami niso izvrševali zločinov.
Obelodaniti imena krivcev
S Hribarjem mnenjem glede priznanja zločina se ni strinjal Pavel Jamnik, vodja posebne skupine v okviru kriminalistične policije, ki se ukvarja z raziskovanjem povojnih pobojev. Po njegovem je namreč zločin priznan takrat, ko se začne iskati zločinca. "V tem primeru je torej z začetkom raziskovanja povojih dogodkov, ki ga opravlja policija, priznan tudi zločin," je dejal Jamnik. Pojasnil je, da je posebna skupina kriminalistov prišla do konkretnih krivcev za zločine, z imeni in priimki, vendar bi jim bilo krivdo na sodišču zaradi pomanjkanja dokazov danes zelo težko dokazati.
V smislu iskanja resnice je Jamnik predlagal, da bi obelodanili imena krivcev, do katerih se je dokopala njegova skupina, in povedali, kateri instituciji oz. organizaciji so pripadali, s čimer bi si lahko javnost ustvarila jasno sliko o povojnih dogodkih.
Neurejenost grobišč
Med več kot 400 do sedaj znanimi in evidentiranimi lokacijami prikritih grobišč v Sloveniji jih je večina neurejenih, precej več kot pol pa jih ni niti označenih. "Vse skupaj poteka zelo počasi," je dejal član sedaj že razpuščene vladne komisije in zgodovinar z ljubljanske Filozofske fakultete Mitja Ferenc. Med drugim je poudaril, da bi morali vsa že evidentirana prikrita grobišča vsaj provizorično označiti.
Označevanje bo trajalo 20 let
Decembra lani je bilo postavljeno prvo uradno spominsko obeležje na enem od prikritih grobišč, letno pa naj bi jih postavili pet, kar pomeni, da bo samo to označevanje grobišč trajalo kakšnih 20 let. "Poleg tega skoraj nobeno od znanih grobišč ni urejeno, čeprav so jih v začetku 90-ih let urejali, danes pa razen nekaj križev, ki kažejo, da gre za grobišče, drugega ni," je povedal Ferenc. Dve lokaciji sta bili po njegovih besedah doslej razglašeni za kulturni spomenik.
