Rupel razburil Podobnika

Hrvaška se je odzvala na slovenska pogajalska izhodišča pri določanju meje med državama. Najbolj jih moti tretje, in sicer, da se v primeru reševanja mejnega spora pred Meddržavnim sodiščem v Haagu upošteva načelo pravičnosti.

V tem primeru bi bila Slovenija na boljšem, menijo v Zagrebu, zato načelu pravičnosti nasprotujejo. “Hrvaška mora vztrajati pri načelu mednarodnega prava. Kakršnega koli drugega načela nihče na Hrvaškem ne bi smel sprejeti,” je bil po poročanju Jutarnjega lista odločen predsednik saborskega odbora za evropske integracije Neven Mimica. Mario Zubović, ki vodi odbor za zunanjo politiko, se strinja z njim. Slovenija nam nudi nekaj, na kar ne moremo in ne bomo pristali, je dejal. Po njegovem mnenju se želi Slovenija “spet izogniti reševanju spora pred mednarodnim sodiščem ali pa to vsaj zavlačevati”.

Oba se strinjata, da Hrvaška Sloveniji nikakor ne sme popuščati. Zanimivo je, da obljube o nepopuščanju slišimo tudi na tej strani meje. Sicer pa je vladna izhodišča pri reševanju mejnega vprašanja včeraj potrdil parlamentarni odbor za zunanjo politiko. Poleg omenjenega naj bi iskanje rešitev temeljilo še na dveh, in sicer: obveljati mora stanje iz 25. junija 1991, dogovarjati pa se je treba o vseh spornih točkah in ne le o meji na morju.

Kaj je načelo pravičnosti?

Pri načelu pravičnosti, ki se pogosto uporablja pri arbitražah, sodišče poleg prava upošteva tudi druge kriterije. Tako bi lahko pri določanju mejne črte v Piranskem zalivu upoštevali takoimenovano načelo naseljenosti oziroma nenaseljenosti. Ker je slovenska stran zaliva gosteje naseljena, bi bila naša država v boljšem položaju. Načelo pravičnosti obvelja le, če se z njim strinjata obe strani.

Podobnik zaskrbljen zaradi Ruplovih izjav

Direktor Zavoda 25. junij Marjan Podobnik meni, da so vladna izhodišča zgrešena, saj da se o nesporno slovenskem ozemlju nihče nima pravice pogajati. To je poudaril že na shodu pred parlamentom, danes pa je medijem poslal odprto pismo, v katerem je opozoril na “zgrešenost slovenske politike pri urejanju odprtih mejnih vprašanj s Hrvaško”. Kot je zapisal, ga skrbijo izjave, ki jih je za javno televizijo sinoči dal zunanji minister Dimitrij Rupel. Del pisma objavljamo.

“Med drugim je (Rupel, op. a.) dejal, da se strinja s stališči Zavoda 25. junij, da se o ozemlju in morju, ki je bilo 25. junija 1991 nesporno slovensko, nihče nima pravice pogajati, a je obenem dodal, da upa, da bodo tudi sodniki menili enako. Gre za kontradiktornost v stališču, saj prvi del izjave izključuje drugi del ali obratno. Če se o ozemlju in morju, ki je bilo 25. 6. 1991 nesporno slovensko, nihče nima pravice pogajati in to tudi ne mora biti predmet razsojanja mednarodnega sodišča, potem seveda sodniki o tem ne bodo dajali nikakršnih mnenj, ker Slovenija ne bo pristala, da bi sodišče o tem odločalo. Če pa zunanji minister meni, da je zato, ker je Hrvaška po osamosvojitvi zasedla polovico Piranskega zaliva, s tem postalo to morje sporno, je vsaj enako sporno ozemlje do reke Mirne ali pa tudi celotna Istra.”

Kot je zapisal Podobnik, v Zavodu 25. junij na podlagi ministrovih izjav ocenjujejo, da Slovenija namerava predlagati Hrvaški, da bi mednarodno sodišče razsojalo tudi o nespornih delih slovenskega ozemlja in morja. “Hrvaška namreč nikoli v tisočletni zgodovini do osamosvojitve en sam dan ni nadzirala enega kvadratnega metra Piranskega zaliva, prav tako pa je Slovenija z Osimskimi sporazumi dobila neomejen dostop na odprto morje, ki ga je imela tudi prej in kasneje v bivši Jugoslaviji,” piše v pismu.