'Nasilje v družini ni zasebna stvar, njegovo preprečevanje pa je družbena odgovornost'

Po tragičnem dogodku na Jesenicah, ko je zaradi hudih poškodb v bolnišnici umrla komaj dveletna deklica, usodne udarce pa naj bi ji zadala kar njena mati in očim, smo govorili s Špelo Veselič iz Društva SOS telefon, ki je prepričana, da se takšno nasilje da preprečiti. Veseličeva opozarja, da se moramo zavedati, da nasilje vse prepogosto opravičujemo in ga dovoljujemo. "V primeru, ko govorimo o nasilju nad otroki, vedno začnemo govoriti o tem, kako zdaj ne moremo več otroku nobene meje postaviti, je zdaj že vsaka čez rit nasilje in tako dalje. V vsakem primeru je treba nasilju reči ne. Pri nasilju ni srednje poti. Ko mi začnemo opravičevati nasilje, smo padli na celi črti in smo izgubili bitko," opozarja Veseličeva.

Prav tako opozarja, da nimajo podatkov o tem, koliko je nasilja nad otroki v Sloveniji, zaradi česar nimajo osnove za to, da bi načrtovali aktivnosti proti nasilju nad otroki. "Vsak dela po svoje," opozarja Veseličeva in dodaja, da nam manjka dober sistem, skozi katerega bi dobili te podatke.

V Društvu SOS telefon že dlje časa opozarjajo na nepravilnosti, pomanjkljivosti in nedoslednosti, ki jih dovoljuje slovenska zakonodaja. Po njihovem mnenju država, ki jasno ne prepove telesnega kaznovanja otrok, ne daje pravega sporočila ljudem. Prav tako opozarjajo, da je na vseh nas odgovornost, da prijavimo nasilje, če ga zaznamo. "Ljudje ves čas udrihajo po institucijah, češ da niso ničesar naredile, so nesposobne. Nikoli pa se nihče ne vpraša, kaj sem pa jaz naredil, da ta otrok ne bi bil zanemarjen in zlorabljen," opozarja Veseličeva, ki na vprašanje, ali se bodo s sprejetjem novega družinskega zakonika zadeve še poslabšale, odgovarja: "ne vem, ali se lahko zadeve še poslabšalo. Bolj bi rekla, da država spet ni opravila svojega dela in jasno povedala, kaj v tej državi ni sprejemljivo in česa ne bomo tolerirali. Bistvo zakona ni vedno le v kaznovanju, pač pa v širjenju sporočila, kaj je prav in kaj ni prav."

Društvo SOS telefon je namenjeno reševanju in lajšanju socialnih stisk in težav ter izvajanju različnih oblik psihosocialne pomoči za ženske in otroke – žrtve nasilja v družini ter partnerskih in sorodstvenih zvezah, v okviru osnovnih in spremljevalnih programov društva. Vsi, ki ste žrtve nasilja, se lahko po pomoč obrnete na njihovo telefonsko številko 080 11 55, in sicer vsak delavnik od 12. do 22. ure in vsak dan od 18. do 22. ure. Telefon je namenjen tudi vsem, ki želijo pomagati drugim osebam, ki so žrtve nasilja, in vsem, ki potrebujejo informacije v zvezi z nasiljem.

PIC: Vsakdo od nas je dolžan prijaviti nasilje

V Pravno - informacijskem centru nevladnih organizacij (PIC) opozarjajo, da bo smrti dveletne deklice ponovno odprla mnoga vprašanja, kdo bi moral kaj storiti oz. kje je sistem ponovno zatajil. "Ljudje zlahka iščemo krivce v institucijah in zakonskih pomanjkljivostih, vse premalo pa se zavedamo, da imamo v Sloveniji poleg zakonodaje, ki ureja sistemski odziv na nasilje v družini, tudi zelo jasno zakonsko določbo, da ima dolžnost prijave vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja v družini," opozarjajo in dodajajo, da nasilje v družini ni zasebna stvar, njegovo preprečevanje pa je družbena odgovornost. "Vsi smo odgovorni za to, da preprečujemo nasilje v družini in se nanj odzovemo, po zakonu pa smo odgovorni vedno, kadar obstaja sum, da je žrtev otrok," še dodajajo.

"Zadnjega primera smrti deklice ne želimo izpostavljati kot primer, ko je okolica zatajila, saj za to ni dovolj podatkov, gotovo pa je, da se žal šele ob takšnih primerih odprejo vprašanja, na katera bi morali že zdavnaj imeti odgovore in ustrezno zaščititi žrtve nasilja v družini," opozarjajo v centru. "Varstvo pravic in zaščita otroka je v prvi vrsti odgovornost države, vendar državo tvorimo ljudje, zato moramo tudi sami prevzeti odgovornost. To predvsem pomeni, da si kot sosedje ne smemo zatiskati ušes pred kriki in stalnim jokom iz sosednjega stanovanja, da se kot znanci ali prijatelji družine ne smemo slepiti, da bosta partnerja nasilno razmerje ali zanemarjanje otroka uredila sama, in se zavedati odgovornosti, ki nam jo nalaga zakon – nasilje nad otroki moramo prijaviti," opozarja direktorica PIC, Katarina Bervar Sternad.

'Ničelna toleranca in multidisciplinarno sodelovanje vseh služb'

Za pojasnila smo se obrnili tudi na družinsko zdravnico iz ljubljanskega zdravstvenega doma Neno Kopčavar Guček. Prepričana je, da je nasilna dejanja moč preprečiti le s skupnim in načrtnim delovanjem. "Čimboljša informiranost laične in strokovne javnosti, ničelna toleranca do nasilja in multidisciplinarno sodelovanje vseh služb/dejavnikov, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini so osnovni stebri preventive takih izjemno tragičnih dogodkov."

Kot dodaja, pa bi se morali vprašati, kaj lahko stori vsakdo od nas. "Kaj, če bi šlo za našo hčerko, sestro, vnukinjo." Ovira, ki pa jo je po mnenju zdravnice mogoče premagati, pa je tudi neznanje. Kot dodaja, so raziskovalci v tujini dokazali, da je strokovno izobraževanje povečalo število prepoznanih žrtev nasilja.

Kopčavar Gučkova še pojasnjuje, da obstajajo ovire pri prepoznavanju nasilja tako na strani žrtev nasilja kot na strani strokovnih zdravstvenih delavcev, ki prihajajo v stik z žrtvami. "Žrtve čutijo številne ovire pri poročanju o nasilju: ustrahovanje žrtve s strani povzročitelja oziroma strah žrtve pred maščevanjem povzročitelja, strah pred stigmatizacijo, sram, ki nastopi zaradi samoobtoževanja žrtve, in včasih tudi odnos okolja (saj si ga je-nasilnega partnerja- sama izbrala). Povzročitelj nasilja naštete dejavnike še namerno izpostavlja in poudarja."

Dodatni dejavniki, ki ovirajo žtev pri razkrivanju nasilja pa so tudi "slabe izkušnje žrtev s službami in institucijami, ki se ukvarjajo z obravnavo nasilja (npr. policija, socialne službe), občutek popolne nemoči, pomanjkanje informacij o možnostih pomoči, finančna odvisnost od partnerja, strah pred izgubo/odvzemom otrok, pritisk s strani družine in/ali skupnosti, nagnjenost k minimaliziranju nasilja in zagovarjanju nasilnega partnerja, čustvena vezanost na partnerja in upanje, da se bo nasilje prenehalo."

Po pripovedovanju Kopčavar Gučkove pa zdravstveni delavci naletijo na ovire kot so "pomanjkanje časa, organizacijske ovire, pomanjkanje kompetenc za učinkovito ukrepanje (predvsem pogrešajo znanja iz besedne in nebesedne komunikacije), občutek nemoči, strah, da posegajo v področje zasebnosti bolnika in s tem vplivajo na zaupen odnos med bolnikom in zdravnikom."

Možnost, da prepoznamo, da je nekdo žrtev, četudi je otrok, nasilja imamo vsi, poudarja zdravnica. "Največkrat so to delavci v vzojno izobraževalnih in zdravstvenih ustanovah. V okviru specializacij iz pediatrije in iz družinske medicine so mladi zdravniki seznanjeni s poljem nasilja v družini. Na nasilno dogajanje pa lahko pomislijo vsi ozaveščeni posamezniki, npr. tudi sosedje, sorodniki itd. Znano mi je, da imajo programe izobraževanja na temo nasilja celo v nekaterih velikih trgovskih podjetjih."

Kopčavar Gučkova nam je še posredovala informacije o zdravstvenih posledicah nasilja za otroke. Prirejeno po Runyan s sod. 2002.

ZPM: Nasilje v družini je v naši družbi velik problem

Na smrt dveletnice so se odzvali tudi v Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS), kjer so nad dogodkom pretreseni. "Tragični dogodek naj bo opomin za vse, ki odločajo v naši državi ali imajo stike z otroki, in vso javnost. Vsi smo odgovorni za otroke, ki so najbolj ranljivi del naše družbe. Družina bi morala biti najbolj varno zavetje za otroke, zato je nasilje v družini toliko bolj boleče," opozarjajo in dodajajo, "statistika TOM telefona za otroke, ki je edini telefon za otroke v Sloveniji in je za otroke anonimen, kaže, da so lani svetovalci po pogovoru otroke kar v 123 primerih takoj napotili na policijo. Gotovo je šlo za kakšno od oblik nasilja, ki zahteva takojšnjo reakcijo."

"Nasilje v družini je v naši družbi velik problem. Pozivamo odločevalce k čimprejšnjemu sprejetju novele zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki mora učinkovito poseči na področje nasilja v družini, prav tako pa potrebujemo osveščanje naše družbe, da je vsakršno nasilje popolnoma prepovedano,« je dejala predsednica ZPMS Darja Groznik.

Že desetletje pri ZPMS s Forumom zoper telesno kaznovanje otroka opozarjajo na problematiko nasilja nad otroki, predvsem v družini, poudarjajo v sporočilu za javnost. A ugotavljajo, da kljub njihovim prizadevanjem prepoved telesnega kaznovanja otrok v Sloveniji še vedno ni uzakonjena.