'Sem se spraševal, če sem jaz kriv. Mogoče tista dvojka pri slovenščini ... Traja, da se sprijazniš, da ne boš nikoli vedel, zakaj'

Tudi pri nas letos 18. november obeležujemo kot dan solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile enega izmed svojih bližnjih. Lani je v Sloveniji samomor prizadel 371 družin, leta 2015 425. S samomorom se je v svojem ožjem krogu po podatkih pristojnih srečal že vsak 15. Slovenec.

Žalost

(Foto: Thinkstock)

"Bili smo povprečna slovenska podeželska družina. Do tistega dne ..." Tako svojo pripoved začne naš sogovornik. Imenovali ga bomo Žan. Zaradi zasebnosti njegove družine, v kateri so rane po skoraj dveh desetletjih še vedno globoke.

"Sem član družine, v kateri je nekdo storil samomor. To je danes del moje identitete v domačem okolju," pravi. Kraj na Štajerskem, kjer je preživel otroška leta, je kmalu po družinski tragediji zapustil. "Danes imam na otroštvo lepe spomine, sem pa potreboval več let, da so lepi spomini prevladali nad čustvi, ki jih je pustil en sam dan."

Ko se je zgodilo, je bil še osnovnošolec. "Z očetom sva imela kar dober odnos, bi rekel. Kot otrok sem mu rad pomagal pri delu. Pogovarjala sva se, nama z bratom je postavil koš za košarko in ob nedeljah se nama je kdaj pridružil pri igri."

Da je bil oče včasih odmaknjen, da je občasno iskal zavetje v alkoholu, se mu takrat ni zdelo nič posebnega. "Vstopal sem v najstniška leta. Bolj kot s starši sem se ukvarjal s seboj, s kolegi. Pa tudi – saj so pri vseh, ki sem jih poznal, živeli podobno. Par kozarcev alkohola na dan v naših koncih ni bilo nič posebnega."

Nekega jesenskega dne pa je ta običajen vsakdan doživel nenaden konec. Oče je bil mrtev. Storil je samomor. Šok je bil neizmeren. "Ko so mi povedali, nisem vedel, kaj naj." S smrtjo se takrat ni srečal prvič. Je pa bila to "drugačna smrt". "Prijatelju je kakšno leto prej umrla mama. Takrat smo bili vsi žalostni skupaj z njim." Ko se je sam znašel v svetu, ko mu je umrl starš, pa je opazil predvsem eno razliko – bolj ali manj za njegovim hrbtom je tekla razprava "zakaj".

Odgovora ni bilo. Oče ni pustil poslovilnega pisma, družini razen nekaj finančnih težav ni uspelo najti ničesar, kar bi nakazovalo na vzroke takšne odločitve.

"Opazil sem, da so se ljudje vedli drugače. Kot da jih nekaj zanima, pa ne vedo ali bi vprašali, komentirali ..." Prej družaben fant se je zato umaknil sam vase. "Zaživel sem šele čez nekaj let v novem kraju, kjer ni nihče vedel, kaj se je zgodilo."

Potres, katerega popotresni sunki pretresajo še naslednje generacije

"Samomor je za družino kot potres. Nenaden, rušilen, s katastrofalnimi posledicami. Raztrga življenja tistih, ki ostanejo, popotresne sunke pa čutijo še prihodnje generacije družine, ki jo zaznamuje takšen dogodek." To je del zapisa ameriške avtorice Kristine Cowan. Samomor je bil vzrok smrti njenega brata Jima, ki se je pred tem dolgo spopadal z depresijo. "Še nekaj minut, preden je umrl, sva govorila po telefonu."

Potem pa je bila družina vržena v vrtinec krivde, zmede in obžalovanja. In zaznamovana z "nalepko", da so "družina samomorilca". "Naša družba se okoli vprašanja samomora vrti kot mačka okoli vrele kaše. Govorimo o tragediji, hkrati pa smo izjemno hitri, ko je treba te ljudi označiti kot sebične, nore, kot ljudi, ki so izbrali lažjo pot, večina se kar pretvarja, da se njim to ne more zgoditi," piše Cowanova.

S samomorom v ožjem krogu se je srečal že vsaj 15. Slovenec

Kot priznava, je do bratove smrti tudi sama mislila, da je samomor "rezerviran" za "odklonske družine", kjer vladajo zasvojenosti, nezdravljene duševne bolezni, pa za zvezdnike in podobne ... Da se v "povprečno srečnih družinah" to ne dogaja.

Statistika pravi drugače. V ZDA zaradi samomora ena oseba umre vsakih 13 minut, smrt pa zaznamuje povprečno šest bližnjih oseb, ocenjuje pristojno ameriško združenje.

Pri nas se letos pridružujemo obeleževanju 18. novembra kot dneva solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile enega izmed svojih bližnjih. Lani je v Sloveniji samomor prizadel 371 družin, leta 2015 pa 425. S samomorom se je v svojem ožjem krogu po podatkih pristojnih srečal že vsak 15. Slovenec.

Je smrt in je samomor

"Ko je umrla babica, sem bil žalosten. Ko je oče storil samomor, sem bil jezen," pravi Žan. Tega takrat ni povedal nikomur, ker se mu ni zdelo primerno: "Ko kdo umre, ljudje jočejo, jaz sem hotel nekoga pretepsti."

"Žalost, ki jo čutimo po smrti bližnjega zaradi samomora, se razlikuje od žalosti, ki jo čutimo v primeru izgube zaradi na primer nesreče. Običajno je bolj intenzivna, traja dlje. Svojci se ne soočajo le z osebno žalostjo, ampak s kompleksnimi družbenimi, emocionalnimi in kulturnimi vprašanji, povezanimi s samomorom. Vse to lahko vodi v utapljanje v žalovanju in izolacijo. Na kocko so postavljeni osebni odnosi, verska prepričanja, osebni odnos s pokojno osebo, spomini na to osebo. Žalujoči postane ranljiv za daljše časovno obdobje," tako žalovanje po izgubi bližnjega zaradi samomora opisujejo strokovnjaki hospica Victoria.

Proces žalovanja primerjajo s potovanjem, "na katerem ni slepih poti in napačnih zavojev, samo cesta naprej, čeprav se včasih žalujočemu zdi kot da se vrti v krogu". Če se pot naprej ustavi, pa svetujejo obisk strokovnjaka, ki bo pomagal iz brezna žalosti.

Nasveti znancev o tem, kako so se sami spopadali z žalovanjem, so namreč lahko pogosto neuporabni. "Osebna izkušnja vsakega človeka z žalovanjem je drugačna. Odvisna je od osebnega načina spoprijemanja z žalostjo, vrste odnosa z umrlo osebo in od preteklih izkušenj, ki jih ima oseba z žalovanjem."

Žalostne oči

(Foto: Thinkstock)

Čustveni vrtiljak

Izguba osebo pahne v čustveni vrtiljak. V primeru samomora je ta še toliko bolj intenziven, ker gre za širok spekter čustev, pravi dr. Bill Webster, avtor knjig o žalovanju. Našteva kar nekaj občutkov, s katerimi se srečuje žalujoči.

Jeza. Jeza žalujočega je lahko uperjena v vse, ki so po njegovem spregledali opozorilne znake, da oseba razmišlja o samomoru. Od družinskih članov do prijateljev, zdravnikov, svetovalcev ...  Predvsem pa jezo običajno uperijo vase in proti umrlemu. Proti sebi, ker čutijo, da so spregledali opozorilne znake. Proti umrlemu pa, ker se sprašujejo, kako je mogoče, da ni dovolj cenil svojega življenja, zakaj je kar obupal in zakaj ni razmišljal o tem, kako uničujoča bo izguba za vse, ki jim je bilo mar za to osebo.

Občutki krivde. Svojci se pogosto sprašujejo, ali so tudi sami prispevali k obupu človeka, ki je storil samomor in na kakšen način. Situacija je še toliko hujša, če je med umrlim in žalujočim obstajal konflikt ali je bil žalujoči v očeh pokojnika celo vir njegove nesreče. Prav tako se svojci pogosto krivijo, češ da niso dovolj učinkovito ukrepali, ko so opazili, da je oseba v stiski, da se zateka k alkoholu, drogam ...

Občutek sramu. Žal v družbi pogosto še vedno vlada prepričanje, da ljudje, ki so storili samomor, izhajajo disfunkcionalnih družin ali družin z zgodovino duševnih bolezni. Oboje še vedno velja za stigmo. Je pa takšno prepričanje tudi napačno. Samomor lahko prizadene katero koli družino. Vseeno je kritično oko okolice, ki pogosto še obsoja, za žalujočega dodatna teža.

Strah. Pred tem, da bo samomor storil še kdo od bližnjih. Gre za strah, ki sicer ni povsem neutemeljen, saj se s primeri, ko enemu samomoru sledijo še drugi, in kako ta pojav preprečiti, ukvarja tudi stroka.

Občutek izdaje. Žalujoči se pogosto sprašujejo, ali je bil celoten odnos z umrlim laž ali nekaj drugega kot je oseba verjela. Predvsem – kakšno zaupanje je osebi povezovalo, če se oseba, ki je storila samomor, v odnosu ni čutila dovolj varno, da bi razkrila svojo stisko.

Globoka žalost. Spoznanje, da je bil nekdo dovolj obupan, da je edini izhod videl v smrti, še poglablja občutke žalosti.

Olajšanje. Če je šlo za napet, naporen odnos, ki je žalujočemu povzročal trpljenje, bo ta morda občutil olajšanje, da vira bolečine ni več. Pa tudi sram, ker tako čuti.

Občutek miru in sprejemanje situacije. V primeru, da je umrla oseba dolgo trpela, možnost izboljšanja stanja pa ni obstajala, žalujoči pogosteje lažje razumejo in sprejmejo odločitev za smrt.

Resnica osvobaja

"V srednji šoli sem sošolcem na začetku govoril, da je oče umrl v nesreči," pravi Žan. Šele sčasoma, tudi po posvetu s psihologom, se je odločil, da bo z ljudmi raje odkrit. Pa ne zaradi sogovornikov, ampak zaradi sebe. "Dokler drugim nisem povedal, za kaj je šlo, sem si tudi sam še vedno zatiskal oči pred resnico."

Svojci oseb, ki so storile samomor, imajo pogosto potrebo po tem, da smrt ovijejo v tančico lažne zgodbe, pojasnjujejo strokovnjaki ameriškega Victoria Hospice. Te zgodbe se običajno rodijo na temeljih neugodja, sramu in strahu pred reakcijo okolice. Vendar pa to otežuje proces žalovanja, v osebi ustvarja nove konflikte in hromi njeno življenje.

Avtorji  M. Pompili, I. Mancinelli, R. Tatarelli pa v The British Journal of Psychiatry opozarjajo, da se tako vrti začaran krog. Veliko samomorov je povezanih z nezdravljenimi duševnimi boleznimi, motnjami. Veliko ljudi pomoči strokovnjaka ne poišče zaradi stigme. Tako stigma postane vzrok in posledica v enem. Kdor poišče pomoč, je zaznamovan, kdor je ne in se odloči za samomor - tudi (oziroma njegovi svojci). "Samomorilec je označen kot šibek, sebičen, kot nekdo, ki je storil greh. Vse te oznake se nato prenesejo na njegove bližnje in otežujejo njihov proces žalovanja," pišejo avtorji.

Resnica 17 let kasneje

Kako globok je lahko strah pred družbeno stigmo zaradi samomora, je na lastni koži izkusil britanski komik Michael McIntyre. Ta je šele 17 let potem, ko je oče "umrl zaradi kapi", izvedel, da je pravzaprav storil samomor. Tako, da se je leta 1993 ustrelil v svojem hollywoodskem apartmaju.

Njegova mačeha je medijem kasneje razložila, da se ji je zdelo, da je bolje, "da otroci ne odraščajo pod senco starša, ki je storil samomor". Svoje odločitve ni obžalovala. "Mislim, da Michael nikoli ne bi uspel, če bi vedel za očetovo usodo. Resnica bi bila v njegovem življenju ustvarila veliko negativnosti. Očetova smrt, ki je bila zanj motivacija, ker si je želel doseči nekaj, na kar bi bil pokojni oče ponosen, bi bila breme, ki bi ga vlekla k tlom," je dejala za Independent.

Vseeno je resnica, čeprav dobronamerno zamolčana, zaznamovala družino. Mačeha je priznala, da je bil to "toksični element v njenem življenju", McIntyre pa je dejal, da zaradi razkritja "zlomljen".

Zanikanje resnice torej ni prineslo odrešitve. Podobno kot tudi strokovnjaki s področja psihologije in psihiatrije opozarjajo, da zanikanje v kakršni koli obliki, ni rešitev.  

Webster opozarja, da se vzorec samomora v določenih družinah ponavlja iz generacije v generacijo. Pa ne, ker bi bila za to kriva genetika, ampak ker gre za priučeno vedenje: "Družine, ki o svoji zgodbi spregovorijo, gredo čez proces žalovanja, so odprte do čustev, ki se pojavijo ob samomoru svojca, lahko gredo naprej. Družine, ki se niso odločile za zavestno spoprijemanje s posledicami samomora, pogosteje ostanejo ujete v neko smrt brez odrešitve."

Ali sploh razumem odnose?

Smrt bližnjega v ljudeh okrepi strah pred novimi izgubami. V primeru samomora pa pod vprašaj postavi odnose, opozarja Webster.

Žalovanje je še vedno nekakšna tabu tema in ljudje težko pristopijo k žalujočemu. Mnogi ga želijo razvedriti, ko vidijo, da to ni enostavna naloga, se umaknejo.

V primeru samomora pa o odnosih z drugimi veliko razmišljajo tudi svojci. Strokovnjaki Victoria Hospice opozarjajo, da se zmanjša osebna samozavest, oseba dvomi v lastno zdravo presojo. Sprašuje se, ali ljudi in odnose z njimi dejansko vidi takšne kot zares so, če pa ni bila dovolj pozorna na opozorilne znake osebe, ki je storila samomor.

Veliko je tudi spraševanja o življenju in njegovem smislu. Prav tako se lahko pojavi lastna misel na samomor. V tem primeru je še posebej pomembno, da oseba poišče strokovno pomoč.

Kam po pomoč?

112 – Klic v sili

01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)

116 123 – Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan).

Bolečina ne izgine, se je pa navadiš

"Očetovega samomora nisem nikoli prebolel. Sem sem pa s tem naučil živeti. Ne zaznamuje več mojega življenja in odnosov, ki jih gradim z ljudmi izven družine. Drugače je doma, tam se o samomoru nismo nikoli zares pogovorili. Tudi očeta omenjamo redko," pravi Žan. Potreba, da bi vedel, zakaj je oče izbral samomor, ostaja. "Sem se spraševal, če sem jaz kriv. Do točke, ko se mi je zdelo, da je bila mogoče kriva moja dvojka pri slovenščini. Traja, da se prijazniš, da ne boš nikoli vedel, zakaj."

V odločitvi za smrt ni nič romantičnega

Čeprav so se strokovnjaki desetletja zavzemali za več razprave o samomoru v javnosti, se zdaj številmi med njimi sprašujejo, ali se debata odvija na pravi način. Še posebej, ko gre za mlade. Ameriški center za nadzor in preprečevanje bolezni CDC je avgusta objavil podatek, da je leta 2015 število samomorov med najstnicami v ZDA doseglo neslavni 40-letni rekord. Od leta 2007 do 2015 se je število samomorov med fanti povečalo za tretjino.

Strokovnjak Thomas Simon je za CNN povedal, da rast števila samomorov pravzaprav zaznavajo v vseh starostnih skupinah. Za te številke so mnogi krivili posledice gospodarske krize. A številni strokovnjaki menijo, da žal živimo v času, ko stigme, povezane z duševnim zdravjem in samomorom ne izginjajo, ampak se večajo, predvsem med mladimi pa stisko povečujejo družbena omrežja in zahteve virtualnega sveta.

Pa tudi podoba samomora, ki jo mladim "slikajo" družbena omrežja. Psihoterapevtka Amy Morin za Psychology Today opozarja na število spletnih klepetalnic, kjer se mladostniki nenadzorovano pogovarjajo o samomoru kot "konstruktivni rešitvi". Znani so celo primeri, ko so posamezniki na spletu mlade vzpodbujali k samomoru. Mladi so namreč v tem kontekstu najranljivejša skupina. "Ko najstniki razmišljajo o samomoru, si o njem slikajo romantično podobo. Razmišljajo, kdo bo prišel na pogreb, komu bo žal, ker se do njih ni lepše vedel ... Ne razmišljajo pa o končnosti svojega dejanja."

Morinova se obregne tudi ob podobo samomora v medijih, kamor se je tema v veliki meri vrnila tudi po zaslugi Netflixove serije 13 Reasons Why, ki se poglablja v samomor najstnice Hannah. "Samomor predstavijo kot dobro obliko maščevanja ljudem, ki so v času življenja prizadeli osebo, ki je storila samomor, samomor prikažejo kot "dobro" rešitev problemov, osebo, ki se je zanj odločila pa kot edino "zdravo" osebo v svetu krutih, brezsrčnih ljudi, mladim tudi pošljejo sporočilo, da so na svetu nemočni, na odrasle pa se za pomoč ne da računati," je jasna Morinova, ki meni, da v razpravi o samomoru manjka družbene odgovornosti deležnikov. Gre namreč za razpravo, ki potrebuje prostor, odprt pogovor, a strokovni, ne "hollywoodski" pristop.

Pomoč

(Foto: Thinkstock)

Ko strategija preživetja premaga bolečino

"Če sem razmišljal, da bi tudi jaz končal svoje življenje? Sem. Pogosto. Danes vem, da tega ne bi storil. Se mi pa zdi, da se premalo pogovarjamo o življenju. Vsi se vedno pohvalijo, ko je super. Če koga vprašate, kako je, ponavadi nihče ne reče, da slabo, ker je nekako pričakovano, da bo rekel, da dobro. To ni prav," meni Žan. "Tudi o samomoru se govori samo, ko je kakšen svetovni dan, preventivna akcija ali pa pred prazniki, ko se pričakuje, da so ljudje osamljeni, žalostni ... Ampak samomori se dogajajo vsak dan."

Tudi družine tistih, ki so storili samomor, ne žalujejo le danes, ko je mednarodni dan solidarnosti s temi družinami. "Osnovni razlog, da ljudje končajo svoje življenje, je, da končajo bolečino," pojasnjuje Webster. "Svojce pa tudi vse ostale je zato treba opremiti s preživetvenimi strategijami. Kako se spopasti z bolečino, ko postane neznosna. Zato, da izhod ne bo smrt," pravi.

K poznavanju takšnih strategij lahko pomagajo tudi strokovnjaki, zato pristojni ljudi vzpodbujajo, da izkoristijo pomoč, ki je na voljo. Pa naj gre za posvet v kateri od nevladnih organizacij, posvet z osebnim zdravnikom, psihologom, psihiatrom, duhovnikom ... Še posebej velik izziv za svojce je prvih šest mesecev po smrti svojca. "Čeprav se morda sprva ne zdi tako, pa je tudi samomor svojca tragedija, ki jo ljudje preživijo. Ko je bolečina najhujša, marsikdo spozna, kako močan je," še pravi Webster.

Kam se lahko po pomoč obrnejo svojci umrlih zaradi samomora:

Ozara:

Tel.: 02 33 00 444

info@ozara.org

Rahločutnost:

Tel.: 041 370 004
info@rahlocutnost.si;

Zavod Pogreb ni tabu:

Tel.: info@pogreb-ni-tabu.si; 041 355 426

Zavod Med.Over.Net:

Tel.: 040 464 340

andreja.verovsek@over.net,

 

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo: