Slovenija upravičeno dežela na sončni strani Alp

Vreme se nam v teh dneh kaže v najlepši možni luči, kar za april, ki pregovorno velja za najbolj muhast mesec v letu, ni ravno zelo pogosto. Ne le pri nas, tudi nad Evropo že dolgo ni bilo toliko sončnega vremena, kar razkriva tudi dopoldanski posnetek Nasinega satelita.

Dejavniki, ki vplivajo na trajanje sončnega obsevanja

Po dolgi in mrzli zimi smo že z nestrpnostjo pričakovali sončne in tople dneve. Ob sončnem vremenu smo boljše volje, če je pred vrati konec tedna, pa je zadovoljstvo še toliko večje. Na to, koliko časa bo v nekem kraju sijalo sonce, poleg vremena vplivajo še številni drugi dejavniki. Med njimi sta najpomembnejša letni čas in geografska širina, ki določata najvišji možen čas sončnega obseva. Danes je sonce nad prestolnico vzšlo ob 6. uri in 9 minut, zašlo pa je ob 19. uri in 54 minut. Od sončnega vzhoda do zahoda je tako minilo že 13 ur in 45 minut, do poletnega solsticija, ki bo 21. junija, pa se bo ta čas podaljšal še za 2 uri.

V resnici je trajanje sončnega obsevanja tudi v popolnoma jasnem dnevu (praviloma) krajše, saj nanj poleg že naštetih vplivajo še drugi dejavniki, kot sta razgiban relief in ovire v okolici. Nekateri kraji v Sloveniji imajo takšno lego, da zaradi visokega obzorja pozimi ne vidijo sonca tudi več mesecev, medtem ko lahko na velikih ravninah sonce nemoteno sije skozi ves dan.  Prvi primer so zaprte alpske doline, drugi pa npr. pomurska ravnica.

Trajanje sončnega obsevanja merimo s heliografom. Osnova naprave je steklena krogla, ki deluje kot zbiralna leča. Ta v gorišče zbira sončne žarke, ki na merilni trak izžigajo sled. Dolžina izžgane sledi ponazarja število sončnih ur. Ker sonce kakšno uro po vzhodu in kakšno uro pred zahodom običajno nima dovolj moči, da bi prežgalo merilni trak, je izmerjeno trajanje sončnega obsevanja nekoliko krajše od dejanskega.

Na sončni strani Alp

Slovenija z okoli 2000 sončnimi urami na leto spada med bolj osončene države v Evropi, zato ji lahko upravičeno rečemo dežela na sončni strani Alp. Več sonca prejmejo le sredozemske države, najmanj pa ga imajo v Skandinaviji. Izmed evropskih prestolnic ima največ sončnih ur Valletta, glavno mesto Malte, in sicer skoraj 3000 ur, najmanj pa Reykjavík, prestolnica Islandije, le 1268 ur.

Če se omejimo na območje Slovenije, največ sončnih ur izmerimo na Primorskem, v obalnem pasu tudi več kot 2300 ur na leto. Drugod po državi trajanje sončnega obsevanja praviloma ne presega 2000 ur. Bolj pestra je slika med letnimi časi. Pozimi je najbolj obsijano visokogorje, sledi pa mu Primorska z okoli 350 sončnimi urami v treh mesecih. Zaradi pogoste megle ali nizke oblačnost nižine in kotline v zimskem času prejmejo najmanj sončnih žarkov. Situacija s trdovratno meglo po nižinah je tudi najprimernejši čas za obisk gora, saj je nad meglenim pokrovom ozračje mirno, zrak suh, razgledi pa odlični. Na zgornji meji megle nastajajo čudoviti optični pojavi. Eden izmed njih je tudi glorija, mavričen obroč okoli naše sence, ki je posledica loma sončeve svetlobe skozi meglene kapljice.

Poleti se situacija nekoliko spremeni. Gore v tromesečju junij, julij in avgust prejmejo okoli 500 ur sončnega obsevanja, kar kljub precej daljšem dnevu ni veliko več kot v tromesečju december, januar, februar. Razlog so nevihtni oblaki, ki nastanejo ravno zaradi močnega poletnega sonca in se najprej pojavijo nad vzpetim svetom. V gore se zato poleti raje odpravljajte že v  zgodnjih jutranjih urah, da ste pred nevihtnim popoldnevom že v dolini.

Razlike se pojavljajo tudi med posameznimi leti in so odvisne od prevladujočih vremenskih vzorcev v tistem letu. Po podatkih Agencije RS za okolje je bilo najbolj sivo leto 1972, ko je sonce v prestolnici sijalo 1444 ur, najbolj sončno pa je bilo leto 2011 z kar 2235 urami sončnega obsevanja.

Sonce Zemljinega površja ne ogreva neposredno

Sončno sevanje je edini vir energije na Zemlji, ki žene vremenske procese. Pri tem je pomembno, da se deli Zemljinega površja različno ogrejejo. A v nasprotju s splošnim prepričanjem Sonce ozračja ne ogreva neposredno, saj ga Zemljina atmosfera skoraj v celoti prepušča. Ogrejejo se šele tla, ki vpijejo del tega sevanja in takrat se del te toplote prenese tudi v ozračje. Temperatura tal in zraka nad njim je torej močno odvisna predvsem od lastnosti podlage. V splošnem velja, da se veliko bolj segreje temna podlaga, kot je na primer asfalt, ki vpije več sončeve svetlobe. Da bi bili podatki o temperaturi zraka čim bolj primerljivi med seboj, se uradne meritve temperature izvajajo dva metra nad travnato površino v meteorološki hišici. Bela meteorološka hišica odbije vso sončevo svetlobo, zato se ne pregreva, hkrati pa je dovolj zračna, tako da je v njej izmerjena temperatura res temperatura zraka.

Sonce kot vir energije

Sonce je pomemben vir energije, saj bi z njegovo energijo v samo treh urah lahko pokrili letno potrebo po energiji na svetu. Njena prednost je, da gre za obnovljiv vir energije, ki je brezplačen. Sončno energijo lahko uporabljamo za ogrevanje prostorov in vode ter tudi za proizvodnjo elektrike.

Za praktično izrabo sončne energije je pomembna gostota moči sončnega sevanja, ki pade na Zemljino površino. Gostota energijskega toka na vrhu ozračja je v povprečju 1400 vatov na kvadratni meter. Del energijskega toka se nato pri prehodu skozi ozračje absorbira oziroma vpije, zato energija sončnega sevanja pri tleh ni nikoli enaka energiji sončnega sevanja na vrhu ozračja. Ozračje je namreč sestavljeno iz različnih plinov, ki povzročajo sipanje oziroma razprševanje sončne energije. Posledica tega razprševanja svetlobe je tudi modra barva neba.

Zaradi izgub sevanja na poti do površja na Zemljino površje v optimalnih pogojih pade okoli 1000 vatov na kvadratni meter površine, torej za okoli 30 % manj kot na vrhu atmosfere. Osvetljenost tal je seveda odvisna od ure, letnega časa, oblačnosti in zemljepisne širine. V enem letu prejme kvadratni meter površine približno 1100 kilovatnih ur sončne energije, od tega poleti skoraj 5 krat več kot pozimi.

Pri nas so najboljše razmere za obratovanje sončnih elektrarn na Primorskem. Kljub temu skupna moč sončnih elektrarn v Goriški in Obalni regiji predstavlja le okoli desetino moči vseh slovenskih sončnih elektrarn. Največ sončnih elektrarn je na Štajerskem.