'Vlečemo jih iz dreka, oni pa nas pošiljajo v prve bojne vrste'

Maja 1915 se z italijanskim napadom na Avstro-Ogrsko odpre novo bojišče prve svetovne vojne – Soška fronta. Po 11. italijanskih ofenzivah sta oktobra 1917  avstroogrska in nemška vojska sprožila 12. soško ofenzivo, ki se je v zgodovino zapisala kot Čudež pri Kobaridu. V slovensko zavest so se zapisala tudi druga bojišča soške fronte, kot so Rombon, Batognica, Mrzli vrh, Škabrijel in Doberdob, sedaj poznan kot slovenskih fantov grob. Prav tu je potekal največji spopad na slovenskih tleh v zgodovini. 

Ivan Uršič, vojak iz Gornje Borjane, 97. pešpolk, 8. junij 1915: "Zjutraj smo pohod nadaljevali in okrog 9. ure so nas zaustavili in odredili pregled vsega, kar smo imeli s seboj... komandant nam je sporočil, da sta dva vojaka, ki jih je poklical iz kolone pojedla rezervno obrok hrane, ki je bil določen za porabo na fronti… komandant je sporočil, da sta vojaka zaradi nespoštovanja navodil in nujnosti potrebnih rezervnih obrokov hrane obsojena z ustrelitvijo na licu mesta. Določili so strelce in vojaka pred nami ustrelili. Sledilo je povelje za pokop. Potem smo marš nadaljevali."

Slovenski vojaki, so tako kot italijanski iz Trsta, Južne Tirolske in Istre, predstavljali izredno majhen del avstroogrske vojske, a odigrali pomembno vlogo na bojiščih soške fronte. "Slovenci so dobili čisto drugačen motiv, ko so Italijani napadli domačo, slovensko zemljo," pripoveduje Željko Cimprič. nekdanji kustos Kobariškega muzeja, ki je leta 2014 organiziral razstavo 'Takšne vojne si nismo predstavljali,' na kateri je zbral pričevanja in pisma vojakov s fronte. 

Domovinska čustva je poveljstvo vojske znalo izkoristiti, a kljub temu so bili mnogokrat postavljena na preizkušnjo, "zavedali so se, da so topovska hrana, da jih izrabljajo, zato ker se borijo z motivom, in tako so Slovenci oziroma posamezne enote, na Doberdobu ali na Škabrijelu, zelo nastradali," pravi Cimprič. 

Karl Sovre, praporščak, 2. bataljon 87. pešpolka "Marsikatera bridka beseda pade na račun onih gospodov… ki nas v zahvalo, da jih vlečemo neprestano iz dreka, zasmehujejo misleč, da jih ne razumemo. Ker smo rešili armado (v prvi vrsti naš polk na Škabrijelu, kar sami priznavajo) v 11. ofenzivi velikanske polomije, naklonili so nam brihtni rdečehlačneži nalogo za dvanajsto: stali in jurišali bomo v prvi vrsti, da nam bo dana po previdnosti visokih glav prilika okrasiti še sveže grobove padlih tovarišev z novimi lovorikami. Zelo hvaležni smo gospodom za to očetovsko naklonjenost…"

Fronta je potekala po zasneženih grebenih gora, ozkih in globokih dolinah, prepletena je bila s podzemnimi utrdbami in kavernami, vsekanimi v živo skalo. Na obeh straneh fronte so bile bivalne razmere izredno slabe, vojaki so bili utrujeni, neprespani, umazani, izčrpani, v strelskih jarkih so se širile bolezni, med njimi tudi kolera in tifus. Vojakom na gorskih bojiščih ni prizanašalo niti vreme, med najpogostejšimi poškodbami so tako tudi ozebline. 

Latinka Sandor, madžarski vojak "Ko je dežju sledilo še nekaj minut snežnega viharja in žleda, je to bilo poslednje dejanje groze. Mokra oblačila so zmrzovala na možeh in celo njihove srajce so se spreminjale v ledene oklepe. V takšnih trenutkih je bilo v taboru groze slišati jok in tarnanje. Ogenj je gorel samo v zaklonišču poveljnika stotnije in vojaki so ležali na zasneženi strehi, objemali kovinski dimnik in jokali v strašno noč."

Enega največjih problemov je prestavljaja tudi voda - oziroma pomanjkanje le-te. Vojaki, ki so na prvi bojni črti morali preživeti od dveh do treh tednov, so za pitje uporabljali reko Sočo, pa mlake in deževnico. A tovrstni vodni viri so s seboj pogosto nosili bolezni.

Amandus Pepernik, vojak X. bataljona štajerskega 87. pešpolka "Glad je huda, a žeja je še mnogo hujša. Danes se nam gnusi, če pomislimo, kaj smo tedaj pili. Takrat pa smo pili to črno tekočino z isto naslado kot danes vino ali pivo. Tisoči so svojo nepokorščino plačali tedaj z življenjem. Griža, tifus in kolera so uničili mnogo življenj."

Krvave bitke so na obeh straneh zahtevale mnogo življenj. Prizorišče ene izmed najbolj krvavih bitk je bil Mrzli vrh nad Tolminom. V devetindvajsetih mesecih bojev je bil prepojen s krvjo padlih vojakov. "V prvem napadu Italijanov 2., 3. in 4. junija 1915 so ti izgubili vse častnike. Niti enega ni bilo, ki ne bi bil ranjen ali mrtev. Njihove izgube so se stopnjevale vse do poslednje, 11. ofenzive, ko so našteli… Obe armadi sta utrpeli četrt milijona izgub in podobno je bilo v predhodni, 10. italijanski ofenzivi," pripoveduje Cimprič in dodaja, da so bile izgube na italijanski strani večje kot na avstrijski; ti so bili "vsaj tako pametni, da so svoje izgube častnikov poskušali držati čim nižje, se pravi jih niso izpostavljali, bili so pragmatični". 

Mrtve vojake so pokopavali vzdolž fronte in v zaledju, a premnogi so za vedno ostali na bojiščih. Ostanki tisočih neznanih vojakov še danes ležijo v množičnih grobiščih. 

Emil Teuschel, nadporočnik 7. mitralješke čete 37. domobranskega pehotnega polka, 22. februar 1916: "Nikoli si nisem mislil, da človek lahko toliko zdrži. Spim med mrliči, živim, jem in pijem med mrliči, ki so že razpadli ali deloma razpadajo in oddajajo neverjeten, ostuden vonj /…/ tisoči ležijo pred menoj, tisoči ležijo zraven in za menoj, na odprtem bojišču, v kraterju smrti. Vidiš in slišiš nič drugega kot smrt, vdihavaš in misliš samo na smrt. Ko grem v parolo, moram vedno stopiti čez mrtve. /…/ tukaj ležijo, brez rok, brez nog, brez glave in s polovico oprsja. Sto mrtvih smo že pokopali, toda na tisoče jih še leži pred in za nami."

"Bila je to vojna izčrpavanja, kar je pomenilo, kdor ima več krvi, hrane in materiala bo zmagal," pravi Cimprič. To je imelo za posledico vsesplošno pomanjkanje in stradanje tako civilnega prebivalstva v mestih, kot vojakov na fronti. Pomanjkanje je bilo hujše na avstrijski kot italijanski strani, a v zadnjem letu vojne so bili tudi ti prisiljeni med moko mešati žaganje. 

"Da se jih imenuje junaki, je zame zloraba. Da tako rečeš tistim, ki so tako žalostno končali, je zloraba, bili so žrtve," zaključuje Cimprič. 

Jakob Gajšek, 45. domobranski divizijon poljskih havbic: "Ljubljana, polna štiri leta, dva meseca in 18 dni. Mi, ki smo prišli zdravi iz vojne, se tolažimo s tem, da ponovne vojne ne bomo dočakali, kajti vsak je prepričan, da si takšnih grozot pač dolga leta nihče na svetu ne more več želeti."