Slovenski vojaki na strani poražencev pred Italijani obranili svoje ozemlje

Zelo pomembno bojišče v prvi svetovni vojni, ki se je začela pred natanko stotimi leti, je bilo tudi na slovenskih tleh. Fronta je potekala na območju od Rombona do Tržaškega zaliva v skupni dolžini 90 kilometrov. Tu so potekali najhujši spopadi na gorskem območju v zgodovini človeštva.

V prvi svetovni vojni je umrlo na tisoče slovenskih vojakov in je zato zarila globoke korenine v slovensko zgodovino. Za Slovenijo je pomembna, ker je bilo v vojni ustavljeno italijansko prodiranje v notranjost slovenskega ozemlja in s tem tudi morebitno razkosanje slovenskega ozemlja po koncu vojne.

Italija se je Avstro-Ogrski in Nemčiji pridružila že leta 1882, a v prvo svetovno vojno ni želela vstopiti na strani centralnih sil, ampak se je dogovarjala z obema stranema. Na koncu se je odločila, da se priključi antanti, ki ji je obljubila velik del avstro-ogrskega ozemlja, ki so ga večinoma poseljevali Slovenci.

Bitke na soški fronti slabo leto dni po začetku vojne

Prva žrtev na območju soške doline je padla 10. avgusta 1914, ko je umrla grofica Lucy Christalnigg. Z avtomobilom se je sama peljala v Celovec po blago za Rdeči križ, na Brezovem pa sta jo pred Srpenico ustavila slovenska vojaka iz Trnovega ob Soči, ki sta stražila na cestni zapori. V prepričanju, da sta vojaka dobila njeno brzojavko, s katero je napovedala svojo pot, se pri vojakih ni ustavila. Vojaka, ki pa sta jo želela ustaviti, sta ustrelila proti njenemu avtomobilu in jo zadela v glavo. Avstro-Ogrska je bila sicer takrat že 14 dni v vojni, bitke na soški fronti pa so se začele slabo leto pozneje.

Sicer pa je Italija vojno napoved dala 23. maja 1915. Dunaj je odgovoril tako, da je svoje vojake umaknil z meje z Italijo in jih razporedil na obrambno črto na levem bregu Soče, kjer so čakali na italijanski napad.

Teren je bil zelo zahteven, boji na tem območju pa so bili eni najbolj zahtevnih v prvi svetovni vojni. Na strani Avstro-Ogrske so se bojevali skoraj vsi narodi te večnacionalne monarhije. Poveljnik avstro-ogrskih enot na jugozahodni fronti je bil nadvojvoda Evgen, poveljnik na Soški fronti pa je bil Svetozar Borojevič von Bojna. Na italijanski strani je poveljeval grof general Luigi Cadorna.

Avstro-ogrski vojaki so pred tem doživeli deset mesecev bojev na ravnicah ruske fronte in na Balkanu, večina Italijanov pa sploh še nikoli ni bila na bojišču. Krutemu okolju gorskega krasa so se pridružile vse težave in žrtve, ki so jih terjale zime s pet, šest in več metri snega in transporti čez Julijske Alpe. Vojna ni bila končana še pred prvo zimo, kot so na začetku zagotavljali politiki in generali.

Napredovanje Italijanov ustavili v zadnji bitki

Prvi boji ob Soči so se začeli že zvečer 23. maja 1915. Italijani so poslali dve močni armadi, na drugi strani pa so bile precej šibkejše avstro-ogrske enote, ki so na okrepitve še čakale. Zato so se brez boja umaknile na črto Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Devin, kjer so čakale na Italijane in okrepitve.

Sledilo je dvanajst soških bitk. Prva se je začela 23. junija 1915, ko so Italijani skušali zavzeti tolminsko in goriško mostišče ter zahodni rob Kraške planote. Italijani so se odločili za udar proti Doberdobski planoti, uspelo pa jim je zavzeti le planoto pri Sredipolju, Romjanu in Selcu.

V drugi bitki, ki se je začela 18. julija in končala 10. avgusta 1915, so se Italijani usmerili proti goriškem mostišču in Krasu. Večinoma so napadali brez uspeha, nad Kobaridom pa jim je uspelo osvojiti Batognico in potisniti avstro-ogrske vojake na rezervni položaj.

Tretja bitka je sledila šele 18. oktobra istega leta. Italijani so skušali zavzeti Gorico pred tem pa udariti po goriškem mostišču, a spet povsem brez uspeha. Bitka se je končala 4. novembra.

Že 10. novembra je sledila četrta bitka, ki je bila omejena na odsek Plave-Vrh. Italijani so s topništvom in letalstvom sistematično rušili Gorico, na pomoč pa so priklicali tudi enote na Tolminskem, ki so napadale odsek Mrzli vrh-Vodil vrh. Dosegli niso praktično ničesar.

V peti bitki, ki je potekala od 11. pa do 16. marca 1916, sta bila glavna cilja Italijanov spet Gorica in Tolmin in spet so ostali praznih rok. Od 6. pa do 17. avgusta so svoje napore spet usmerili v Gorico in Doberdobsko planoto, a tokrat so bili v precejšnji premoči. Avstro-ogrski strani ni preostalo drugega, kot da napadalcem prepusti porušeno Gorico in se umakne na pomožno obrambno črto na levem bregu Soče. Italijani so skušali Avstrijce izriniti še z novih položajev, vendar jim ni uspelo.

V naslednjih treh bitkah je italijanska vojska svojo pozornost usmerila na rob Kraške planote, Fajtji hrib, Trstelj in Grmado, saj so se želeli prebiti do Trsta.

Tako so od 14. do 17. septembra 1916 avstro-ogrske branilce pregnali z Mirenskega gradu in z drugih položajev med Lokvico in Opatjim selom. V bitki, ki se je začela 10. oktobra in je trajala tri dni, Italijani branilce potisnili na drugo črto med Lokvico, Hudim, Logom, in Lukatičem. Zavzeli so tudi vrh Šobra vzhodno od Gorice. V deveti bitki, od 31. oktobra do 4. novembra 1916, pa so Italijani z letalskimi silami bombardirali Sežano Dutovlje in Miramar. Branilcem je uspelo obraniti Fajtji hrib, Italijani pa so prodrli za tri do štiri kilometre na petkilometrskem pasu, a do Trsta niso prišli.

12. maja 1917 je sledila deseta soška bitka, ki je trajala do 5. junija. Italijani so spet želeli prodreti v Trst, zasesti Kuk, Vodic, Sv. Goro, Škabrijel, prebili pa naj bi se tudi v Vipavsko dolino. Napadi niso bili uspešni, Avstrijci pa so ponovno zavzeli območje Flondar-Frnaža-Vršič.

17. avgusta se je začela zadnja italijanska ofenziva na Soči. Udarili so z vso močjo in dobro napadali, a so se kasneje umaknili. Ker so branilci dobro zadrževali njihove napade, so se Italijani 15. septembra odločili, da končajo 11. ofenzivo. To je bile tudi najbolj krvav spopad na slovenskih tleh.

24. oktobra so avstrijskim vojakom na pomoč prihiteli tudi nemški, skupaj pa so ob 2. uri pri Kobaridu napadli italijanske vojake. Uporabili so tudi bojni plin ter z bliskovito akcijo pregnali Italijane, ki so jih lahko ustavili šele pri reki Piavi, kjer so dobili okrepitve.

V vseh bitkah je padlo prek 300.000 vojakov, ki so pokopani v kostnicah in na vojnih pokopališčih, nekatera so ohranjena še danes. Poleg tega so spopadi terjali tudi številne civilne žrtve. Veliko ljudi je umrlo tudi zaradi kolere, ki jo je prinesla vojska. Uničenih je bilo veliko hiš in mostov. Zaradi uporabe plinov, je bilo uničeno in zastrupljeno okolje.

Cesto čez Vršič gradili ruski ujetniki

V času prve svetovne vojne je Slovenija dobila prelaz čez Vršič v Trento. Gradnja ceste se je začela maja 1915, na gradbišču pa je delalo 12.000 ruskih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v barakah od Kranjske Gore do Trente. Med gradnjo jih je zaradi slabih pogojev veliko umrlo, hkrati pa so z njimi slabo ravnali tudi avstrijski pazniki. Cesto so sicer namenili oskrbi ranjencev. Prevozna je bila že konec leta 1915, Rusi pa so še celotno zimo, ki je sledila, gradili protilavinske stebre, ki naj bi cesto zavarovali pred plazovi. Pri tem se je zgodila huda nesreča. V plazu, ki se je utrgal z Mojstrovke, je namreč umrlo 110 ruskih ujetnikov in šest ali sedem stražarjev. V spomin na njih zdaj tam stoji Ruska kapelica.

Na nemški strani v Sloveniji tudi Rommel

Kot zanimivost lahko omenimo tudi, da se je na strani nemške vojske v Sloveniji bojeval tudi Erwin Rommel, ki je sicer bolj znan po svojih dosežkih v drugi svetovni vojni. Med prvo svetovno vojno je bil trikrat ranjen in tudi ujet, a se mu je uspelo izmuzniti iz rok italijanske vojske. Bil je zaslužen za osvojitev gore Matajur, njegov bataljon pa je sodeloval tudi v kemične bojevanju in je igral ključno vlogo v odločilni bitki pri Kobaridu.