Izredno rada berem in niti predstavljati si ne morem, da bi nekega dne izgubila vid ter posledično zmožnost branja. A po popoldanskem druženju s slepimi, ki so hkrati tudi navdušeni bralci, sem spoznala, da je moj strah izviral le iz nepoznavanja tega področja. Drži, knjižnih del, prilagojenih za slepe in slabovidne bralce, ni neskončno. A dovolj, da potešijo slo po druženju z najboljšo prijateljico knjigo, pa naj bo ta zvočna, papirnata, napisana v brajici.
23. april - svetovni dan knjige
Unesco je leta 1995 23. april razglasil za svetovni dan knjige in avtorskih pravic - ne po slučaju. Na ta dan se spominjamo številnih znanih literarnih ustvarjalcev, od Shakespeara, Cervantesa, Nabokova, do Wordswortha in Druona. Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki praznuje kar cel teden, Ljubljana je bila leta 2010 tudi svetovna prestolnica knjige, letos se s tem nazivom ponaša gvinejski Conakry. Po svetu na ta dan potekajo dogodki, ki na prvo mesto postavljajo knjigo, tudi Slovenija vabi s številnimi delavnicami, okroglimi mizami, tekmovanji, javnimi branji.
In prav je, da na ta dan pomislimo tudi na tiste, za katere branje morda ni nekaj samoumevnega. Zato sem se odpravila v Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne, tam mi je bibliotekarka Katarina Černe na ogled ponudila Tolstojevo Ano Karenino v brajici, ki obsega 32 zvezkov, vsak ima več kot 100 strani, na polici pa zavzema dva metra prostora!
'Slepota mi je odvzela užitek večernega branja'
Tomaž Wraber, ki se je rodil s petdesetimi odstotki vida, je od nekdaj izredno rad bral. "Branje je bil moj življenjski slog. Ogromno sem bral, prav zasvojen sem bil. Celo na nočni omarici sem imel vedno kakšnih 10 ali 15 knjig, jagodni izbor, od Prešerna, Majakovskega, Goetheja do Gradnika, Lorce, Heineja. Pred spanjem sem prebral kakšno pesem ali en odstavek romana in s tistim v glavi odplaval v sanje."
Ko je skoraj popolnoma oslepel, je to nenadoma izginilo. Tudi zato je bila slepota zanj velik šok, ker mu je odvzela užitke samostojnega branja. "Ko sem začel brati zvočne knjige, sem ugotovil, da me to strašno moti. Potreboval sem kakšne štiri ali pet let, da sem prebil tisti zid med mano in glasom nekega tujca, ki mi je na posnetku bral knjižna dela."
Knjig za ljudi z okvaro vida v knjigarnah ni mogoče kupiti, dobijo jih le v knjižnici Minke Skaberne. "Si lahko zamislite, kakšen dober občutek mora biti, da greš lahko v knjigarno in si sam izbereš, kaj boš kupil? Tam je ogromno izbire, nešteto naslovov. Naša izbira je skrajno okrnjena," pravi Wraber.
V knjižnici slepih in slabovidnih imajo več kot 5.000 knjižnih del v zvoku ter okrog 1.300 v brajici. Vsako leto v brajico prilagodijo približno 30 knjig, v zvočni zapis pa okrog 200. Knjižnica ima več kot 1.000 aktivnih uporabnikov, približno 10 odstotkov jih bere v brajici. "Trudimo se, da bi zadostili vsem okusom. Naslove knjig, ki jih bomo prilagodili, izbiramo na različne načine. Pogosto nam uporabniki sami povejo svoje želje, spremljamo seveda stanje na knjižnem trgu in smo na tekočem z novitetami. V knjižnici imamo Nobelove in Bookerjeve nagrajence, mladinska dela, ki so se potegovala za Zlato hruško, Kresnikove zmagovalce. Želimo si, da bi dobili v brajici ali zvoku vse svetovne in domače klasike," razlaga knjižničar Dušan Sterle.
Knjige, bodisi v brajici bodisi zvočne, svojim članom večinoma pošiljajo po pošti. Postopek je preprost - bralec jih pokliče ali jim napiše elektronsko sporočilo in dan ali dva kasneje je knjiga pri njem, če je seveda na razpolago, saj imajo zaradi avtorske zakonodaje na voljo le dva izvoda vsakega dela. Poštnina je brezplačna, knjigo pa imajo lahko doma mesec dni. "Želimo si, da bi kmalu vstopili v mrežo slovenskih splošnih knjižnic. Tako bi bila izposoja za naše člane še lažja," razlaga Sterle. Želijo si več finančnega zaledja, da bi zaposlili dodatne moči in izšolali še več bralcev zvočnih knjig.
Slepi berejo precej več kot videči
Presenetil me je podatek, da osebe z okvaro vida veljajo za odlične bralce. "Res je," potrdi Wraber. "Beremo precej več kot videči. Eden od razlogov je tudi ta, da se starejši težko odločijo za nove dejavnosti, ko jim začne pešati vid. In takih je precej, verjemite mi. Izguba vida pomeni tudi hudo gibalno oviranost, mnogi zato ostajajo doma, ker se tam počutijo varne. In pogosto je branje literature njihov skoraj edini stik s kulturo." Z branjem kljub izgubi vida še vedno ohranjajo duhovno življenje.
"Knjige so moje večne spremljevalke tako rekoč povsod: na sprehodu, ko kuham, pletem, likam, pospravljam in preden zaspim. Ker vedno ob branju počnem še kaj drugega, najlažje poslušam zvočne knjige. S prsti na računalniku pa berem elektronske knjige, najraje berem poezijo in strokovne članke, saj si tako kaj tudi izpišem ali posebej označim," razloži Sabina Dermota, še ena slepa bralka, ki najraje bere knjige z gorniško tematiko, potopisne in zgodovinske romane, občasno tudi kriminalke.
"Slepi veliko beremo, ker nam je to najlažji način spoznavanja življenja drugod po svetu. Beremo o stvareh in rečeh, ki jih sami ne vidimo in tako dostikrat tudi ne moremo osebno doživeti. Iz knjig se vedno tudi učimo in bogatimo naš besedni zaklad, hkrati pa ohranjamo znanje pravopisa, saj se le ta na žalost danes zelo hitro izgublja in ga moramo slepi še posebej ohranjati. Nam je govorjena beseda prvi stik z okolico in zato jo moramo skrbno čuvati. Tega se premalo zavedamo. Jaz osebno že po načinu izražanja presojam sogovornika," je jasna Sabina.
Da je branje neke vrste okno v svet za slepe, se strinja tudi Zlatko Cigić, ki prebere kakšnih 14 knjig na leto. Predvsem zvočnih, a tudi nekaj v brajici, pove. "Slepi veliko beremo in smo izbirčni pri naslovih," pravi in doda, da ima najraje pustolovske, zgodovinske in humoristične knjige.
Marakeška pogodba - kdaj, če sploh?
Marakeška pogodba iz leta 2013 bi lahko prinesla pravo revolucijo na področje oseb z okvaro vida in naslovov knjižnih del. Bi lahko, če bi jo Slovenija končno implementirala v zakonodajo. Tega do sedaj še ni storila, čeprav je bila pogodba sklenjena že leta 2013, do lanskega septembra pa jo je podpisalo ratificiralo 20 držav. Slovenije še ni med njimi. S sprejetjem pogodbe bodo lahko začeli gradiva pošiljati tudi čez mejo. " Ena naša slepa kolegica naroča knjige iz Osla. Alen Kobilica si knjige na primer naloži s svetovnega spleta in jih bere na pametnem telefonu," Wraber odgovori na vprašanje, ali osebe z okvaro vida berejo le v slovenskem jeziku.
S knjižnico sama upravlja Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije. "Poslanstvo naše knjižnice je eno najpomembnejših poslanstev naše zveze. To je odgovorna naloga, ki vpliva na življenje velikega števila ljudi," razloži Tomaž Wraber, navdušen bralec, ki hodi naokrog po svetu z živo rožnatim prenosnim USB predvajalnikom, na katerem ima kakšnih 10 knjig. Ob mojem obisku je iz male aparature ravno donel močan glas pisateljice Brede Smolnikar.
"Branje je svoboda," zaključi Tomaž Wraber. Za slepe in videče. Tu ni več kaj dodati.
