Ni nujno, da otrok, ki se rodi v 'popolni' družini, v njej tudi odrašča

Na zdravstvenem ministrstvu bodo počakali na oceno ustavnosti zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, vendar trenutno novela ni uvrščena med prioritetne zakonodajne projekte v letu 2015. "Naše stališče pa je, da bi pri vprašanju o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo morali slediti Evropi," so poudarili. Umetna oploditev tudi samskih žensk je med drugim dovoljena na Hrvaškem, Madžarskem, Poljskem, Veliki Britaniji, Italiji, Španiji in Avstriji.

Umetne oploditve opravljajo na ginekološki kliniki v Ljubljani, na oddelku za reproduktivno medicino in ginekološko endrokrinologijo v Mariboru in v Bolnišnici za ženske bolezni in porodništvo v Postojni. Predstojnik mariborskega Oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo Milan Reljič meni, da bi morala biti v Sloveniji dovoljena oploditev samskih žensk. Po zakonu iz leta 2000 lahko v Sloveniji izvajamo postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo le pri neplodnih parih, ki živijo v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, medtem ko samske ženske do tovrstnega zdravljena niso upravičene.

Ob sprejemanju zakona so poudarjali, da želijo zaščititi pravico otrok do obeh staršev, kar jim omogoča boljše možnosti za normalen osebnostni razvoj, je pojasnil Reljič. "Raziskave niso potrdile, da so otroci, ki odraščajo brez očeta, tudi dejansko bolj izpostavljeni in sprejemljivi za osebnostne motnje. Bolj kot dvostarševska družina je pomembna kakovost odnosov med otrokom in njegovimi najbližjimi. Obenem vemo, da je življenje nepredvidljivo, da postanejo tudi "popolne" družine včasih nočna mora in ni nujno, da otrok, ki se rodi v "popolni" družini, v njej tudi odrašča," je poudaril.

Drugi pomemben argument zagovornikov zakona je bil, da s postopki umetne oploditve pri samskih ženskah ne zdravijo neplodnosti in so zato etično sporni. "Po mojem prepričanju pa naloga medicine ni le zdravljenje in ohranjanje zdravja, temveč tudi uresničevaje želja in pravic, ki jih družba in država prepozna kot pomembne. In ravno želja po otroku je med najmočnejšimi čustvi, ki pa se ne rodi le v partnerski zvezi. Spočeti, roditi in vzgojiti otroka je za veliko žensk najpomembnejše življenjsko poslanstvo, zato je razumljivo, da postane tudi temeljna pravica, ki ni pogojevana s partnersko zvezo," je pojasnil.

Pri njih se zelo redko oglasijo samske ženske, ki želijo umetno oploditev s semenom darovalca. "Vendar je na osnovi obravnav v naši ambulanti nemogoče oceniti, kakšno je dejansko zanimanje za tovrstne postopke. Večina zainteresiranih najverjetneje pozna zakonska določila, ali se z njimi seznani pri izbranem ginekologu, ki izdaja napotnico za obravnavo v naši ambulanti. Tako menim, da večina samskih žensk, ki želi postopke umetne oploditve, ne obišče naše ambulante, temveč poišče pomoč v tujini," se zaveda.

"Za katoličane je tako imenovano zdravljenje zdravih samskih žensk z biomedicinsko pomočjo etično nesprejemljivo. Glavni razlog je, da ima vsak otrok pravico, da je spočet v družini moža in žene ter v okviru spolnih odnosov. Drugi razlog je, da v tem primeru ne gre za zdravljenje neplodnosti, saj so samske ženske zdrave. Prav tako pa v postopkih t.i. "umetne oploditve" vedno nastane večje število zarodkov, katerih večina omenjenih postopkov ne preživi," pa menijo v Škofovski konferenci.

Božidar Voljč s komisije za medicinsko etiko je poudaril, da so v zakonu postopki, namenjeni zdravljenju neplodnosti. "Zakon ureja zdravljenje neplodnosti parov, ki brez medicinske pomoči ne morejo dobiti potomca. Ne obravnava posameznikov, ne samskih ali nesamskih moških ali samskih ali nesamskih žensk. Nikogar ne diskriminira niti ne protežira. Če bi ljudi delil na samske in nesamske, bi diskriminiral samske moške, ker jim ne zagotavlja (ne more zagotoviti) uresničevanja svobode odločanja o rojstvih svojih otrok. Takšno je bilo v času sprejemanja zakona tudi mnenje vladne pravne službe," je pojasnil.

Na urad varuha človekovih pravic se je zaradi umetnih oploditev v 20 letih obrnilo manj kot pet oseb. Ne nasprotujejo širitvi možnosti umetne oploditve, "vendar je treba preučiti vse posledice, ki bi jih imela morebitna uveljavitev tovrstne pravice za otroke v enostarševskih družinah in za dolžnosti države, da vsem otrokom zagotovi približno enake pogoje za razvoj". Po njihovih ocenah bi bile v neenakopravnem položaju lahko predvsem neplodne samske ženske.

Osebni podatki darovalcev so skrivnost

Umetno oploditev lahko zdaj v Sloveniji izvedejo le pri zdravljenju neplodnega para, ki živi v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Dokazil, da živita v zunajzakonski skupnosti ne potrebujeta. Pred postopki podpišeta izjavo, da se zdravita kot par in da bosta oba zakonita starša otroka, ki bo spočet z zdravljenjem. V razmerju morata biti v času vnosa spolnih celic ali zgodnjih zarodkov v telo ženske.

V Sloveniji je malo darovalcev in še manj darovalk, zato je zelo dolga in nepredvidljiva čakalna doba, ki je odvisna od priliva za zdravljenje z darovanimi celicami. Osebni podatki morebitnega darovalca so poklicna skrivnost, darovalci in darovalke nimajo nobenih obveznosti do otrok. Do postopka ni upravičena nadomestna mati, ki bi otroka po rojstvu prepustila tretjemu.

Zaradi ženske neplodnosti je bilo že v preteklosti več parov napotenih na oploditev z darovano jajčno celico v tujino. Prav tako se lahko v tujino že zdaj odpravijo samske Slovenke, ki pač plačajo za umetno oploditev. Odločitev, ali bodo lahko postopek opravile tudi v Sloveniji, pa je zdaj v rokah ustavnih sodnikov.