FOTO in VIDEO: Peš in brez denarja na 3000 km dolgi poti: 'Najin dom je svet in prostrana pot naprej'

"Nekateri bežijo pred vojno, midva pa pred vsakdanom in osebno krizo," pravita Urška in Gregor, ki sta se peš podala na 3000 kilometrov dolgo pot. Kmalu sta ostala brez denarja, zato zdaj prenočišče iščeta pri ljudeh, ki jih srečata, hrano pa tudi v smetnjakih. Ko najdeta nekaj tako preprostega, kot je solata, je to zanju zlato. Ujeli smo ju tik pred Barcelono.

Trenutno uporabljate Adobe Flash Player verzije 8.

Za napredno uporabo našega novega predvajalnika priporočamo Adobe Flash Player 9, ki omogoča celozaslonski ogled in najboljšo kvaliteto videa.
Priporočamo najnovejšo različico Adobe Flash Player verzije 9, ki si ga lahko brezplačno naložite tukaj

Video

Fotogalerija (17)

  • Urška in Gregor Kelt
  • Urška in Gregor Kelt - 3
  • Urška in Gregor Kelt - 4
  • Urška in Gregor Kelt - 5
  • Urška in Gregor Kelt - 6
  • Urška in Gregor Kelt - 1
  • Urška in Gregor Kelt
  • Urška in Gregor Kelt - 10
  • Urška in Gregor Kelt - 9
  • Urška in Gregor Kelt - 7
  • Urška in Gregor Kelt - 2
  • Urška in Gregor Kelt - 8
  • Urška in Gregor Kelt - 11
  • Urška in Gregor Kelt - 13
  • Urška in Gregor Kelt - 12
  • Urška in Gregor Kelt - 14
  • Urška in Gregor Kelt - 16

Urška in Gregor Kelt sta se zaročila po zgolj petih dneh poznanstva, nato pa večino skupnega časa prepotovala. Ustanovila sta podjetje, delala sta na devetih projektih - od naravne gradnje, partnerskih odnosov, knjige o zdravi hrani, šole življenja, stojnice z zdravo hitro hrano in nedeljskimi kosili, do turizma.

Živela sta s 400 evri na mesec, ostalo sta vložila v projekte, da bi se jima obrestovalo in bi lahko še naprej potovala. "Že dobro leto sva bila doma, izmučena od dela. Delala sva od devetih zjutraj do enajstih zvečer. Hotela sva potovati, denarja pa od nikoder. Konec julija, sredi noči, sva se vprašala, kaj bi počela, če denar ne bi obstajal in naju za to, kar bi delala, ne bi nihče plačal? Strinjala sva se, da bi hodila in hodila ter spoznavala ljudi. Z njimi delila svoje življenje in izkušnje," sta povedala.

Spala sva na avtocestnem postajališču, na ovinku za cesto z razgledom na morje, na mokrih betonskih tleh za lokalno banko. Dvakrat v vinogradu, enkrat v sadovnjaku in enkrat v borovem gozu. Na parkirišču pod drevesom, pod oljkami in celo na otroškem igrišču pod drčo, kjer je bilo ravno dovolj strehe za dva. Enkrat se nama je nasmehnilo z mladinskim centrom, ki je imel odprta vrata.
Gregor in Urška

Rečeno, storjeno. Zaprla sta podjetje, zaključila delo na projektih, poplačala 3.000 evrov dolga in se 3. septembra s tisoč evri v žepu odpravila od doma. Prištopala sta do Marseilla v Franciji, od tam pa 11. septembra začela hoditi proti Španiji. Svojo avanturo, o kateri pišeta tudi blog, sta poimenovala Walk fearless (neustrašna hoja). "Šla sva, da naravno odkrijeva, kako lahko s svojimi spretnostmi najbolj pripomoreva ljudem, nenavezana na vse drugo. Pripravljena sva se bila soočiti z vsem, kar nama pride nasproti, tudi s tem, da nama na neki točki zmanjka denarja. Vedela sva, da ne bova veliko zapravljala, zato sva že od začetka rekla, da spiva izključno pri ljudeh - ali preko couchsurfinga ali s tem, da za prenočišče vprašava ljudi na ulici."

Po dveh mesecih, 7. novembra, sta nehala zapravljati denar. 400 evrov sta si pustila za nujne primere in za dostop do interneta. Zdaj za hrano brskata tudi po smetnjakih, za prenočišče pa prosita ljudi. Če ga ne dobita, spita na prostem – v gozdu, sadovnjakih in vinogradih. V roke primeta vse, kar se ponudi kot priložnost, da lahko vrneta tistim, ki so do njiju dobri. "Nič naju ne ustavi," pravita.

Ujeli smo ju na 1300 prehojenih kilometrih, tik pred Barcelono. Z nami sta se pogovarjala o največjih preprekah, ki sta jih doživela na poti, o najlepših izkušnjah, ki sta jih prestala, o zanimivih ljudeh, ki sta jih spoznala na poti, ter o njunih načrtih za prihodnost.

Urška in Gregor Kelt - 10

"Najin dom je svet in prostrana pot naprej," pravita popotnika. (Foto: Urška in Gregor Kelt/Walk fearless)

3.000 kilometrov je ogromno. Kako se pripraviš na kaj takega, kaj vse vzameš s seboj na pot?

S seboj sva vzela manjši nahrbtnik (Gregor 25l, Urška 32l). Ne veliko. Imava poletno spalno vrečo, dvojno spodnje perilo, nogavice, majici, dolge spodnje hlače, en flis, jesensko jakno, kapo in rokavice, majhen lovski nož, iPad, iPhone, selfie stick, toaletno torbico in filter za vodo. Pred odhodom sva imela na srečo dovolj denarja, da sva si kupila nove čevlje in rabljen iPhone, s katerim delava fotografije in video posnetke. Uporabljava ga tudi za pisanje blogov.

Zakaj sta si izbrala ravno pot Francija-Španija?

Ko sva iskala, kje bi spala zunaj, naju je najbolj skrbelo, kako naju bodo ljudje gledali. Počutila sva se kot brezdomca, da sva umazana, nezaželena, ničvredna. A ko sva se drug dan zbudila, naju je vedno spremljal dober občutek. Da sva spet premagala en strah. Bila sva močna in svobodna. To je tudi eden od razlogov, da sva si izbrala potovati na tak način. Da premagava vse svoje strahove.

Pot proti Španiji sva si izbrala, ker si želiva hoditi proti toplim krajem, pa tudi zato, ker je Urška hotela, da enkrat skupaj doživiva Barcelono. Želela sva začeti v Marseillu, v Franciji, da bi bila decembra že na sredi španske obale. To nama ni uspelo, saj sva spoznala, da nočeva bežati pred zimo, pač pa uživati tam, kjer sva, in si vzeti čas za ljudi. Sva tik pred Barcelono, kjer bova imela svoje delavnice in predstavitve na šolah. Naslednja destinacija pa je jug. Kam točno greva, ne veva. Slediva navdihu in ljudem, ki naju povabijo k sebi.

Čas torej ni vajin gospodar. Koliko sta najmanj in koliko največ prehodila v enem dnevu?

V povprečju prehodiva 25 kilometrov na dan. Najmanj prehodiva, kadar sva nekaj dni pri ljudeh. Takrat izkoristiva čas za druženje in delo na računalniku. Najmanj sva prehodila en kilometer, največ pa 42,4 kilometra. S tem, da sva že dan prej in potem hodila okoli 35 kilometrov.

7. novembra sta doživela nekakšno prelomnico in 'opustila' denar. Kakšni so bili občutki, ko sta prvič prosila za hrano?

Prvič je pogum zbrala Urška, ko je šla v pekarno vprašat za star kruh. Pred leti je živela v Barceloni in ji jezik ni bil ovira. Potem se je poguma nalezel tudi Gregor. Sprva mu je bilo nerodno, saj ni znal kaj dosti špansko. Vsakič, preden vprašava za hrano, imava tremo. Vedno se nama upira in nerodno nama je. A kljub vsemu strahu narediva korak proti lokalni trgovini ali pekarni, se predstaviva in vprašava za hrano, ki bi jo sicer zavrgli.

Sta vegetarijanca, zdrava hrana vama je izjemno pomembna. Kje in kako prideta do nje?

Zdrava hrana je za naju najpomembnejša. Poskušava jesti čim več dobrega in čim manj slabega. V mesnice ne zaideva, saj ne jeva živali. Le Gregor je nekajkrat poskusil, kadar je bilo nekaj unikatnega, a na koncu ugotovil, da mu bolj diši dobra zelenjavna juha.

Najboljši vir za zdravo hrano so tržnice. Na koncu, ko pospravljajo, vprašava, ali imajo kaj za stran. Nekateri imajo doma živali in naju zavrnejo, drugi naju zavrnejo zaradi drugih razlogov, a večina najde kaj, kar nama lahko da. Pogosto se lotiva smetnjakov na tržnici ali pa najdeva zelenjavo, ki jo na koncu pustijo v zabojih kar ob drevesih (če je nihče ne vzame, pride čez kakšno uro smetar in jo vrže med organske odpadke). Kadar dobiva liste solate ali blitve, je to za naju zlato.

Urška in Gregor Kelt

Veliko hrane najdeta v naravi. Stvari si pogosto vizualizirata in včasih se jima uresničijo še isti dan, pravita. (Foto: Urška in Gregor Kelt/Walk fearless)

Zagotovo se vama vsak dan zgodi kup stvari. Kaj bi opisala kot najslabšo in kaj kot najlepšo izkušnjo?

Najtežja izkušnja je bil tretji dan. Cel dan sva hodila, zvečer sva uspela najti blazino in temen predel obrtne cone, kjer sva želela spati. Po 20 minutah je začelo deževati. Morala sva vstati, saj nisva našla strehe nad glavo. Hodila sva naprej, nikjer nisva našla kraja za spanje. Ob štirih zjutraj je prenehalo deževati. Za dve uri sva uspela podremati v temnem kotičku za lokalno banko, kar na asfaltu. Potem sva ob šestih nadaljevala pot. Bila sva izmučena, neprespana in prezebla. Naslednji dan sva prehodila nadaljnjih 35 kilometrov in ponoči spet spala zunaj, v vinogradu, na kupu listja.

Najboljšo izkušnjo pa sva doživela pri gostitelju, ki je posebej za naju izbrskal recept za bučno juho. To je bila najboljša juha do sedaj. Z njim sva tudi izkusila preobrazbo najinega intimnega dela življenja, o kateri bova pisala v svoji knjigi.

Kakšen je v splošnem odziv ljudi, ki jih srečata? In ko odideta ... ali ohranjata stike s kom?

Ljudi, ki jih spoznava preko 'couchsurfinga' ali na ulici, naju vedno dobro pogostijo. Najprej nama ponudijo tuš in čaj. S tistimi, ki naju sprejmejo v svoj dom, imava izredno lepe izkušnje, povsem drugačna izkušnja pa je spati pri ljudeh, ki jih spoznava na ulici. Ljudje, ki jih ogovoriva ali oni naju, so šokirani. Neke gospe so namesto 3000 prebrale 300 kilometrov. Potrebovale so nekaj časa, da so doumele, kaj počneva. Ko poveva, da potujeva brez denarja, pa jih doleti še drug šok. V šolah, kjer sva imela svoje predstavitve, so starejši predvsem šokirani, mlajši in otroci pa navdušeni. V nekem razredu bi jih več kot polovica hodila z nama.

Od vseh ljudi, pri katerih sva spala, imava elektronske naslove. Vsake toliko časa jim kaj pošljeva. Ko sva prestopila mejo 1000 kilometrov, sva vsem poslala povzetek najine poti. Z nekaterimi sva bolj v stiku, to so tisti, s katerimi imamo več skupnega.

Urška in Gregor Kelt - 1

Na poti spoznata ogromno zanimivih in prijaznih ljudi. Josepu iz Girone sta pripravila zdravo večerjo. (Foto: Urška in Gregor Kelt/Walk fearless)

Svojo usodo dejansko polagata v roke tujcem. Vaju ni nič strah, da bi se vama kaj zgodilo?

Na pot sva šla tudi zato, da se soočiva z vsemi svojimi strahovi. Strah naju je bilo spati zunaj brez šotora, v gozdu ali na ulici in sva to naredila. Strah naju je bilo tega, da bova ostala brez zdrave hrane, a dobiva tudi to. Si jo vizualizirava in se pojavi.

Vedela sva, da bova slej ko prej ostala brez denarja. Ko sva prišla na 400 evrov, sva nehala zapravljati za hrano in druge osebne potrebe. Kar nama je preostalo, je za mobilni internet in nujne primere. Še kar pa od doma prihajajo nove položnice, tako da na določeni točki ne bova imela ničesar več. Tega se ne bojiva več.

Stvari dobita s pomočjo vizualizacije? Povejta malo več tem.

Od vsega najbolj pogrešava nekaj prostih dni, da bi bila sama. Da lahko samo sediva in opazujeva, kako gre čas naprej. Ob tem pa bi si rada privoščila češpljeve knedlje. Zamika naju tudi, da bi se en večer lepo oblekla. Že tri mesece namreč nosiva ene in iste hlače, pulover in čevlje.

Res je, vizualizacijo na poti uporabljava skoraj vsak dan. Določeno stvar si zamisliva in jo začutiva, kot da bi jo že imela, ter jo v kratkem - ponavadi še v istem dnevu - dobiva. Tako sva prišla do ogromno daril iz narave. Našla sva obilico fig, tudi izven sezone. Če slučajno niso bile na drevesu, sva jih dobila kot darilo od nekoga - v obliki sladoleda ali pa najboljše marmelade na svetu. Dobila sva jabolka, kaktusove fige, granatna jabolka, orehe, mandlje, kostanj, kaki, grozdje in češnje. Tako sva dobila tudi zastonj prenočišče v apartmaju za cel konec tedna.

Kadar to ne deluje, je razlog v tem, da naju prevladata strah in pričakovanje, da se bo stvar manifestirala oz. zgodila na določen način. Še vedno se učiva, kako se čisto prepustiti.

Ljudem, ki vaju gostijo, poskušata nekako 'dati nazaj', prirejata delavnice, predavanja, kuhata jim večerje?

Glede na to, da prejmeva veliko gostoljubnosti, vedno vprašava, ali lahko kakorkoli pomagava in ljudi velikokrat presenetiva z dobrim delom. Vedno si vzameva čas za pogovor pri osebnih, partnerskih ali družinskih težavah, tu imava veliko treninga za osebno rast. Oba sva opravila več intenzivnih tečajev v Londonu ter asistirala in vodila seminarje za podjetje Landmark Worldwide. To je pravzaprav najbolj zaznamovalo najin odnos in vse, kar delava. Je razlog, da sva tako pogumna in neustavljiva. Naučila sva se skozi prakso. Brezplačno delava tudi predstavitve na šolah in delavnice za odrasle, kjer je povsod poudarek neustrašnost. Da te nič ne ustavi pri tem, kar si želiš.

Urška in Gregor Kelt - 16

Urška je Xaviju iz Vilafrance pomagala renovirati hišo. (Foto: Urška in Gregor Kelt/Walk fearless)

Kaj pa jezik, vama predstavlja težave?

Srečo imava, da je Urška pred petimi leti dve leti in pol živela v Barceloni. V Franciji nisva imela te sreče, kar se je tudi poznalo na stiku z ljudmi. V Kataloniji sva bistveno bolj v stiku in v pogovoru z ljudmi, saj poleg katalonščine govorijo tudi špansko. Gregor pa je pred petimi leti naredil trimesečni tečaj španščine, tako da je imel tudi on nekaj podlage. Še vedno pa se sproti učiva. Poznava že precej katalonskih besed.

Vajina ljubezenska zgodba je zelo zanimiva, saj sta se zaročila po le petih dneh. Kaj pa ljubezenske zgodbe, ki jih 'srečata' na poti?

Kljub vsemu, s čimer se soočava, kljub vsem strahovom in izzivom, se razumeva bolje kot kdajkoli. To, da delava, kar si oba želiva, naju zbližuje bolj kot karkoli drugega. Eden za drugega sva hvaležna, da skupaj deliva dan za dnem. Čeprav si vsak od naju želi preživeti malo časa zase, se ne stepeva (smeh). V bistvu se 'zatikava' manj kot prej, ko sva doma delala zato, da bi preživela.

Večino časa potujeva in nimava svojega doma. Pri starših imava v uporabi malo uto, v kateri hraniva preostanek svojega skromnega imetja. Od staršev sva se že osamosvojila, naslednja je država. Najin dom je svet in prostrana pot naprej.

Spoznala sva veliko parov, ki jih prav tako povezujejo skupna strast in jasni cilji. Posebej je bil zanimiv par iz Nimesa v Franciji. Bila sta soseda v bloku. Na srečanju stanovalcev sta se spoznala in ugotovila, da sta za skupaj. Pregrado, ki je ločevala njuna balkona, sta podrla in sedaj živita v obeh stanovanjih. Eno je namenjeno bivanju, drugo pa je bolj delavno.

Svoja doživetja objavljata na blogu, posnameta veliko fotografij ... Kako polnita telefon, kako dostopata do interneta?

Vedela sva, da hočeva biti ažurna s poročanjem. Hotela sva imeti svoj dnevnik, ki bi ga delila z ljudmi. Telefon polniva preko prenosne baterije, ki nama zadostuje za dva dneva neodvisnosti od električne vtičnice. Tudi ko se nama je vse izpraznilo, sva našla način. V Franciji, kjer sva spala v hiši večinoma vsake tri dni, sva šla v supermarket.

Internet imava prenosni. Tako v Franciji kot v Španiji sva si kupila predplačniški paket za 20 evrov. Sedaj imava 3GB interneta, kar je dovolj za brskanje, iskanje poti na zemljevidu, dopisovanje na 'couchsurfing' portalu in mailih ter objave blogov na spletni strani walkfearless.org in na najini Facebook strani Walk Fearless.

Začela se je zima, pred vama pa je še več kot pol poti. Ali kdaj hočeta preprosto odnehati?

Večkrat naju je že zamikalo, da bi kupila karto za Kanarske otoke. Da bi uživala na stolu ob morju, s prijetno toplim vetrom. Želela sva si za nekaj časa prekiniti pot. Potem sva se odločila, da najprej zaključiva pot, potem pa si vzameva čas nekje na toplem, da napiševa svoji knjigi. Ena je o poti, druga pa o Gregorjevi zmagi nad alkoholizmom, depresijo in nadnaravnih izkušnjah. Nekaj bo že napisanega, a bova morala še vse smiselno spraviti skupaj. Knjiga bo hkrati tudi izum, saj bo pisana drugače kot katerakoli, ki sva jo kdaj imela v rokah. V osnovi jih piševa v angleščini, bo pa vsaj ena prevedena tudi v slovenščino. Želiva si, da knjige nastanejo izključno od donacij.

Kaj pa po objavi knjig, kakšni so vajini cilji za prihodnost? Nova potovanja, novi podvigi?

Dogodivščine Urške in Gregorja lahko spremljate na njunem Facebook profilu Walk fearless in na spletni strani www.walkfearless.org.

Oba imava isto željo, potovati celo svoje življenje. Želiva si še naprej deliti izkušnje in znanje z ljudmi. Če si bova kdaj premislila, ne veva. Zaenkrat sva na tem, da hodiva. Da si tudi po 3000 kilometrih zastaviva nov cilj. Vmes pa se bova verjetno vrnila v Slovenijo na obisk.

Kaj več od tega, pa ne veva. Prepuščava, da se stvari naravno razvijejo, da veter sam pokaže, kam naj greva. Prej sva vse porivala naprej, odkar sva se odločila za to pot, pa delava stvari z občutkom. Začutiva, kje nekaj gre naprej in kje se stvari ustavljajo. Ne izgubljava odvečne energije.

Walk fearless, torej neustrašna hoja, je vajin moto. Sodeč po vsem, kar sta povedala do zdaj, sta res precej neustrašna?

Ko sva spala zunaj, naju je bilo strah divjih živali. Sprva sva bila nervozna, potem pa sva vse skupaj spustila in začela zaupati. Med hojo na svojem iPad-u bereva knjigo Pogovori z bogom in skozi prakso spuščava strahove, predsodke, navezanost, notranjo borbo, pritoževanje in postajava vse bolj sproščena. Verjameva, da bova preživela, in tudi če ne, se tega ne bojiva. Soočila sva se s tem, da tudi če umreva, ne bova obžalovala vsega, kar sva izkusila. Že sedaj sva hvaležna za vse bogastvo, ki sva ga izkusila.

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo:
 

Komentarjev: 273
 
Monikasun 10.12.2015 11:31:54
Večina komentarjev TIPIČNO SLOVENSKIH in BREZ VREDNOT...se sploh ne čudim, da gre tam svet kam gre in Slovenija poleg. Pa kaj res večina ni prebrala, da vračata usluge tudi z delom pač kar lahko. Očitno gre večini v Sloveniji še zelo lepo, da se ne zavedate situacije, ste verjetno nekje zaposleni in vlečete dobre plače. Jaz sem imela s.p. in vem kako je to, vsi bi imeli vse zastonj. Starejši pred penzijo, uspešni in sposobni ljudje pravijo, da takšnega stanja še ni bilo v Sloveniji pa takšni, ki so internacionalno delali in so tudi svet videli, imajo primerjavo!!! Jaz sem bila v Avstraliji, sem videla tam kaj je kultura, tukaj v Sloveniji pa si že ogrožen, ko v vrsti stojiš. KJe so vrednote? Jih je kdo kje videl mogoče? Očitno je res ta misel....bog je ustvaril stvari, da se uporabljajo, ljudi pa da jih imamo radi...v zadnjem času pa velja, da se ljudi uporablja in stvari imamo radi. Večina se je odmaknila od sebe in se polni z materialnimi vrednotami! Jaz mislim, da bi vsi morali nekaj ukrenit, sploh starši, da svojim otrokom zagotovijo boljšo prihodnost. Še planet bomo uničili in živali pobijamo! Kdo nam da to pravico?! Izkoriščamo ljudi, živali in naravo. Bog obstaja, samo mi ga ne spoštujemo, ker smo se odmaknili od sebe, niti folk ni toliko v glavi, da bi skrbel za svoje telo...vedno več debelih in bolanih...niti do sebe nimajo spoštovanja!! Zato tudi nimajo do drugih in niti do narave in živali itd. Škoda se mi zdi, da je bil ta članek objavljen, ker so res nakateri komentarji totalno mimo in si tega ne zaslužita. Tudi spet se neke stvari potrjujejo!
Več komentarjev