Še pred začetkom današnje slovesnosti ob imenovanju vojašnice po Edvardu Peperku, ki se je začela nekaj pred 15. uro, so v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve odločitev ministra za obrambo Aleša Hojsa, da vojašnice Slovenske vojske (SV) poimenuje po padlih v osamosvojitveni vojni 1991, označili kot legitimno odločitev ministra, ki se jo po nepotrebnem politizira.

"Javne izjave nekaterih društev in posameznih političnih strank niso utemeljene, predvsem pa ne kažejo dolžnega spoštovanja do tistih, ki so med slovensko osamosvojitvijo izgubili svoja življenja," so še zapisali v svojem sporočilu.

Vodja poslanske skupine opozicijske SD Janko Veber pa je nasprotno ob današnjem preimenovanju dosedanje Vojašnice Franca Rozmana - Staneta ocenil, da gre za "samovoljo" ministra, saj tej odločitvi nasprotuje velika politična večina, Hojs pa da je ignoriral tudi sklepe odbora DZ za obrambo.

"Današnji dogodek, ki ga predstavniki vlade pojmujejo slovesnost, tako postaja še ena od samohvalnic osamljenim idejam. Idejam, s katerimi želi vlada prikriti sprejemanje ukrepov, škodljivih za ljudi, in katerih končni cilj je tretja faza privatizacije državnega premoženja," je še zapisal Veber.

Minister Hojs na dnevu odprtih vrat vojašnice, ki se je ob njegovem obisku imenovala še po Francu Rozmanu - Stanetu, zdaj pa jo je sam preimenovala v Vojašnico Edvarda Peperka. (Foto: Miro Majcen)

Nekdanji poveljnik vojašnice ni prišel na slovesnost

V javnost pa je prišlo tudi pismo upokojenega polkovnika Slovenske vojske (SV), nekdanjega poveljnika TO Dolenjske Janeza Butare, brigadirju Davidu Humarju. Nekdanji poveljnik vojašnice in poveljnik 1. brigade zdajšnjemu poveljniku v pismu piše, zakaj ni med udeleženci današnje slovesnosti.

Trenutni politični oblasti očita, da pokojne pripadnike Teritorialne obrambe, ki so dali svoja življenja za samostojno Slovenijo, zlorablja za svoje politične cilje. Po njegovem gre za "navadno farizejstvo, saj država Slovenija ni dostojno poskrbela za ranjene in svojce padlih v osamosvojitveni vojni" in se je nanje spomnila le enkrat letno.

Butara opozarja tudi, da je žaljivo in podcenjujoče, da obrambni minister Hojs take odločitve sprejema, ne da bi se kakor koli posvetoval s pripadniki TO, ki so aktivno sodelovali v konkretnih oboroženih incidentih z JLA, kjer so bili padli in ranjeni.

Problematizira tudi, da je najtehtnejši kriterij za poimenovanje vojašnic po padlih pripadnikih TO oddaljenost njihovega prebivališča od kraja spopada, kjer so umrli. Ne upošteva pa se položaj in čin, vloga in njihova aktivnost v konkretnem spopadu.

Butara je po tem, ko je pismo prišlo v javnost, dejal, da ni želel, da pismo postane javno, a da za svojimi besedami stoji.