VIDEO: Dolina upanja ni izmišljen kraj. Vanjo se je zateklo že na stotine Slovencev. 'Bil sem klinično mrtev, potem štirinajst dni v komi'

Na Krasu, nedaleč od Kozine, se v zavetju gozdičev nahaja prav poseben kraj. Njegovega imena ne boste našli na zemljevidu, verjetno večina od vas tudi še nikoli ni slišala zanj. A mnogim je vrnil življenje, najmanj šest oseb pa je prav ta trenutek na dobri poti, da zaživijo novo življenje. O tem smo se minuli teden prepričali na lastne oči.

"Dobrodošli v dolini upanja"

“Dobrodošli v dolini upanja,” pravi napis na veliki leseni tabli, ki označuje pot do komune. Gre za eno od komun Skupnosti Srečanje, ki deluje pod okriljem Zavoda Pelikan - Karitas. Tam smo spoznali 42-letnega Braneta Miličevića iz okolice Portoroža, ki mu je komuna pred leti rešila življenje. Še vedno jo redno obiskuje, a zdaj službeno, saj je strokovni sodelavec in koordinator omenjene skupnosti.

Kot koncentracijsko taborišče, zabetonirana okna in bičanje?

Sicer vse manj, a komun se pri nas še vedno drži nek negativen prizvok. Veliko ljudi zmotno misli, da je to nek kraj za zanemarjene narkomane. Da ti kot živali zviti po kotih v temnih sobah preživljajo svoje krize v fazi odvajanja. Tudi Branetova predstava ni bila kaj dosti drugačna. “Komuno sem si predstavljal kot neko najnižje dno, ki ga lahko človek doživi. V komuno gredo samo “luzerji”, sem si mislil. Že v mojih predstavah sem imel le neko črno-belo sliko, niti si je nisem mogel predstavljati v barvah. Mislil sem si, da je kot nekakšno koncentracijsko taborišče, kjer bodo okna zabetonirana, kjer bom moral na kolenih moliti, kjer me bodo morda celo bičali,” nam je Brane zaupal ob našem prihodu. Bi vi šli na tak kraj po pomoč? Verjetno ne.

Z ihto v komuno

Tudi Brane je šel v komuno pod prisilo. V to so ga po dolgih 13 letih uživanja drog in več predoziranj prisilili starši. “V vsem tem času sem hodil k raznim psihiatrom, psihologom in terapevtom. Eni so mi hoteli pomagati, pri drugih sem bil le številka. A na koncu mi niso znali pomagati oziroma jih jaz nisem jemal resno,” pripoveduje. Večkrat je prenehal, a se vedno spet zatekel nazaj. “Moja duša ni bila zdrava,” pojasnjuje. Ko so ga starši vrgli na cesto, ko ni več vedel, kaj bo jedel in kje bo spal, mu je postalo jasno: “Ulica ali komuna.” V komuno je odšel z ihto. S tem je hotel na hitro opraviti, na hitro zadostiti zahtevi svojcev. Priznava, da je bil izjemen manipulator. Niti v sanjah pa si ni predstavljal, da mu bo komuna postala drugi dom, da bo v njej dobil še eno družino, najboljše prijatelje in da bo to začetek njegovega zdaj popolnega življenja. Po opravljenem programu, skoraj tri leta kasneje, je ob slovesu odhajal v solzah. “Komuna je bila moj dom.”

Drugače je, ko slišiš iz prve roke

Brane je ob obisku za našo kamero podrobno opisal pot svojega življenja; vse od prvih požirkov alkohola v osnovni šoli do marihuane, kokaina in heroina. Pripoveduje o tem, kaj ga je privedlo do droge, o vlogi staršev, družbe. Govori o preprodaji in svojem mafijskem življenju, ko se je počutil kot "Don Corleone" iz trilogije Boter. Opisuje svoj padec na dno in odhod v komuno. Med drugim nam je tudi zaupal, kaj ga je najbolj bolelo in da je šele v komuni svojemu očetu, ki ga je vrgel iz hiše, prvič povedal, da ga ima rad. Govori o težkem začetku novega življenja in njegovem današnjem poslanstvu.

Njegovi zgodbi, za katero bi bilo dobro, da bi jo slišali vsi, ki bi radi bolje razumeli zasvojenost z drogami ter spoznali pasti in izzive pri osvobajanju s pomočjo komune, lahko torej prisluhnete v kratkem filmu, ki ga objavljamo v članku.

Ne center za odvajanje, komuna je šola za življenje

Komune v Sloveniji poznamo že vse od osamosvojitve dalje. Danes pri nas deluje več kot deset komun, Skupnost Srečanje pa premore štiri moške in eno žensko komuno. Don Pierinove komune, kot jim tudi rečejo, niso namenjene izključno narkomanom, temveč bolje rečeno ljudem, ki se ne znajo in ne zmorejo pravilno orientirati. "Današnji način življenja mlademu človeku ne daje jasnih usmeritev, jasnih norm, vrednot, ampak ga pušča brez osnov za lastno osebno zorenje. Skupnost ti pomaga odkriti samega sebe, nove navade, nove vrednote," pravijo v skupnosti. 

Kako človek vstopi v komuno?

Vstop v komuno se začne s pogovorom z osebo, ki bi se rada vključila. “Večinoma so to brezposelni ljudje, zato jih pošljemo na center za socialno delo. To je plačljiva komuna, a se strošek za bivanje, hrano in vse potrebno pokrije z denarno socialno pomočjo,” razlaga Brane, ki se je po opravljenem programu sam ponudil v pomoč kot prostovoljec, kasneje pa tam tudi zaposlil kot strokovni sodelavec in koordinator. “Povemo, kaj mora prinesti s seboj, nato se dogovorimo za namestitev v sprejemnem centru v Bertokih ali pa v Višnji Gori. Tja prideš na priprave za komuno. Tam si tako najprej telesno opomoreš, prideš k sebi, začneš normalno spati. Tam je tudi nekdo s tabo, te počasi seznanja z življenjem v komuni, s pravili, ki tam veljajo.” Kot pravi Brane, že tam številni dobijo občutek, da drugim ni vseeno zanje. Nato sledi namestitev v eno od komun.

V komuni, ki smo jo obiskali sami, lahko hkrati biva do 12 ljudi. Ob našem prihodu je v starejši urejeni zgradbi bivalo šest moških, še enega kandidata pa so ravno pričakovali. Brane nam je pojasnil, da gre za enega tehnično najbolj zahtevnih centrov Skupnosti Srečanje, saj da gre pravzaprav za večjo kmetijo, ki jo je treba vzdrževati in zanjo skrbeti. “Travniki, veliko njiv, krave, prašiči, zajci, kokoši in ostalo,” je naštel razloge za visoko zavihane rokave.

Tempo življenja narekuje zvonec

Običajen dan se začne ob 7. uri zjutraj, ko zazvoni zvonec pred poslopjem. “Vsaka odgovornost, ki jo dobiš v komuni, traja en mesec. Tisti, ki je odgovoren za zvonec, diktira tempo življenja v komuni. Zvoni za bujenje, zajtrk, začetek dela, kosilo, konec dela in večerjo,” pojasnjuje naš sogovornik.

Ne znaš kuhati? Primi za kuhalnico!

Tisti, ki ne znajo kuhati, se morajo v komuni tega naučiti. Ena od enomesečnih odgovornosti je namreč tudi kuhinja. Pri postrežbi morajo paziti tudi na serviranje pribora. “V komuni mora biti red. Vsaka stvar, ki jo delaš v komuni, ima nek smisel. Če boš ohranjal zunanji red, te bo red ohranil tudi znotraj,” pojasnjuje.

Skromna jedilnica je sicer okrašena z verskimi motivi, a Brane ponavlja, da ne gre za versko komuno. Vera je osebna, intimna stvar vsakega posameznika, pravi. “Kdor želi, gre lahko v nedeljo k maši, kdor pa ne, pa tudi prav,” dodaja.

Člani komune nimajo nadzora, dajo jim denar in avtomobil

O tem, da celotna komuna temelji na zaupanju, priča tudi to, da osebe niso pod nadzorom. Ravno nasprotno. Tisti, ki ga na primer imenujejo za prvega odgovornega, skrbi za celoten center. “Ni najbolj pomemben, temveč nosi največjo odgovornost,” pravi Brane. Temu zaupajo denar, ključe od avtomobila in ostale stvari. “Posamezniki si mislijo: “Poglej, meni, narkomanu, je don Pierino zaupal vse to. Nekdo še upa vame, ne morem ga razočarati.”

Vse te naloge, odgovornosti in hišna opravila so zabeležena na veliki tabli na hodniku. Nekdo mora na tablo zapisati tudi neko misel, ki bo spodbuda za ves teden. Eden od članov komune mora skrbeti tudi za pravilen datum na koledarju. Na videz enostavna zadeva, a prav na to jih veliko pozabi. “Tudi to je pokazatelj, če si zbran ali pa si z glavo še vedno nekje zunaj,” pojasnjuje naš vodnik.

V komuni je sicer za fizično aktivnost poskrbljeno z delom na prostem, a imajo vseeno predviden tudi čas za telovadbo. Ta poteka dvakrat na teden, ob četrtkih in nedeljah, izbirajo pa lahko različne športe. Ob deževnih dnevih pride prav tudi manjša telovadna soba z utežmi, namiznim tenisom in namiznim nogometom.

Posebna skrb za higieno

Posebno skrb namenjajo osebni higieni. “Nekateri imajo zaradi načina življenja, ki so ga prej živeli, nekatere bolezni.” Zaradi večje pazljivosti in tudi zdravstvene oskrbe doslej še niso imeli primera, da bi se kakšna bolezen prenesla na druge člane komune. So se pa nekatere bolezni ob zdravem načinu življenja, zdravi hrani in telesni aktivnosti pozdravile same od sebe, pravi.

Tudi v sobah, kjer spijo, vlada red. Brane pravi, da je zelo pomembno, da človek najprej osmisli majhne stvari. “Tako kot boš s tem redom osmislil majhne stvari, boš tudi velike, na koncu tudi svoje življenje” pojasnjuje.

Domače branje in hišni kino

Kdor potrebuje čas zase in svoj trenutek miru, ima na voljo sobo za meditacijo, poleg nje pa stoji knjižnica. V komuni berejo ob torkovih večerih, izvajajo pa tudi domače branje. Vsak član komune po branju predstavi prebrano knjigo ostalim. V sosednji dnevni sobi imajo sestanke in razna druženja. Ob četrtkih in nedeljah tam gledajo filme in poslušajo glasbo. V takšnem ritmu minevajo dnevi. Duša se celi, telo pa krepi.

Vse več psihičnih bolezni, pri katerih klasična komuna ni dovolj

Danes je vse več dvojnih diagnoz, kjer je poleg odvisnosti prisotna še psihična bolezen. Pri nekaterih, ko nehajo jemati drogo, ta bolezen izgine, a pri večini ostane. To je treba zdraviti in tu ni dovolj le komuna. Tudi zaradi teh novih pojavov Zavod Pelikan ne ponuja v pomoč zgolj klasičnih komun. “V sprejemnem centru se po proučitvi posameznikovega stanja odločijo, ali gre v klasično komuno ali pa gre v Sostro, kjer je center za dvojne diagnoze, kjer so fantje in punce, ki imajo dvojne težave. Pri slednjih se starost občutno niža. Jaz sem se s travo srečeval v srednji šoli, danes pa je že v petem in šestem razredu osnovne šole prisotna, četudi se slepimo. Vse je lažje dostopno. Jaz nisem človek interneta, pa sem uspel najti te stvari na spletu. Če sem to lahko storil jaz, lahko to danes stori vsak petošolec ali šestošolec.”

Branetov nasvet staršem: najprej bodi otroku starš, šele nato prijatelj

Naš sogovornik nam je ob koncu pogovora podal še svoje mnenje o razlogih za vrsto novih odvisnosti med mladimi. “Današnja družba živi za instant užitek. Čim manj truda in čim hitreje. Nič ne zahtevamo od otrok, preveč jih ščitimo, ne hodimo v naravo, le v nakupovalna središča. Slab zgled smo. Niti sami se ne znamo več potruditi za kakšno stvar, potrpeti. To predajamo svojim otrokom in posledično tudi ti ne vedo, zakaj se je treba truditi, ne vedo, da je treba včasih garati, da prideš do nekega zadovoljstva. Od njih ne zahtevamo odgovornosti, ne postavljamo jim meja. Pogosto slišim: “Hočem biti prijatelj svojemu otroku.” Super. A najprej moraš biti starš, šele nato prijatelj.”