Medtem ko na eni strani od pripadnikov starejše generacije pogosto slišimo, da "so mladi izbirčni, predrzni in nevajeni trdega dela", mladi pogosto opozarjajo, da pripadniki starejše generacije ne razumejo njihovih potreb in razmer na trgu dela. To je razlog, da smo se pred časom lotili serije prispevkov o milenijcih. Da bi čim bolj konkretno prikazali, kako na stvari gledajo eni in drugi, smo primerjali izkušnje in poglede posameznikov, predstavnikov dveh različnih generacij, ki opravljajo isti poklic. Tokrat smo se osredotočili na poklic igralca. Naša sogovornika sta bila Klemen Janežič, 28-letni dramski igralec, tudi osrednji lik serije Usodno vino, in Marinka Štern, 70-letna gledališka igralka, ki pa jo še kako dobro poznamo iz serije Reka ljubezni.
Primerjava kariernih poti
Marinka Štern je pripadnica tako imenovane baby-boom generacije, sicer je nedolgo upokojena, a še kako aktivna. In kot smo spoznali tudi sami, tudi mladostna. Njena pot se je začela leta 1971, ko je začela svoj študij na AGRFT. Pravega razloga za takšno odločitev sicer ne pozna, a hkrati priznava, da jo že vse življenje spremljajo podobe iz tistega dne, ko je kot majhna deklica prvič obiskala gledališče. “Doma sem na Jezerskem, v neki grapi,” pripoveduje. Kot je bila zaprta njena domača dolina, je bila zaprta tudi sama. A ko sta jo teti nekoč peljali v gledališče, se je v njej nekaj zganilo, kar jo je vodilo do tega poklica.
Po opravljenem študiju je leta 1975 opravila še diplomsko predstavo, nato pa je iskala zaposlitev. “Pravzaprav sem si iskala službo na radiu, televiziji in kje drugje. Lahko rečem, da nekako nisem imela poguma, da bi šla v gledališče,” je pojasnila. Kot pravi, so tedaj iskali službe, medtem ko danes igralci iščejo delo. Izteklo se je tako, da je vodstvo kulturne skupnosti izdalo nekakšen dekret, da morajo proste igralke zaposliti. “Nekaj jih je šlo v Dramo, nekaj v Mestno gledališče, nekaj pa v Mladinsko gledališče. Dali so nam pogodbe za dve leti, ko so se te iztekle, pa smo dobile pogodbe za nedoločen čas. Tako sem ostala tukaj 40 let,” pravi.
Klemen Janežič je začel nekoliko drugače, in sicer je že v 2. letniku gimnazije v Ivančni Gorici sklenil, da bo študiral na akademiji. Z igro se je okužil v kulturnem društvu. “To je postal način izražanja neke notranje svobode. In temu sem sledil,” pravi. Sledil je študij.
Pogled na zaposlitvene možnosti
Če je Šternova relativno kmalu prišla do redne zaposlitve, začela z delom v gledališču in tam nabirala izkušnje, je bila pot milenijca Janežiča nekoliko drugačna. Kot pravi, je igralstvo poseben poklic, tudi v smislu neke kariere. “Že ko sem prišel na akademijo, so me opozorili, naj na zaposlitev ne računamo. S tem smo odraščali, študirali z vedenjem, da bomo pač po študiju zaposlitveno svobodni.” Se pravi o neki redni službi Janežič sprva ni niti razmišljal. Pravzaprav se mu zdi pomembno, da igralec poskusi čim več stvari. Zato ni bil izbirčen, delal je na različnih odrih, od gibalnih, lutkovnih, dramskih, filmskih, sodeloval pri skečih, pripovedovanju zgodb. Naknadno se je odločil tudi za študij umetnosti giba. Ves čas se izobražuje, nadaljuje z “zlivanjem izkušenj v široko razprt lijak”.
Prva predstava, v kateri je sodeloval kot profesionalni igralec, je bila v Lutkovnem gledališču, in sicer marionetna predstava. Zanjo se je pripravljal debela dva meseca, saj še nikoli prej ni držal lutke v rokah. Istega leta je prvič nastopil tudi v ljubljanski Drami. In sicer v predstavi Misterij buffo. Za mladega igralca je bil ta preskok v pol leta iz lutk na dramski oder enormen. Takšnih priložnosti, kot se mu je ponudila, danes ni prav veliko, pravi.
Šternova priznava, da ji trenutno stanje zaposlitvenih možnosti za igralce ni ravno najbolj všeč. “Danes opažam, da se tukaj išče delo, ne služb, in še težko ga je najti. Tisti, ki imajo delo, so lahko srečni. Poznam na primer eno mlado, zelo talentirano igralko, a sumim, da se ne zna predstaviti gledališču, kot bi se morala. Morda si ne upa,” pravi in dodaja, da ji je žal, da nekateri direktorji ali umetniški vodje ne vidijo potenciala, pogosto enostavno ne iščejo primernih ljudi za primerne vloge.
Prednosti ene in druge generacije?
Ko smo sogovorca povprašali o njunih pogledih na sodelovanje različnih generacij, sta se oba strinjala, da obstajajo nekatere razlike, ki včasih postanejo tudi prepreke. Kot ugotavlja Janežič, so si igralci pač različni. Opisal je svoja opažanja pri delu s starejšimi. “Ko smo pripravljali Kaligulo, me je režiser prosil, če bi prevzel koreografijo. Kdor se je s plesom ukvarjal, ve, da je šest minut dolgo točko zelo težko sestaviti oziroma z druge strani tudi zapomniti. Pesem Venera je bolj sodobne narave in pojavile so se težave: iskanje takta, štetje že ob vstopu na oder. Težave so imeli predvsem starejši.” Najhuje je bilo, ko jim je dejal, da naj nek del pozabijo ter začno znova. “S kakšno dodatno vajo nam je nato uspelo.” Hkrati dodaja, da so številni vseeno pokazali razumevanje in zanj nekoliko potrpeli. Na drugi strani so bili mladi mnogo bolj odzivni.
Ob tem dodaja, da tudi če so mladi toliko bolj odzivni, pa imajo starejši druge prednosti. “Mladi potrebujejo več ustvarjanja likov, starejši igralec pa mnogo hitreje prebira režiserjeve napotke. Starejši mnogo hitreje izdelajo vloge, jih bolje ozavestijo. Mladi pa včasih garamo, da dobimo občutek, da delamo, a pogosto ne pridemo prav daleč.”
Šternova spoznava, da so prednosti starejših izkušnje, potrpežljivost, vztrajnost, odgovornost in stališče. Po drugi strani imajo mladi ogromno energije. “Oni kar delajo, jaz sem pa utrujena. Imajo številne veščine, so sposobni. Pojejo, plešejo in mnogo drugega, poleg tega pa se tudi lažje naučijo. Pogumni so, oziroma bolje rečeno drzni. To mora igralec biti, to je dobro zanj. Ne predrzen, ampak da je drzen,” je strnila svoja opažanja.
Pot k sodelovanju generacij
Čeprav so morda pogledi različni, bi se morali truditi za spravo in sodelovanje, predvsem z veliko mero razumevanja. Šternova sicer pravi, da sama ne dela nobenih razlik, da lahko igra tako z mladimi kot starejšimi. “Tu je le neka zveza med ljudmi. Če se razumemo, ni nobenih težav. Če pride do konflikta, vedno poskušam odpirati stvari, vedno iščem nekaj svetlega, uporabim malo humorja in podobno.” Priznava, da je vedno vesela, če mladi razumejo, da ji sodobna tehnologija ni prav posebej blizu, tu je vedno vesela pomoči s strani mlajše generacije. “Jaz imam tisti telefon, preko katerega me ne morejo slediti. In ga ne zamenjam,” nas je nasmejala. Tehnologiji, ki jo mladi tako obvladajo, sicer dopušča mesto v gledališču, a le “če se ob uporabe le te ne izgublja človeka”. “V gledališču so bile včasih predstave, kjer je šlo za drame, medsebojne odnose, karakterje, konflikte in ostalo, zdaj se pa na odru vrtijo videoposnetki, živi ansambli, nastopajo tudi živali. Je prav, da je to zraven, a konec koncev smo še vedno ljudje. Ne želim, da se zanemari človeka, človeških odnosov,” meni.
Janežič po drugi strani pravi, da mladi starejšim in izdelanim igralcem zavidajo pedantnost in moč. Od njih črpajo znanje, samozavest. “Če smo nekako združeni na odru, lahko postane popolno.” Kar se tiče uporabe tehnologije, pametnih naprav, pravi, da je to po eni strani še kako uporabno, saj omogoča nove oblike izražanja. “Ruši meje umetnosti med štirimi stenami.” “Te naprave so vsekakor uporabne, a lahko na račun tega izgubljamo na komunikaciji in potrpežljivosti,” opozarja zagrižene mlade ustvarjalce, ki da naj ohranijo potrpljenje do tistih, ki jim to ni tako blizu.
