'Vonj po zažgani plastiki in mesu je trajal do novega leta'

Predsednik Danilo Türk je bil med napadi 11. septembra v New Yorku na sedežu Združenih narodov pomočnik generalnega sekretarja Kofija Anana. "V času napadov na svetovni trgovinski center (WTC) sem bil v palači Združenih narodov, kjer smo s sodelavci z grozo spremljali prizore gorečih stolpov na televizijskih zaslonih. Takoj smo vedeli, da se dogaja nekaj velikega in zelo nevarnega." Spomni se, da sta se kmalu po zrušenju stolpov nad New Yorkom razširila gost oblak dima in vonj po požganih hišah.

V tistem trenutku ga je najbolj skrbela varnost hčerke Helene, ki je hodila na predavanja v bližini WTC. "Ko sva se kmalu po napadih slišala po telefonu, sem si oddahnil in ji zabičal, naj se čim hitreje vrne domov. Rekel sem ji tudi, naj se izogiba podzemni železnici, ker takrat še nismo vedeli, ali bodo sledili novi napadi." Poznal je gasilce z manjše gasilske postaje v bližini stalnega predstavništva Slovenije pri Združenih narodih. "Bili so med prvimi, ki so odhiteli proti stolpoma in vstopili, še preden sta padla. Na žalost nihče od njih ni preživel." Opazil je, da se je vzdušje v mestu po napadih bistveno spremenilo, ljudje so bili prizadeti in potrti. Po njegovih besedah je trajalo več mesecev, preden se je življenje v mestu normaliziralo.

Ugotavlja, da se je svet po napadih spremenil, "vendar na žalost na slabše. Vojna proti terorju in poznejši napad na Irak sta poslabšala svetovni varnostni položaj, svet pa je v tem času izgubil veliko dragocene energije, ki bi jo morali nameniti bolj strateško premišljenemu ekonomskemu sodelovanju".

Ernest Petrič je bil le kilometer stran

Takratni slovenski veleposlanik pri Združenih narodih Ernest Petrič, ki je danes predsednik Ustavnega sodišča, je iz svoje pisarne na tretji aveniji nedaleč od sedeža Združenih narodov v New Yorku na lastne oči videl obe eksploziji v WTC. Od dvojčkov je bil oddaljen približno kilometer, videl je dim, letalo, eksplozijo in rušenje nebotičnikov. Ko se je prvo letalo zaletelo v enega od dvojčkov, je sedel ob pisalni mizi in gledal skozi široko stekleno okno proti stolpoma.

Pred drugim trčenjem je videl dim in sprva mislil, da čistijo oziroma preizkušajo centralno gretje ali gre za požar. "Potem sem zelo dobro videl trčenje drugega letala in eksplozijo ter nato rušenje obeh stolpov, hrup in dim. Takrat sem bil na ulici približno 500 metrov od prizorišča." Tedaj je že vedel, da gre za teroristični napad, v nekaj minutah so mu slutnjo potrdili sodelavci, pa tudi vsi mediji so že poročali. "Vedel sem, da gre za dogodek, katastrofo, ki bo imel strahotne posledice za ves svet, in da bo število nedolžnih žrtev šlo v tisoče."

Najprej je obvestil ženo, ki je prav 11. septembra 2001 nameravala z obiskovalko iz Slovenije iti na WTC, "naj bo doma, naj ne hodi nikamor. Nato sem klical takratnega ministra za zunanje zadeve Dimitrija Rupla in ga obvestil". Med žrtvami na srečo ni bilo njegovih znancev. "Žal so bili večinoma nedolžni čistilci in čistilke, newyorški gasilci in policisti, ki so skušali reševati ljudi, ujete v WTC, pa so sami plačali z življenjem."
 
Med Newyorčani je po napadu sprva zavladal strah, ki mu je sledila velika solidarnost. Po njegovih oceni je New York to nekako povezalo, a po napadu mesto "ni bilo več to, kar je bilo. Šok, omejitve, strah in tudi vonj po zažgani plastiki, mesu in tako dalje je trajal tja do novega leta". Sam je pomagal tako, da je nekajkrat daroval denar za sorodnike žrtev in se udeležil številnih dobrodelnih prireditev.

Po njegovi oceni je svet po 11. septembru 2001 postal manj varen. "Vsi trpimo posledice dejanja nevarnih fanatikov, ki jim človeško življenje nič ne pomeni. Vlečejo se vojne v Afganistanu in drugje," veliko je terorističnih dejanj, neprijetno je potovati, pretrgano je mnogo vezi med ljudmi, institucijami in tako dalje. "Razkol, če že ne spopad med civilizacijam in verami, se je poglobil," je prepričan.

Anuška Delić: Sicer grobo mesto je postalo izjemno prijazno

Novinarka Dela Anuška Delić je pred terorističnimi napadi v New Yorku živela nekaj več kot štiri leta, v tistem času je bila menedžerka butika modne oblikovalke v četrti Nolita v južnem delu Manhattna.

V trenutku napada je bilo v New Yorku še jutro. Prejšnji večer, 10. septembra 2001, se je vrnila z dopusta v Sloveniji in na Hrvaškem, tako da je bila utrujena od časovne razlike in dolgega leta, zato je prespala alarm. "Nekaj čez 9. uro pa me je zbudil klic prijatelja, ki me je obvestil o dogodku. Živela sem na drugi aveniji v četrti East Village, dobre pol ure peš od WTC, a moja okna so bila obrnjena na sever, tako da dvojčkov – k sreči – nisem videla."

Vedela je, da gre za teroristični napad. "Tako kot najbrž vsi Newyorčani in drugi Američani ves dan nisem izklopila televizije, dodatne informacije pa sem iskala po spletu. Skratka, o ozadju in posledicah dogodka sem se seznanjala po medijih. Tako je bilo prvi dan in mnoge naslednje, saj smo bili ves čas lačni novic. Občutek, da bo spet počilo, je namreč vztrajal precej časa …" Občutila je zgroženost, šok, žalost in zlasti težave z doumevanjem, da se je res zgodilo, kar se je. "V več kot štirih letih sem namreč nad južnim delom Manhattna, kjer sem preživljala največ časa, videla samo lahko letalo, ki je za seboj vleklo ljubezensko sporočilo."

Najprej je poklicala lastnico butika, v katerem je bila zaposlena. "Lociran je bil v zaprti, 'zamrznjeni' coni pod ulico Houston, kakšnih 15 minut hoda od dvojčkov, in jasno je bilo, da bo butik tisti dan in mnoge naslednje zaprt." Po približno tednu je večina trgovin, restavracij in podobnega v južnem delu Manhattna spet obratovala. "Ljudje so se poskušali soočiti z realnostjo, najbrž najbolj opazno pa se je na začetku spremenilo vzdušje na ulicah. Sicer precej grobo mesto je postalo izjemno prijazno. Kot bi si neznanci na ulicah ne želeli povzročati več gorja, kot so ga 11. septembra 2001 povzročili teroristi."

Po njenih besedah se je mesto v ustaljene tirnice, z izjemo "točke nič", na videz vrnilo po kakšnem mesecu, "toda po mojem mnenju se je z napadi nepreklicno končalo obdobje tistega 'pravega' New Yorka. Številni so se kmalu po napadih ali pa v prihodnjih letih preselili iz mesta, mnogi moji prijatelji pretežno v San Francisco in Los Angeles. Sama sem novembra 2001 življenje spakirala v pet velikih škatel in tri kovčke ter se vrnila v Slovenijo".

K sreči med žrtvami ni bilo njenih prijateljev in znancev. "Sicer pa je bil eden od mojih znancev gasilec, zato sem preverila, ali je z njim vse v redu. Ni bil ranjen, toda o dogajanju ni zmogel ali želel govoriti. Izgubil je veliko kolegov." Sicer pa je že prvi dan na lokacijo napadov odhitelo pomagati ogromno število prostovoljcev. "Bili so tako številni, da so oblasti po medijih sporočale, da jih ne potrebujejo več," je še pojasnila.