'Vsak od nas v odnos prinese tiste male rane, na katere partner slej ko prej pritisne'

V Sloveniji je leta 2016 v zakon skočilo 6667 parov, kar je več kot leto prej, ločilo se jih je 2531, tudi ta številka je zrasla. Bi to lahko pomenilo, da sodobno partnerstvo še ni zlezlo iz krize? Je vanjo sploh kdaj zašlo? "Trend se obrača navzgor, več je uspešnih zvez, pomoč terapevta, ko par zaide v krizo, namreč ni več tabu," pravi družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

Leta 2016 je bilo sklenjenih 6667 zakonskih zvez, razvezanih pa jih je bilo v tem letu 2531. Sklenitev zakonskih zvez in razvez je bilo več kot v 2015: prvih za 3,4 odstotka, drugih za 4,1 odstotka. Goli statistični podatki, ki ne povedo skorajda nič - ali pač? 

Ob valentinovem smo družinsko terapevtko Katjo Knez Steinbuch povprašali o tem, kakšni so izzivi sodobnega partnerstva. Seznam ni prav kratek - par se mora v današnjih časih namreč poleg službe, stresa, ki ga ta prinese s seboj, ubadati še z naraščajem, ki najbrž slej ko prej obogati zvezo, a doda tudi ogromno odgovornost, ki ji nekateri niso kos. Tu so še težnje po popolnosti, s katerimi nas dnevno obletavajo z vseh strani, želja, da bi vsem ustregli, bili popolni partnerji in ne nazadnje imeli tudi kakšnih pet minut na dan zase. 

Če se v partnersko zvezo "vmeša" še odvisnost, niti ni važno, kakšna, je klobčič izzivov težko razrešljiv. Je res?

Ljubezen

Več je priprav na partnerstvo in ljudje hitreje poiščejo pomoč, pravi sogovornica. (Foto: iStock)

Statistika kaže, da je lani zakonsko zvezo sklenilo 6667 parov, razvezalo se jih je 2531. V primerjavi z letom prej beležimo več porok, a tudi za dobre štiri odstotke več razvez. Ali to pomeni, da sodobno partnerstvo še ni splezalo iz krize oziroma ali je vanjo sploh kdaj zašlo?

Res gremo navzgor: zdaj je več priprav na partnerstvo in ljudje si hitreje poiščejo pomoč terapevta, če vidijo, da je odnos zašel v krizo. To ni več tak tabu. Ljudje si drznejo raziskovati svojo ženskost oziroma moškost in ker si poiščejo pomoč, to zmanjša verjetnost razhoda. Sicer pa so se tudi včasih ločevali, ampak v manjšem številu, predvsem zaradi sramu in socialnih razmer. Žal ločitev še danes marsikdo jemlje kot osebni neuspeh, kot nekaj sramotnega, kot da je to znak lastne nesposobnosti. Ločeni se počutijo, kot da niso uspeli, sprašujejo se celo, ali bi raje kar ostali skupaj, ne glede na to, kaj bi to prineslo s seboj. Ampak tudi tu se pojavlja več programov pomoči, ki premagujejo te občutke.

So občutki sramu, nesposobnosti, dilem, upravičeni? Je ločitev res osebni neuspeh posameznika?

Ločitev je vedno težka in žalostna, ni pa dokaz osebne (ne)uspešnosti. Zato občutek, kot da je v takem primeru z nami nekaj narobe, ni nikoli zares upravičen. Je pa logično, da se v takih situacijah ob razhodih ljudje soočajo s težkimi občutki, ki so zakopani globoko v nas: da nisi vreden, da nisi dovolj dober, da bi moral narediti drugače ipd. A če je par poskušal vse, če gresta partnerja skozi različne terapije, sploh če je prisotna še kakšna zasvojenost, potem se lahko lažje soočita z razhodom in tudi občutek nesposobnosti in sramu sčasoma izgubi svojo moč.

Kateri so sploh izzivi sodobnega partnerstva? S čim se danes spopadajo (mladi) pari?

V tej dobi se starši srečujejo z možnostjo tisočih smernic vzgoje in s tem z občutkom, da morajo biti popolni. Partnerji imajo danes še več različnih pogledov na svet, različnih vrednot, življenjskih stilov. Ker v zahodnem svetu vse poteka tako hitro, se marsikatere stvari pred poroko nedogovorjene in izbruhnejo, ko mine faza zaljubljenosti. Pojavljajo se izzivi na temo soodvisnosti v odnosu, ko je eden od partnerjev zasvojen (npr. s kockanjem, alkoholom, internetom, spolnostjo …), drugi partner pa je čustveno soodvisen od njega (na enak način kot od droge). Ob porastu digitalne dobe opažamo porast stresa in različnih zasvojenosti. Je pa na drugi strani sodoben čas prinesel to, da si ljudje upajo zaživeti samostojno življenje in raziskovati, zakaj so se znašli v trenutni situaciji.

Resnično obstajajo pari, ki se šele po poroki začnejo pogovarjati o osnovnih stvareh, kje bosta živela, koliko otrok bosta imela? Je to danes sploh lahko osnova za kvaliteten odnos?

Obstajajo. Na eni strani imamo veliko število parov, ki skupaj vztrajajo dolgo časa, preden se odločijo za kakšno spremembo, ki bi jim dala varnost. Po drugi strani pa nekateri stopijo v zvezo hitro in ko mine čas tiste velike, "slepe" zaljubljenosti, se razkrije realnost. Če v tako zvezo hitro pride še otrok, kar je prav tako precej pogosto, se začnejo odpirati resna vprašanja. Seveda bi se morali to dogovoriti prej, ampak nekaj je teorija, resničen svet pa deluje nekoliko drugače, tudi preko občutkov in zaljubljenosti. Seveda to ni idealna osnova, pomeni pa vseeno temeljno zavezanost in odločitev za odnos. Pretiranih priprav in brskanj po sebi se še vedno bojimo.

Katja Knez Steinbuch - 1

Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka. (Foto: Aljoša Kravanja)

Pa bi lahko to preslikali zgolj na nas, Slovence? Da se bojimo psihološke podpore? Ali lahko to kar posplošimo na nek narod, da tišči stvari v sebi zakopane in ne išče pomoči?

Na splošno nosimo Slovenci s seboj kup občutkov strahu in sramu. Vzroke za to bi lahko iskali še v času svetovnih vojn, tam je bilo ogromno travm in to se v naši državi močno pozna še danes. Gre za težke stvari, govorimo o medgeneracijskem prenosu travme, ki se prenaša od tri do pet generacij. In če zakopanih travm nobena generacija ne razreši, potem strah in sram ostaneta z naslednjo. Vse dokler ne pride kdo, ki se s temi občutki in vzorci sooči. Današnji svet je tak, da si upamo spregovoriti, v partnerskih odnosih tudi slej ko prej dobimo pred sabo ogledalo nas samih, če ne prej, ko pride otrok. In ravno v tem je priložnost za rast, tako kot je ne nazadnje vsak prepir v odnosu priložnost za rast.

Se ženske pogosteje odločajo za to, da bodo poiskale pomoč?

Da. Bojda smo organsko različni tudi na ta način, da ženske odnosi zanimajo bolj kot moške. Za moške je to drugačen proces, kar pa ne pomeni, da si isto ne želijo biti slišani in ovrednoteni. Željo po varnem odnosu imamo vsi.

Kako naj bo ženska danes enakovreden del kakovostnega partnerstva ob vseh nalogah, ki jih ima? Biti popolna mama, gospodinja, odlična sodelavka in zraven v prvi vrsti urejena partnerka?

Ta pričakovana popolnost je res strašljiva. Pogosto slišim, da se od ženske se pričakuje, da bo hkrati uspešna (podjetnica), odlična partnerka s popolnimi otroki, ki jim bo vsak dan na mizo postavila posebej zdravo kosilo. To je naporno. V resnici pa je uspeh, če so samo "dovolj dobre mame", ne popolne. Dovolj dobre, da si vzamejo čas zase, da kdaj kosilo naročijo, da prepustijo partnerju, da odigra svojo vlogo… Začne se torej z zavestno odločitvijo: da si ženska dovoli biti nepopolna.

In tako kot je lahko naporno starševstvo, je trdo delo tudi partnerstvo. Vsak v odnos namreč prinese tiste male rane, na katere partner slej ko prej pritisne. To je boleče in naporno, a koristno, ker pridemo v stik z našo lastno bolečino in jo lahko predelamo. Vsak partnerski prepir, sploh tak, ki ga ne moremo pogasiti z enim preprostim "oprosti", kaže, da obstajajo take rane. Rane, ki še niso bile izgovorjene, ki jih še nismo začutili. Narava v nas pa želi, da napredujemo, rastemo. Zato so ne nazadnje tudi partnerski odnosi – da v njih rastemo, četudi preko prepirov.

Kljub temu se mi zdi, da se včasih bojimo prepirov, da jih jemljemo kot nekaj nepotrebnega, nekaj, kar nas peha v živčno vojno, nam povzroča stres. Očiščenja pa ni.

Obstaja strah pred prepiri, znan kot tudi strah pred intimo, pred tem, da smo ranljivi, odprti, iskreni. Tudi ta strah lahko prinesemo v partnerski odnos iz primarne družine. Če smo na primer opazovali starša, ki že sama nista zmogla ranljivosti, vsakdan je bil poln tabujev, živela sta eden mimo drugega. Ali pa so bili prepiri burni in nasilni. V takšnih primerih se v telo naseli strah pred prepiri, ker izberemo partnerja s podobnim "vzdušjem", kot smo mu bili priča doma. Vsak nosi s sabo to čustveno prtljago. A tudi strahove in bolečine se da rešiti s terapijo, ko si ljudje upajo soočiti s svojimi strahovi.

Izbiro torej imamo?

Da. Ravno ta izbira pa je eden glavnih izzivov sodobnega partnerstva: ali nekoga spustimo blizu ali ne. Četudi se navzven ne zmoremo odločiti, ljudje vedno hrepenimo po odnosih, po tem, da smo ljubljeni, sprejeti, zaželeni. Potrebi po odnosih se ne zmoremo odreči.

Ljubezen

Današnji čas parom ponuja kup izzivov in preprek. (Foto: iStock)

Koliko ljudi raje ostane samih, kot da bi se spustili v nezadovoljujoč odnos?

Tak strah je delno upravičen, saj odnosi niso zato, da nas ali osrečijo (srečo moramo najprej imeti v sebi), še manj pa zato, da nas onesrečijo. Zagotovo je omenjen strah pred intimo pogost. Ne glede na to pa ljudje še vedno hrepenijo po nečem več. Če niso vpeti v resen partnerski odnos, se bodo znašli v drugačnih oblikah odnosov, denimo v kratkotrajnih razmerjih. Hrepenenje po odnosih je v nas zapisano. Samskost je vsaj navzven morda res lažja izbira, a v resnici ima tudi svoje izzive.

So lahko samski ljudje ravno tako srečni – sami s seboj?

Seveda so. Srečo naj bi vedno imeli najprej sami v sebi (še preden se povezujemo). Samskost ne pomeni, da so izolirani od drugih (navadno so še bolj družabni). Ljudje nismo ustvarjeni za to, da smo sami. Samski že, a ne sami. Odnos je odločitev, ne moremo pa zanikati potreb, ki so nam biološko vrojene. Sami res lahko delujemo boljše kot v odnosu z nekom, a tej potrebi po povezanosti z drugimi se ne zmoremo odpovedati.

Kako torej zgraditi dober, kakovosten odnos? Hitre in čarobne rešitve najbrž ne obstajajo?

Odnosi se začnejo pri nas samih, pri vsakem posamezniku. Če se zmoremo ustaviti in si prisluhniti, tukaj in zdaj, bomo storili že prvi korak. Če čutimo sebe, bomo potem lažje začutili partnerja in otroke. Biti v stiku s sabo, pomeni tudi dovoliti si občutke - biti žalosten, jezen, prestrašen, vesel - in vse to tudi izraziti v odnosu. Če ženska čuti, da partner nima dovolj časa zanjo, mu mora to povedati iskreno, brez obtožb, krivde in ostalih obramb (kar je zanjo, če je odraščala npr. ob odsotnih starših, lahko izjemno težko), predvsem pa s priznavanjem lastne ranjenosti: da je to njena bolečina, partner pa zgolj sprožilec le-te. Tudi partner se mora srečati s svojimi razlogi. To soočenje s sabo prinaša ranljivost in ruši strah pred intimo. V takih primerih bodo tudi prepiri lažji in očiščujoči, ker bo vsak prepoznal svoje občutke in svojo odgovornost (svoje rane). Takšni odnosi zdravijo.

Bi torej rekli, da Slovenci živimo v zdravih partnerskih odnosih?

Čedalje bolj. Ljudje zelo iščejo stik s sabo in poiščejo pomoč. Še nikoli terapije niso bile v takšnem porastu, kot so danes (čeprav so ljudje vedno pa iskali stik s sabo). V terapijah in doma se zato dogajajo spremembe, ljudje iz nezdravih oblikujejo zdrave, varne, ljubeče odnose.

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo: