Portreti

Vse za alpinizem: 'Sešila sem 300 spalnih vreč, da sem zaslužila'

Ljubljana, 23. 06. 2019 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 10 min
Avtor
Maja Korošec
Komentarji
22

Le 14 gorskih velikanov na Zemlji presega mejo 8000 metrov. Moški so prve vzpone na himalajske vršace končali v 60. letih 20. stoletja. Ženske, Japonke, pa so na vrh osemtisočaka Manaslu, stopile šele leta 1974. Češka alpinistka Dina Šterbova je kar 14 let zbirala informacije o prvih ženskih podvigih na osemtisočake in jih zapisala v knjigi. Z njo smo se pogovarjali o njihovih zgodbah iz najvišjih nadstropjih sveta.

Knjiga Hrepenenje in usoda: prve ženske na osemtisočakih v prvi vrsti opisuje zgodovino ženskega osvajanja vseh osemtisočakov, vendar se ne izogiba geografskim, verskim ali političnim vprašanjem. Opisuje tako neverjetne zgodbe posameznih akterk, najsi so bile uspešne ali neuspešne, kot tudi burne spremembe, ki jih je gorništvo doživljalo v zadnjem času. Knjiga je pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu.

Dina Šterbova je vložila mnogo energije, da je zbrala vse zgodbe prvih neomajanih, pogumnih žensk, ki so kljub ne ravno naklonjenim časom za ženski alpinizem vztrajale in začele 20 let za moškimi stopati na osemtisočake. Kako ji je vse skupaj uspelo, kje je dobila vse informacije in podatke, nas je zanimalo? "Pravzaprav sem začela že, ko ni bilo interneta. Moj prijatelj je imel vse številke revije Himalayan journal od 70. let. Začela sem jih pregledovati in našla sem nekaj originalnih poročil o prvih uspešnih ženskih ekspedicijah. Poleg tega sem osebno poznala gospo Elisabeth Hawley, ki je imela popoln arhiv vseh ekspedicij od 50. let – vendar samo v Himalaji v Nepalu in ne v Karakorumu. Vse skupaj je bilo kot detektivska zgodba, moja mreža se je vse bolj širila," se je spomnila, kako se je vse skupaj začelo.

Dina Šterbova je zgodbe za svojo knjigo zbirala 14 let. Na fotografiji se vanjo podpisuje - na nedavni predstavitvi v Cankarjevem domu.
Dina Šterbova je zgodbe za svojo knjigo zbirala 14 let. Na fotografiji se vanjo podpisuje - na nedavni predstavitvi v Cankarjevem domu. FOTO: Matevž Čebašek

Nekatere ženske je obiskala osebno, mnogo podatkov pa so ji zaupali tudi bližnji pokojnih, spet druge je odkrila v arhivih planinskih zvez. Nekaj žensk je poznala iz 80. let, ko je bila v Nepalu tudi sama aktivna. "Nazadnje pa mi je veliko pomagal internet. Ni mi bilo treba več samo pisati pisem in več tednov čakati na odgovore. Ne vem, ali bi se brez interneta to zgodilo v tako izčrpni obliki, kar je sicer bil moj cilj," je poudarila.

Dina Šterbova, rojena leta 1940, je ena pomembnejših čeških alpinistk. Med drugim je osvojila Nošak, Pik Lenin in Pik Korženevske ter se udeležila več odprav v Himalajo (Everest, Broad Peak, Nanga Parbat, Manaslu). Pomembna sta še dva njena vzpona: na Čo Oju (prvi češkoslovaški vzpon in hkrati prvi ženski vzpon) in Gašerbrum 2 (prvi češkoslovaški vzpon).

Časi, ko je Šterbova osvajala najvišje vrhove, so bili za alpinizem v njeni državi zelo težki. Od leta 1968 je bila Češka 20 let pod rusko okupacijo. Kljub temu so bila to njena najboljša plezalna leta. "Zaradi okupacije smo popolnoma izgubili osnovne človeške svoboščine. Vse je bilo podvrženo njihovemu režimu, tako kot je bilo v času nacizma ali drugih totalitarnih sistemov. Če povem na kratko, ni bilo lahko potovati v tujino, nismo mogli zaslužiti dovolj denarja, poleg tega pa smo težko dobili informacije. To je tema, o kateri bi se lahko dolgo razpravljalo," je pripovedovala.

Zato so se morali znajti, kakor so vedeli in znali. Kaj se dogaja v alpinizmu, so deloma vedeli zato, ker so poslušali sicer prepovedane radijske postaje kot sta  Glas Amerike in Svobodna Evropa, je pojasnila češka alpinistka: "Smo majhna država, zato nas komunisti niso mogli popolnoma izolirati, kar se je na primer zgodilo v Rusiji, ker so velika država. Vedeli smo, da smo v srcu Evrope in da plezanje ni stvar politike. Krvavelo nam je srce, ker smo se zavedali, kako nemočni smo," je poudarila.

Ker so bile ženske na Češkoslovaškem izključene z odprav na najvišje vrhove sveta, so se morale znajti po svoje.
Ker so bile ženske na Češkoslovaškem izključene z odprav na najvišje vrhove sveta, so se morale znajti po svoje. FOTO: arhiv Dine Šterbove

Ženske so bile izključene iz češkoslovaških ekspedicij v Himalajo

Redke državne odprave so bile v rokah določenih ljudi. Šlo je za monopol treh imenovanih oseb, je zatrdila Šterbova, ki se je ves čas borila proti temu, a je imela premalo moči, da bi bila uspešna. Vedela je, da bo odvisno zgolj od nje same, ali ji bodo uspeli najžlahtnejši podvigi. "Takrat je bilo mogoče, čeprav ne najlažje, iti v Pamir. "Ko sva šli s prijateljico Marto v Hindukuš leta 1977 – z vlakom sva prečkali Sovjetsko zvezo v Taškent, kar je trajalo 7 dni – sva imeli vsaka 200 dolarjev v žepih. Nato sva se s trajektom peljali po reki Amudarja v Afganistan, kjer so razbojniki ustrelili in poškodovali mojo prijateljico. Pot sem nadaljevala sama – šla sem v bazni tabor gore Nošak (7.495 metrov). Vzpon nanjo sem opravila v 11 dneh. Posledica te odprave je bila, da bi me kmalu vrgli iz Češkoslovaškega alpskega kluba, ker sem kršila ekspedicijska pravila," je opisala eno od dogodivščin. Podobno je bilo, ko je leta 1980 organizirala prvo žensko češkoslovaško odpravo na Manaslu (8.156 metrov). "Dolarje smo morali kupiti na črnem trgu. Težko je opisovati, kaj vse se je dogajalo. To je bil moj prvi obisk Nepala," je podoživela danes nepredstavljive trenutke.

Ob tem so imeli češkoslovaški alpinisti težave z opremo. Bila je slaba, saj niso imeli možnosti, da bi jo kupili v zahodni Evropi. Spalne vreče in jakne so si šivali sami. "Naredila sem 300 spalnih vreč in jih prodala, da sem zaslužila denar. Fantje so izdelovali kline, vponke in vso težko opremo. Naučila sem se na primer pripraviti zamrznjeno, dehidrirano hrano. Opravljali smo tudi razna višinska dela – popravila in barvanje cerkvenih stolpov, razstavljanje visokih dimnikov …" je življenje čeških alpinistov opisala Šterbova.

Nihče ni verjel, da bosta prvopristopnici Dina Šterbova in Vera Komarkova zares stopili na Čo Oju.
Nihče ni verjel, da bosta prvopristopnici Dina Šterbova in Vera Komarkova zares stopili na Čo Oju. FOTO: arhiv Dine Šterbove

Znameniti vzpon na Čo Oju (8.201 meter)

Dina Šterbova in soplezalka Vera Komarkova sta prvi ženski, ki sta leta 1984 stopili na šesto najvišjo goro sveta, ki leži na meji med Nepalom in Tibetom, le kakih dvajset kilometrov zračne črte zahodno od Everesta. Šterbova ta izjemni vzpon še danes doživlja kot sanje, ki je bil težaven že zgolj zato, ker prav nihče ni verjel, da jima bo uspelo. "Do tedaj smo bili najmanjša ženska odprava – dve ženski in dve šerpi. Bili smo edini ljudje v vsej dolini. Naš sardar je sedel v vasi Namče Bazar skupaj z uradnikom za zvezo. Prepričana sta bila, da se bomo po dveh ali treh dneh vrnili. Ampak imeli smo preprosto filozofijo: naredili bomo najbolje, kar lahko, in se ne bomo ozirali na rezultat. To je Hemingwayeva filozofija iz knjige Starec in morje, ki je bila edini način razmišljanja tudi za nas. Bilo je zares fantastično," ni mogla skriti navdušenja češka alpinistka, ki podvig s Komarkovo natančno opisuje tudi v svoji knjigi.

'Hvaležna sem za svoje življenje'

Da sta s Komarkovo kot prvopristopnici naredili nekaj velikega in izjemnega, se je Šterbova zavedla šele mnogo let pozneje. Še danes ne more zatrditi, da je v sebi čutila ponos, ampak bolj hvaležnost, da ji je Bog dal priložnost. "Vendar moj Bog ni Bog nobene vere. Hvaležna sem za vse moje življenje. Zelo pa obžalujem, da sem lahko preplezala zgolj dva osemtisočaka," je skromno dodala.

Za Dino Šterbovo je alpinizem najvišja oblika popolnosti, ki se mu je predajala z vsem svojim srcem.
Za Dino Šterbovo je alpinizem najvišja oblika popolnosti, ki se mu je predajala z vsem svojim srcem. FOTO: arhiv Dine Šterbove

In takšen je tudi njen splošen odnos do gora. Nanje glede kot na najvišjo popolnost Božjega dela: "Ko sem stala na vrhu in gledala naokrog, sem imela enak občutek kot Bog, ko je ustvaril svet. Prosim, ne jemljite tega stavka dobesedno, ampak na ravni poezije," je dejala. Čeprav so zanjo vse gore lepe, pa ima prav Čo Oju posebno mesto v njenem srcu.

A težko si je predstavljati, da nadčloveški napori, vrtoglave stene in številne nevarnosti lahko tako zelo privlačijo človeka, da vztraja in se vedno znova poda na pot po meji mogočega. Šterbova je priznala, da je strah neizogiben del alpinizma in da ga je mnogokrat občutila na koži. "Spoznala sem nevarnost in nisem želela, da bi moj sin postal sirota. Poznam približno 50 oseb iz moje okolice, ki so umrli v gorah. Toda alpinizem je bil moj način življenja, moj tao, bi lahko rekla. Vstavljen je v vas, tako kot kapljice vode, ki padajo zaradi gravitacije, in ni pomembno, če jih ne morete videti, ko ste v temni jami. Moja mati tega nikoli ni razumela in sem se zato počutila zelo krivo," je svoje misli razkrila Šterbova.

Prve ženske na osemtisočakih

• 1974 Manaslu – Naoko Nakaseko, Mieko Mori, Masako Učida (Japonska)

• 1975 Everest – Junko Tabei (Japonska)

• 1975 Gašerbrum 2 – Ana Okopinska, Halina Krüger-Syrokomska (Poljska)

• 1978 Anapurna – Vera Komarkova, Irene Beardsley Miller (ZDA)

• 1981 Šiša Pangma – Junko Tabei (Japonska)

• 1982 Daulagiri – Lut Vivijs (Belgija)

• 1982 Gašerbrum 1 – Marie-Jose Valencot (Francija)

• 1983 Broad Peak – Krystyna Palmowska (Poljska)

• 1984 Čo Oju – Vera Komarkova, Dina Šterbova (ZDA, Češka)

• 1984 Nanga Parbat – Liliane Barrard (Francija)

• 1986 K2 – Liliane Barrard, Wanda Rutkiewicz (Francija, Poljska)

• 1990 Makalu – Kitty Calhoun (ZDA)

• 1996 Lotse – Chantal Mauduit (Francija)

• 1998 Kangčendzenga – Ginette Harrison (ZDA)

V knjigi sta tudi slovenski alpinistki

Ženske so vse nepalske in pakistanske osemtisočake osvojile med letoma 1974 in 1998. 79-letna Šterbova kompleksno opisuje njihove usode, ki so bile pogosto vse prej kot lahke. Med njimi sta tudi Marija Štremfelj, ki ima za sabo 40 let alpinistične kariere, in je edina Slovenka, ki je leta 1990 skupaj z možem Andrejem Štremfljem osvojila najvišji nebotičnik sveta. V knjigo pa je vpisan njen vzpon na Broad Peak (8.047 metrov) leta 1986, ki velja za prvi slovenski ženski vzpon na osemtisočaka. Ob tem je osvojila še osemtisočaka Čo Oju in Daulagiri (8.167 metrov).

Fotografija Marije Frantar na Nanga Parbatu je tudi naslovna slika knjige Dine Šterbove, prevedene v slovenski jezik.
Fotografija Marije Frantar na Nanga Parbatu je tudi naslovna slika knjige Dine Šterbove, prevedene v slovenski jezik. FOTO: arhiv Dine Šterbove
Marija Frantar je bila ena najuspešnejših slovenskih alpinistk. Njen pomemben dosežek je vzpona na Nanga Parbat s soplezalcem Jožetom Rozmanom – s ponovitvijo Schellove smeri v Rupalski steni je postala prva ženska v tej smeri in osma na vrhu Nanga Parbata. Leta 1990 je za vrhunske dosežke v alpinizmu prejela Bloudkovo plaketo. Izginila je 3. maja 1991 na Kangčendzengi, skupaj s soplezalcem Jožetom Rozmanom.

V teh letih je ženski alpinizem pri nas poganjala Marija Frantar. Istega leta, kot je Štremfljeva osvojila Broad Peak, je organizirala prvo slovensko žensko himalajsko odpravo. Cilj je bil zahteven greben 7.219 metrov visoke Južne Anapurne. "Odprava sicer ni bila uspešna, je pa vsekakor nakazovala pravo pot in smeri razvoja, ki imajo še danes največjo vrednost ne le v ženskem, ampak tudi v moškem vrhunskem himalajizmu," je v dodatku h knjigi Prve ženske na osemtisočakih zapisal Viki Grošelj, ki je knjigo označil kot izjemno pomembno delo v svetovnem merilu. "Tematiko, ki jo relativno dobro poznam, knjiga še dodatno osvetljuje. Ob branju sem spoznal še dodatna ozadja, dileme in vzgibe vrhunskih alpinistk, ki so jih vodile na najvišje vrhove. Vsa pomembna ženska dogajanja na osemtisočakih so zdaj predstavljena v eni knjigi," nam je svojo oceno povedal Grošelj.

Kako so alpinisti gledali na ženski alpinizem?

Šterbova meni, da v njenih časih večina alpinistov na alpinistke ni gledala s posebnim navdušenjem in vero, da se lahko kosajo z njimi. "Splošno mnenje je bilo, da gore niso mesto za ženske. Spoznala pa sem tudi veliko takih, ki niso razmišljali 'po moško'," je povedala.

V svoji knjigi pa razloge za pomanjkanje žensk v vrhunskem alpinizmu razlaga: "Predsodki in psihološki dejavniki, še zlasti sprejetje tveganja, povezanega z izbranim alpinističnim ciljem. To je bilo preprosto različno vrednoteno. Pri moških se je občudovalo, pri ženskah pa večinoma štelo za prezira vredno lahkomiselnost in neodgovornost."

Ženske so začele najvišje vrhove sveta osvajati šele 20 let za moškimi.
Ženske so začele najvišje vrhove sveta osvajati šele 20 let za moškimi. FOTO: arhiv Dine Šterbove

Zanimalo nas je, kako je Viki Grošelj dojemal ženski alpinizem v letih, ko so se začele jugoslovanske odprave na osemtisočake – na Makalu in Mount Everest? Takrat namreč nobene predstavnice nežnejšega spola ni bilo zraven. Zakaj? Ali jih najvišje stene sveta niso zanimale ali niso bile dovolj pripravljene ali se preprosto niso upale kosati z moškimi, ki veljajo za bolj trdne in vzdržljive v ekstremnih razmerah? Grošelj je prepričan, da je bil slovenski odnos do žensk v himalajizmu demokratičen. "Menim, da bi tudi kakšna vrhunska plezalka dobila mesto v odpravah, ki jih omenjate. A prav v tistih časih očitno take plezalke v Sloveniji žal ni bilo. Kolikor vem, se nobena ni odločila niti za kandidaturo," je pojasnil. Ob tem je izpostavil, da je bilo na splošno alpinistk takrat malo, so pa plezale tudi zahtevne smeri: "Do ideje, da bi kandidirale za članico himalajske odprave, pa bi bil potreben preskok v njihovem razmišljanju."

Viki Grošelj sicer sam nikoli ni stopil na vrh osemtisočaka skupaj z žensko, vendar je bil na več odpravah, na katerih so sodelovale tudi plezalke. "Z Ano Mažar na odpravi na Manaslu leta 1983, z Marijo Štremfelj na Broad Peak in Gašerbrum II leta 1986, z Marijo Frantar, Wando Rutkiewicz in Evo Pankiewicz na Kangčendzengo leta 1991, z Ireno Mrak in Mojco Švajger na Nanga Parbat leta 2011. Razen z Wando smo člani odprave vselej odlično sodelovali ne glede na spol," je zatrdil.

Kako je z ženskim alpinizmom danes?

Razvoj gre naprej, razmišljanja pa tudi, meni Grošelj: "Vesel sem, da se danes v Himalaji pojavljajo tako mešane kot tudi povsem ženske slovenske odprave. Ocenjujem pa, da je tako moško kot žensko in tudi mešano plezanje na najvišje vrhove sveta – višine nad 7000 metri – trenutno v krizi. Tako v svetu kot pri nas," je povzel svoje misli.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (22)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

BruhBruhSlovenceljn
24. 06. 2019 07.45
BruhBruhSlovenceljn
24. 06. 2019 07.10
+3
Vidim da so bruh bruh slovenceljni ze vstali in pridno hejtajo iz svojega usibnega kavca ^_^
Table Mafatovic
23. 06. 2019 11.30
+26
Odlicen clanek,cimvec podobnih bi mocno dvignilo ugled portala.
pizdun6
23. 06. 2019 11.28
-2
baje sta oba spola enaka
pingvinislo5
23. 06. 2019 11.37
+2
kaj enaka, sploh ni spola. ti se še potem ko odrasteš odločiš kaj boš :D
Mauzahecmauzares
23. 06. 2019 10.20
-3
Ekstremna vztrajnost v trmi Slovenca.
Bofur
23. 06. 2019 10.16
+17
Romantični časi. Denar, kapitalizem, je ubil alpinistično zvezdo. Kot vedno. Odkar lahko na vrh sveta "spleza" kavčar, ki plača šerpam, da ga gor prinesejo, se je razvrednotil tudi vrhunski alpinizem. Posnetki kolon na Mount Everest povedo vse. Naslednja stopnja razvoja bodo gondole v Himalaji in najvišja restavracija na vrhu K2.
Rothschild1
23. 06. 2019 10.29
+7
Ner nakladaj. Vsak kavcar ne more na vrh sveta. Serpe mu pomagajo. Ampak nad 8.000 metri si sam. Nihce ti ne more pomagati...
štrekeljc
23. 06. 2019 10.40
+8
Res je, na Everest ne more vsak kavčar, ampak le tisti, ki ima denar.
pingvinislo5
23. 06. 2019 11.25
+4
očitno nisi bil še nikoli nekje visoko. četudi imaš denar ne boš prišel na vrh, če nisi vrhunsko fizično in psihično pripravljen, če nimaš izkušenj in če genetika (beri: kako telo deluje v redkem zraku) ni na tvoji strani. že samo kilimanjaro, pa je slabih 6k m visoko, jih pride na vrh manj kot pol!!
Bofur
23. 06. 2019 12.06
+3
Vaukan
23. 06. 2019 15.01
+1
Sej kavčarje itak infarkt rukne še preden pridejo na vrh...
dajno
23. 06. 2019 16.41
+1
Če ne gre drugače jih helikopter dostavi. Vse je v denarju
Uporabnik1385495
23. 06. 2019 09.18
+7
Tako je.Ne vem,ce je res misljeno,da lazimo povsod
fairplayy
23. 06. 2019 08.48
-6
Me je ze en komentator prehitel ampak gora res ni nora...
?rnogled
23. 06. 2019 08.05
-5
Gora ni nora...
Oliguma
23. 06. 2019 08.34
+14
Verjamem, da ni..ti pa si ! Če nimaš nič pametnega za napisati bodi tiho.
krnekilojz
23. 06. 2019 10.57
-11
in kaj lahko pametnega napišeš o plezalcih, ki plezajo zakaj že? za selfie na vrhu? za adrenalin? za željo po smrti? za neko trmo da to zmore? za samozadoščenje? splezal si na hrib a te potrepljamo po rami priden, priden, ker car si? a zato plezate, da drugim kvazi dokazujete, da ste nekaj več? prav nobenega pametnega razloga ni, da greš na neko goro.
pingvinislo5
23. 06. 2019 11.27
+14
gora ni nora. sem pa nor jaz in to mi je zelo všeč. tako da bom plezal po gorah in se šel alpinizem še naprej.
thetech
23. 06. 2019 11.29
+13
Ne, plezamo zato, ker nam je to strast, veselje, način žviljenja.. Če ti ne vidiš pametneg razloga, da se nekdo poda na goro, še ne pomeni, da ga nihče ne vidi. Sicer pa zakaj se sploh vtikaš v življenja drugih? Je tvoje res tako dolgočasno???
Quatflow
23. 06. 2019 11.32
+8
Ok, mogoce ne na 8000, ampak ko dozivis obcutke na vrhu gore in na poti, obcudujes neokrnjeno naravo, vonjas cisti zrak, ki je prepojen s cvetnim vonjem in vonjem borovcev, se ustavis in obcudujes stvarstvo, pticje petje, hrosce in cebele.. ko si obdan s cistim mirom v sebi in ko ti trenutek obstane.. premalo smo v naravi in stiku z njo. Clovek rabi to za notranjo harmonijo in zdravje.
badcat
23. 06. 2019 11.47
+6
lujz......ne komentiraj zadev o katerih nimas pojma in zato taksne neumne komentarje zadrzi zase ali jih pa razlagaj v svoji vaski gostilni.