Tomaž Humar na poti okoli sveta za las ušel zaporu

Tomaž Humar, sin preminulega slovenskega alpinista Tomaža Humarja, je te dni izdal knjigo z naslovom Svet ni meja. V njej je opisal, kako je pred enim letom kot najmlajši Zemljan prekolesaril svet in se s tem podvigom vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov.

Tomaž Humar je pot zastavil prek Evrope, Afrike, Severne Amerike, Avstralije, Nove Zelandije in Azije, vključevala je 25 držav. Na kolesu je preživel 28.968 kilometrov, potovanje pa je bilo dolgo 40.075 kilometrov, kar je enako dolžini ekvatorja. Za podvig je potreboval 209 dni. Prejšnji rekord si je lastil Britanec Tom Davies, ki je avgusta 2015 enako dolgo pot zaključil, star 19 let in 314 dni. Tomaž se je moral za izboljšanje rekorda v Debrecen na Madžarskem pripeljati vsaj do 4. marca 2016. Na koncu mu je uspelo celo nekaj dni prej, saj je podvig končal 28. februarja, star 19 let in 308 dni.

Slovenščina mu ni šla

"Slovenščine, enako kot oče, nikoli nisem imel več kot dve, ampak to, kako svoje razmišljanje preliti na papir, niti meni niti njemu nikoli ni predstavljalo težav," z nasmeškom pove Kamničan, čigar knjiga obsega 215 strani. "Knjiga je sicer potopis, vendar je v njej zajetega veliko mojega osebnega razmišljanja. Zadnje poglavje je neke vrste katarza." Pri celotnem podvigu, kot zatrjuje Tomaž, ni šlo za rekord ali potrjevanje ega. "Ampak zgolj za to, da veš, da zmoreš, če nekaj res hočeš," pravi Humar.

Misel na domače je bila največja opora

Prekolesariti svet ni mačji kašelj. Med napornejšimi etapami, kot se zdaj spominja Tomaž, je bila tista po Novi Zelandiji. "Najprej zato, ker je tam zelo zahteven teren za kolesarjenje, ogromno je vzponov, poleg tega me je zvila še misel na to, kako daleč od doma sem," pripoveduje. V najtežjih trenutkih mu je bila misel na domače največja opora. "Sestra, mama in najbližji prijatelji so mi na določenih delih poti pustili sporočila v obliki pisem. Nekje me je čakalo tudi pismo očeta oziroma njegove besede, ki mi jih je polagal na srce, ko je bil še živ. Ta sporočila so mi ogromno pomenila, čeprav sem jih odprl šele, ko sem prišel domov. Na poti jih namreč nisem želel brati, ker sem vedel, da bi me psihično zlomila."

Skoraj bi pristal v zaporu

Tomaž je v knjigi med drugim opisal tudi, kako je skoraj pristal v tajskem zaporu: "Čeprav mi je Tajska ostala v zelo lepem spominu, pokrajina je namreč izjemna, je bil to del poti, kjer me je bilo najbolj strah. Na meji so mi namreč pozabili žigosati potni list, kar se je pozneje izkazalo za ogromno napako, zaradi katere greš v tej državi lahko v zapor. Na pobudo sestre me je pred ječo zadnji hip rešila častna konzulka, ki je pristojnim razložila, kdo sem in kaj počnem v njihovi državi."

V Indiji ga je zdelala bolezen: "Zelo slabo mi je bilo, zato sem moral do zdravnika. Najprej sem mislil, da imam malarijo, a so preiskave to ovrgle. Zdravniki so nato omenjali salmonelo, in ko sem slišal za to, sem prijatelju že poslal sms, da je vsega konec. No, potem pa se je izkazalo, da imam 'samo' tetanus. Dobil sem antibiotike, s katerimi sem lahko, čeprav so mi zdravniki to odsvetovali, nadaljeval pot."

Tomaževa knjiga Svet ni meja je te dni prišla na prodajne police vseh večjih knjigarn po Sloveniji, prodaja pa jo tudi prek svoje spletne strani. Kot pravi, upa, da bo svojo zgodbo približal čim več ljudem.