'Zakaj je treba zdaj zbujati to sovraštvo, zakaj?'

"Zakaj je treba zdaj zbujati to sovraštvo, zakaj?", se sprašuje 93-letna Sonja Vrščaj. Preživela je tovarno zla, Auschwitz, taborišče, kjer so ji vzeli dostojanstvo, a nikoli volje do življenja, ljubezni do domovine, kot pravi sama. Navkljub temu doda, so se po vojni spravili, o tem, kdo je bil na čigavi strani, niso spraševali nikogar.

Vedno novi poskusi pisanja nove zgodovine, politične interpretacije dejstev češ, da je zločin partizanstvo in ne kolaboracija, da je bila kolaboracija z nacisti dejansko samoobrmba, da je bil boj proti okupatorju ena sama revolucija, jo razjezijo: "Pomisliš, saj ne veš, saj ne veš, saj nisi bil, saj nisi čutil. Potem postaneš žalosten. Še par let in ne bo nikogar več, ki bi lahko povedal avtentično, doživeto tako, kot je bilo res in bo obveljala resnica ljudi, ki zdaj širijo laži, zato si potem žalosten. Ivan Grobelnik - Ivo, 98-letni partizan, eden od šestih, ki so izpeljali akcijo v celjskem Starem piskru, kjer so rešili 92 zapornikov gotove smrti, Sonji le prikima: "Slovenci smo se že zdavnaj spravili, samo Pahor nas še kar spravlja, brez vsake potrebe, s tem se politiki napajajo." "Da so nova mišljenja zlonamerna, ker nekateri in teh ni malo, negirajo češ holokavsta ni bilo, taborišč ni bilo," pa je meni Tomaž Zajc, ki je preživel holokavst.

Oto Luthar je zgodovinar zgodovinopisja, ki si dolga leta prizadeva, da bi zgodovino interpretirali zgodovinarji in ne tisti, ki si jo prilaščajo. "Skrita agenda je ta,da prepričamo ljudi, da sta obstajali dve približno enakovredni strani, ki sta se v času okupacije med seboj spopadli. Tukaj se zabriše okupacija, tu se zabrišejo zločini okupatorjev in tukaj se seveda zabrišejo zločini sodelavcev okupatorjev in tukaj gre seveda za na eni strani kriminalizacijo odporniškega gibanja na drugi strani pa za rehabilitacijo domobranstva."