Zaostajali bomo do leta 2040

Strategija prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo do leta 2050, ki jo je ta teden objavila služba vlade za podnebne spremembe, si prizadeva za trajnostni razvoj ter znižanje emisij toplogrednih plinov in prilagajanje na podnebne spremembe. Ker se bo izpostavljenost povečevala, je treba zagotoviti, da se ranljivost Slovenije ne bo poslabšala.

Kot je danes povedal direktor službe vlade za podnebne spremembe Jernej Stritih, poskuša strategija ''integrirati različne poglede in pokazati, kako bi lahko prišli do nizkoogljične družbe, ki si jo za cilj danes postavljajo vse razvite države v svetu''.

"Tudi če danes ustavimo vse izpuste, bo temperatura še 50 do 100 let rasla," je opozoril Stritih. V strategiji so zato poskušali poiskati tisto smer, ki si prizadeva za trajnostni razvoj in hkrati omogoča doseganje ciljev znižanja emisij oz. prilagajanja na podnebne spremembe. Slovenija mora emisije toplogrednih plinov znižati na manj kot štiri milijone ton oz. za 80 odstotkov, hkrati pa je treba zagotoviti, da se njena ranljivost ne bo poslabšala.

Imamo nadpovprečne emisije iz prometa

Strateški pristop v strategiji ima tri smeri – poleg znižanja emisij in prilagajanja na spremembe bo nekaj aktivnosti tudi horizontalnih, na primer povečanje inovacij in izboljšanje izobraževanja. "Pri zniževanju emisij stavimo predvsem na zeleno rast, na razvoj tistega dela gospodarstva, ki je povezan z nizkoogljičnimi tehnologijami," je povedal Stritih in dodal, da ima Slovenija tu več prednosti, kot se jih zaveda.

Glavni motivator za spremembe bo po Stritihovih besedah cena CO2. Cena emisij bo vedno višja, rasle naj bi tudi cene energentov v svetu, zato se bodo investicije v učinkovito rabo energije vedno bolj izplačale. Pri prilagajanju na podnebne spremembe bo treba izboljšati predvidevanja o tem, kaj se bo dogajalo v Sloveniji, saj globalni modeli niso dovolj. Cilje prilagajanja bo treba bolje integrirati v sektorske politike ter financirati določene ukrepe prilagajanja.

Služba vlade za podnebne spremembe ocenjuje, da bo Slovenija pri zniževanju emisij do leta 2040 zaostajala za evropskim povprečjem, do leta 2050 pa naj bi ga ujela. Glavni razlogi za to so v tem, da je Slovenija manj bogata kot nekatere druge države članice EU, ima nadpovprečne emisije iz prometa glede na povprečje EU, potrebne bodo nadaljnje investicije v železnice, naša industrija pa je materialno in energetsko zelo intenzivna.

Strategijo bo sprejemala nova vlada

Med "zelenimi davki", to je obdavčitvami, ki so povezane s podnebnimi spremembami in že danes polnijo slovenski proračun, so največji vir trošarine na goriva, davek na motorna vozila, prispevki za učinkovito rabo v energetiki in CO2 davek, ki je danes še zelo nizek.

Služba vlade za podnebne spremembe je strategijo objavila tik pred padcem vlade in bo kot strokovna služba delala naprej, o strategiji pa bo po volitvah odločala nova vlada, je povedal Stritih in ob tem poudaril, da je to "strategija za 40 let". V Sloveniji je zato treba najprej oblikovati konsenz glede ciljev in pristopov, preveč podrobnih načrtov pa v tej fazi po Stritihovem mnenju ni smiselno pripravljati, ker na tem področju še vedno obstaja veliko negotovosti.

Strategija bi se morala opredeliti za "čisti scenarij"

''Nobene krize ne bomo dokončno rešili, če ne bomo najprej iskali rešitev za podnebno krizo. Gre za krizo, ki je večja od vseh trenutno prisotnih, zato zanjo potrebujemo drzne ukrepe, da bi lahko zaščitili tiste najbolj ogrožene,'' je ob predstavitvi dokumenta dejala vodja aktivnosti za Greenpeace v Sloveniji Nina Štros.

Barbara Kvac iz društva za sonaraven razvoj Focus je izrazila zaskrbljenost, ''da sledenje že sprejetim EU-ciljem, na kar strategija namiguje, ne bo omogočilo najhitrejšega in najcenejšega prehoda v nizkoogljično družbo''. ''Podnebna strategija naj naslovi predvsem razkorak med tem, kar že delamo, in tem, kar bi morali delati," je poudarila.

Najpomembnejša dodana vrednost strategije je dolgoročnejši pregled, saj vsi obstoječi dokumenti določajo cilje in ukrepe le do leta 2020, poudarjajo nevladniki. ''To je še posebej izrazito za področja, kjer danes sprejemamo odločitve o naložbah z daljnosežnejšimi posledicami, kot je odločitev o (ne)izgradnji novega termoenergetskega bloka Teš 6,'' so zapisali.

''Namesto, da bi se podnebna strategija s stališča prehoda v nizkoogljično družbo opredelila za 'čisti' scenarij (brez Teš 6 in s plinskimi kogeneracijami kot prehodnim energentom), dokument daje zeleno luč vsem scenarijem Nacionalnega energetskega programa (Nep). Razlike med šestimi scenariji Nep-a so namreč izrazite: razpon zmanjšanja izpustov CO2 do leta 2030 za energetski sektor je kar od –9 do –62 odstotkov,'' poudarja direktorica Umanotere Vida Ogorelec.

Na problem implementacijskega deficita pa opozarja Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora. ''Kot primer lahko izpostavimo področje prostora, kjer je pozornost zaenkrat posvečena predvsem prostorskemu načrtovanju na ravni občin, zaradi česar je doseg lahko le omejen in zelo posreden, časovni zamik pri izvajanju pa prevelik," je dejal.