ZEMLJEVIDI: To so sporna mejna območja, o katerih je razpravljalo arbitražno sodišče

V pričakovanju odločitve arbitražnega sodišča smo pripravili seznam in opis spornih mejnih območij, o katerih je razpravljalo haaško sodišče. Sporna mejna območja na 670 kilometrov dolgi kopenski meji s Hrvaško predstavljajo res majhen delež. Gre večinoma za manjše, redko poseljene ali celo nenaseljene zaselke in gozdne parcele, pa tudi nekaj nekdanjih vojaških objektov. Je pa jasno, da je vse od osamosvojitve jedro spora med državama zaradi številnih incidentov predvsem meja na morju, slovenski teritorialni stik z odprtim morjem ter celovitost Piranskega zaliva.

Meja na morju najtrši oreh, a ključna točka sporazuma

Glavno vprašanje arbitraže je bila razmejitev na morju in določitev stika z odprtim morjem. To je bila zagotovo tudi najtežja naloga arbitrov. Slovenija zahteva fizični stik slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem, Hrvaška pa temu nasprotuje in trdi, da fizični stik slovenskih voda z odprtim morjem ni možen.

Največja težava je, ker v nekdanji Jugoslaviji meje na morju med republikami niso bile določene. Glede na ugotovitve Badinterjeve komisije iz leta 1992, da so meje nekdanjih republik meje novonastalih držav, Slovenija v skladu z načelom uti possidetis zagovarja, da je bil na presečni datum 25. junija 1991 Piranski zaliv v celoti slovenski, saj da so slovenski organi oblasti izvajali jurisdikcijo v celotnem zalivu in še čez. Prav tako Slovenija zagovarja, da je imela ob razpadu skupne države teritorialni izhod na odprto morje.

Hrvaška temu oporeka in zatrjuje, da so v času SFRJ tudi njeni pomorski policisti prihajali v Piranski zaliv in da torej jurisdikcija Slovenije ni bila izključna. Hrvaška tudi meni, da bi bila v skladu s konvencijo ZN o mednarodnem pomorskem pravu (Unclos) pravična edinole meja po sredini Piranskega zaliva, ki ga je sama preimenovala v Savudrijska vala. Zavrača tudi slovenske trditve, da je Piranski zaliv "zgodovinski" in zatorej v skladu z omenjeno konvencijo lahko deležen posebnih okoliščin pri določanju meje.

Ker bi se meja po sredini zaliva končala na meji z italijanskim teritorialnim morjem, kot je bila določena z osimskimi sporazumi, Slovenija ne bi mogla imeti teritorialnega stika z odprtim morjem, ki se v skladu z razmejitvijo med SFRJ in Italijo začne južno od točke T5.

Pa četudi bi bila Hrvaška "velikodušna", je od zadnje točke na slovenskem kopnem (piranska Punta oz. Rt Madona) več kot 12 morskih milj do točke T5, kar bi pomenilo, da bi bila določitev slovenskega teritorialnega morja v nasprotju z mednarodnim pravom, kot ga določa Unclos, so vseskozi utemeljevali v Zagrebu. Enako bi veljalo celo, če bi Slovenija kot zadnjo točko svojega kopnega štela skrajni konec rta Savudrija - razdalja do točke T5 je prav tako večja od 12 morskih milj.

Sporazum Drnovšek-Račan, ki je bil 20. julija 2001 sicer parafiran, a nikoli potrjen, je predvideval, da bi Slovenija dobila okoli 80 odstotkov Piranskega zaliva, s posebnim koridorjem pa tudi stik z odprtim morjem. Hrvaška bi ob osimski meji z Italijo ohranila še "trikotnik" teritorialnega morja. V omenjenem koridorju, ki bi pravzaprav postal mednarodno morje, državi ne bi izvrševali posebnih suverenih pravic, kot je npr. razglasitev posebne izključno gospodarske cone.

Spori glede meje na kopnem

Med Slovenijo in Hrvaško je 670 kilometrov dolga kopenska meja, sporna pa so večinoma zelo majhna območja in nekaj večjih. Potek meje na kopnem je sicer v grobem že določen predvsem ob dejstvu, da so po načelu uti possidetis iuris meje med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami tudi meje med novonastalimi državami. To je potrdila tudi Badinterjeva komisija, državi pa sta s svojimi temeljnimi ustavnimi dokumenti na ta način že pred tem določili medsebojno mejo. Državi sta se torej strinjali glede uporabe temeljnega načela, ne pa tudi glede njegove razlage in poteka meje v naravi.

Večina zapletov je vezana na neskladja katastrskih evidenc, večja sporna območja, o katerih je odločalo arbitražno sodišče, pa so: levi breg Dragonje, Snežnik, Trdinov vrh, Drage – Sekuliči, Brezovica pri Metliki ter območje reke Mure.

Levi breg Dragonje

To je območje v velikosti 113 hektarov južno od sedanjega toka reke Dragonje oziroma kanala sv. Odorika. Pas v povprečni širini 200 metrov se razteza 6 kilometrov nizvodno od mostu pod naseljem Kaštel oz. Dragonja do najbolj južne točke k.o. Sečovlje ob vznožju hribovja. Na tem območju so trije zaselki - Škodelin, Bužini in Mlini-Škrilje, med njimi tudi hiša Joška Jorasa.

Slovenija meni, da je celotno območje slovensko, saj da je za to območje pred 25. junijem 1991 vodila kataster in zemljiško knjigo, kar je Hrvaška za to območje vzpostavila kasneje. Tudi prebivalci območja so bili povezani z infrastrukturo Slovenije. Hrvaška na drugi strani meni, da meja poteka po reki Dragonji. Nekaj časa je celo zahtevala mejo po stari strugi reke sredi Sečoveljskih solin. Zatrjuje, da so njeni organi prevladujočo jurisdikcijo na tem območju izvajali tudi pred osamosvojitvijo.

Snežnik

To je gozdno območje na vzhodnem pobočju Snežnika v velikosti 70 hektarov, oziroma gre za sedem t. i. Tomšičevih parcel. Območje je bilo v Avstro-Ogrski del Ogrske in del hrvaške k.o. Prezid, z rapalsko pogodbo pa je bilo preneseno v k.o. Snežnik, ki leži danes v Sloveniji. Po mnenju Slovenije je to nesporno slovensko ozemlje, a so različna hrvaška gozdna gospodarstva na tem območju gospodarila oz. izvajala sečnjo vse od leta 1950. Za območje se prav tako vodi "dvojni kataster".

Trdinov vrh

Trdinov vrh ali hrvaška Sveta Gera je s 1178 metri nadmorske višine ena najvišjih vzpetin v Gorjancih. Na vrhu sta telekomunikacijski stolp ter vojaški objekt, za katerega Hrvaška trdi, da ga je Slovenija okupirala. To, sicer eno najbolj znanih spornih območij na slovensko-hrvaški meji je relativno majhno, saj je spornih le nekaj kvadratnih metrov.

Drage - Sekuliči

Gre za 335 hektarov veliko k.o. Sekuliči, ki leži na jugozahodnih obronkih Gorjancev na območju Bele krajine. Severni del je gozdnat, na jugu pa so vas Drage in nekaj obdelovalnih površin. Hrvaška trdi, da je to območje njeno, saj da je bilo zgodovinsko del hrvaške k.o. Sekuliči. Slovenija temu oporeka, ker da območje Drage zgodovinsko gravitira na slovensko območje, v petdesetih letih pa se je na podlagi dogovora iz leta 1947 zanj začelo voditi kataster v Črnomlju pod samostojno slovensko k.o. Sekuliči-del. A dogovor o ločitvi območja od prvotne k.o. Sekuliči, ki bi moral vključevati tudi razdelitev zemljiške knjige, s hrvaške strani ni bil v celoti izveden; zemljiška knjiga za to območje se tako še vedno vodi v kraju Ozalj na hrvaški strani meje.

Brezovica pri Metliki ali 'nikogaršnje ozemlje'

Gre za le nekaj hektarov veliko sporno območje pri Metliki, kjer je kataster dobesedno razdrobljen, za del območja pa se vodi tudi dvojna evidenca oz. evidence sploh ni. Katastrska meja na tem območju je sporna in hkrati povsem neživljenjska; povezovalna cesta na primer na nekaj sto metrih večkrat prečka mejo zemljiškega katastra.

Območje Mure

Mura je bila zgodovinsko naravna meja med Slovenci in Hrvati. Toku reke je sledila tudi katastrska meja, ki je bila določena ob parcelaciji zemljišč sredi 19. stoletja. A reka je nato večkrat spremenila tok, bila je tudi regulirana. Katastrske meje temu niso sledile oz. usklajevanje meja ni bilo izvedeno do konca.

Danes Mura ponekod teče tudi do dva kilometra južneje od nekdanje struge. Posledica je, da na slovenskem, levem bregu leži za okoli 800 hektarov katastrsko hrvaških območij, na hrvaškem pa za okoli 260 hektarov katastrsko slovenskih območij.

A ne glede na to so tako prebivalci kot organi oblasti pri izvajanju jurisdikcije vseskozi v veliki meri sledili predvsem toku reke - levi breg je bil slovenski, desni pa hrvaški. Naj bo tako tudi poslej, je stališče Slovenije, Hrvaška na drugi strani zagovarja upoštevanje katastrske meje.

Med spornimi območji na Muri je treba še posebej omeniti naselje Brezovec-del oz. Murišče, ki leži na območju hrvaškega zemljiškega katastra, a je naselje z regulacijo Mure ostalo globoko na levem bregu reke in povsem navezano na Slovenijo. Ko je Hrvaška leta 2006 začela graditi cesto k temu območju, je Slovenija na mejo poslala celo specialce.