Življenje z eno roko, nov del serije Njihov svet

Popoln paket

Ne takšen šok, kot ste ga doživeli tisti, ki ste pričakovali fantka, dobili pa deklico, ampak tiste vrste šok, ko svojemu malemu bitju, najlepšemu pod soncem, ne moreš prešteti vseh 20 drobcenih prstkov, sta pred 24 leti doživela novopečena starša. Lena se je namreč rodila brez leve roke pod komolcem.

Če bi njenima staršema vsaj kdo že takrat povedal, v kako popoln paket se bo razvila, kako lažje bi zadihala ...

Lena je naravna lepotica, s kodri, po katerih hrepeni nešteto žensk, študentka psihologije in celo olimpijska parašportnica, ki – ne boste verjeli – igra odbojko. No, igrala je tudi nogomet, plavala, drsala in se ukvarjala z atletetiko, a nič je ni zasvojilo tako kot šport, v katerem so roke ključnega pomena.

Govori mirno, preudarno, iskreno. Tudi o trenutkih, ko ji ni bilo lahko. Kako se ne bi v občutljivih najstniških letih spraševala, zakaj se je prav ona morala roditi brez roke. Spoznavanje ljudi je pomenilo razkrivanje njene "pomanjkljivosti", zato je skrivala protezo, nosila dolge rokave in se raje držala prijateljev iz otroštva. V tem občutljivem času negotovosti pa se ji je zgodil še en udarec.

Ne moreš. O, pa bom!

Po letih igranja odbojke stoje, ko je bila kapetanka ekipe, je v klub prišel novi trener. Takoj na začetku jo je seznanil s svojim mnenjem, da v odbojki nima kaj delati. "Lena, za odbojko potrebuješ dve roki, to ni šport zate." Z nekaj besedami je porušil vse, za kar so se Lenini starši in predvsem ona sama borili vse njeno življenje. Za občutek enakosti. Ko bi se večina sesedla in obupala, je Lena dvignila glavo in mu povedala svoje: da bo še naprej igrala odbojko, ker to rada počne. In je sebi in drugim že večkrat pokazala, da je v tem dobra.

Časi, ko se je zaradi nesamozavesti, sramežljivosti ali strahu izogibala navezovanju novih stikov, so mimo. "Čim prej povem, kako je, tako je bolj sproščeno ozračje. Raje vidim, da me ljudje na začetku vprašajo, kar jih zanima in govorim o tem, ker vsakič, ko nekomu povem, da nimam roke, prebijem novo prepreko v glavi." Verjetno ni naključje, da je za študij izbrala smer psihologije.

Nič drugače

In ko jo za konec vprašam, kaj svetuje družinam, ki se znajdejo v podobni situaciji, se na hitro zamisli in pove to, kar mora slišati vsak starš, ki ob rojstvu svojega otroka doživi šok kot njena starša: "Najbolj sem svojima staršema hvaležna, da sta me vzgajala tako kot mojo sestro. Nobenih privilegijev nisem bila deležna. Posledično tudi jaz nisem uporabljala nobenih izgovorov in iskala načinov, da bi se kakšnemu opravilu izognila." Verjetno je tudi zato danes tako navdihujoča mlada dama in obetajoča športnica.