Lokalne oblasti upajo, da bodo s pomočjo sodobne tehnologije uspele poustvariti jamske razmere in vratolomno reševanje, vse skupaj pa naj bi postalo turistična atrakcija, ki bi privabljala turiste iz vsega sveta - navsezadnje je zgodba obkrožila svet, reševanje so budno spremljali milijoni.

So pa že povedali, da bodo poskrbeli za primerne varnostne ukrepe, da v jami slučajno ne bi ostali ujeti obiskovalci muzeja.

Še predej se ideja o muzeju začne realizirati, se sicer na območje, kjer je jama, zgrinjajo trume radovednežev. Predvsem tistih iz Hollywooda, ki v zgodbi že vidijo možnost velikega zaslužka. "To je zgodba, ki si zasluži visoko proračunski film z zvezdniško zasedbo," je medijem povedal Michael Scott iz hiše Pure Flix. Prepričan je, da bi bil to film, ki bi navdihnil "milijone po svetu".

Medtem čilski rudarji, 33 jih je bilo pred osmimi leti ujetih pod zemljo, rešene mlade in njihove družine opozarjajo, naj bodo previdni, saj bodo okoli njih kot jastrebi krožili tisti, ki bodo želeli zaslužiti z njihovo zgodbo. Kako se takšne obljube razpletejo v praksi, so namreč izkusili na lastni koži. Film o njihovi izkušnji, v katerem je zaigral Antonio Banderas, je v kinematografih zaslužil 25 milijonov dolarjev. Rudarji niso dobili nikoli niti centa.

Prav tako so rudarji dečkom povedali, da jih bo izkušnja spremljala še dolgo. Tudi po osmih letih namreč številni rudarji še vedno niso povsem opravili s travmo, ki jo je povzročila izkušnja. Prav tako se skupina danes ne more sprijazniti s tem, da svoje izkušnje niso izkoristili za to, da bi izboljšali svoje finančno stanje. Če bi "igro" igrali prav, bi bili danes milijonarji, so prepričani.

Dečkom državljanstvo

Dečki, ki so jih rešili iz jame, sicer dobro okrevajo. Dva v nedeljo rešena dečka, ki naj bi imela pljučnico, dobro okrevata, dva, rešena v ponedeljek, imata rahlo vročino, trije pa vnetje ušes. Vse zdravijo z antibiotiki. 

V jamo, vse odkar se je reševalna akcija končala, niso spustili še nikogar, na kraju, kjer je bilo na višku operacije tudi do 1000 reševalcev in prostovoljcev, je le ša okoli 50 delavcev, ki pospravljajo opremo in postojanko, od koder so koordinirali reševanje.

Reševalci, ki so poskrbeli za srečen razplet zgodbe, sicer ostajajo skopi z izjavami, je pa John Volanthen iz Bristola za BBC povedal, da so reševalci, ki so dečke odkrili potem ko so bili več dni pogrešani, odkrili po vonju v jami. Kot je znano, je bila vidljivost v jami ničelna. 

Sicer pa so oblasti rešenim dečkom in njihovemu trenerju sporočile še neo dobro novico - tisti člani rešene skupine, ki nimajo državljanstva, naj bi tajsko državljanstvo dobili po hitrem postopku. Po doslej znanih podatkih naj bi bili brez državljanstva trije dečki in trener. Državljanstvo naj bi dobili v šestih mesecih, čeprav običajno postopek traja tudi do deset let. Na Tajskem naj bi sicer živelo okoli pol milijona ljudi brez državljanstva, ki zato nimajo dostopa do številnih pravic in storitev, ki jih država zagotavlja svojim državljanom.

Tajske oblasti pa se nameravajo na poseben način zahvaliti tudi reševalcem, ki so jih povabili, da se v roku prihodnjih petih let vrnejo na plačane "all-inclusive" počitnice.

Kako so živeli v jami?

Medtem je oče mladega rešenega nogometaša Duangpeča, navihanega 13-letnika, medijem razkril, kaj mu je o življenju v jami razkril sin. Očetu je povedal, da so se pred utopitvijo rešili tako, da so z golimi rokami izkopali prehod na višje ležečo polico v jami. Za njen obstoj so vedeli, ker so bili pred tem že večkrat v jami.

Kot je povedal Duangpeč, so se v podzemnem ujetništvu stiskali na edini varni polici, ki pa je bila premajhna za vse, zato so na suhem sedeli izmenično, da niso bili ves čas vsi v vodi. Ključno vlogo je imel trener, ki jih je ves čas bodril. K sebi je stiskal najbolj prestrašenega, najmlajšega člana ekipe, ki je pogosto jokal in se tresel od mraza. Trener je redno vodil tudi meditacijo, s katero so premagovali strah.

S seboj so imeli šest svetilk in skrbno so varčevali s porabo energije. Hrane ni bilo, so pa pili oziroma lizali vodo s stropa, da se ne bi okužili s kalno vodo, ki je drla po jamskih rovih. Banpot se je s sinom pogovarjal v bolnišnici, kjer so še vedno vsi dečki in trener. Zdaj s starši že lahko govorijo brez steklene pregrade, a še vedno brez dotikov v izogib morebitnim infekcijam.