Leto 2012 si bodo zapomnili tudi v znanosti. Storjenih je bilo več velikih korakov na številnih znanstvenih področjih, spet drugi dogodki, tako ali drugače povezani z znanostjo, pa so odmevali tudi v širši javnosti.
Ljubitelji vesolja so se tako skupaj z Nasinimi znanstveniki veselili uspešnega pristanka roverja Curiosity na Marsu. Ta je na rdečem planetu pristal po 253 dneh potovanja, zdaj pa površje planeta raziskuje že pet mesecev. Splošno javnost je navdušil tudi po zaslugi spretne medijske strategije. Rover ima namreč celo svoj profil na Twitterju, kjer javnost kar v 'prvi osebi' redno obvešča o svojih podvigih, sporočilom pa prilaga slikovno gradivo. 2,5 milijarde dolarjev vredno vozilo na Marsu išče dokaze o tem, da je bilo na planetu nekoč mogoče življenje.
'Človeški obraz' Cutiosityjeve misije na Mars pa je zagotovo Bobak Ferdowsi, vodja poleta roverja, ki je bil ob uspešnem pristanku tako srečen, da je zajokal. Ljudem pa se je v spomin vtisnil tudi po zaslugi vpadljive frizure. Po uspešnem pristanku roverja je na Twitterju nabral okoli 50.000 sledilcev in je med znanstveniki torej pravi zvezdnik.
Kar pet let pa se je na svoj podvig pripravljal avstrijski pustolovec Felix Baumgartner, ki je svet, potem ko je zaradi številnih zapletov z vremenom in opremo večina pričakovala, da bo projekt padel v vodo, tisti, ki imajo radi teorije zarot pa so sumili, da je bil cel projekt le potegavščina in nekoliko dražja reklama za Red Bull, osupnil s skokom z roba vesolja. Podrl je rekord najvišjega poleta z balonom, med prostim padom pa je dosegel najvišjo hitrost v zgodovini. Dosegel je hitrost 1342,8 kilometra na uro (1,24 macha) in prebil zvočni zid. Skočil je z višine 39.045 metrov. Baumgartner je po skoku povedal, da ni skočil le zaradi adrenalina in rekorda, njegova ekipa namreč načrtuje, da bodo s pomočjo velike količine podatkov, ki so jih zbrali med letom, pomagali oblikovati posebna padala, ki bi omogočala evakuacijo z velike višine.
Precej manj odmeven, a nič manj pomemben ni bil dosežek medicinskih strokovnjakov, ki se ukvarjajo s preprečevanjem debelosti. Kljub velikemu pritisku bogatih korporacij jim je newyorško mestno oblast uspelo prepričati, da so v kioskih, restavracijah, lokalih in kinodvoranah prepovedali prodajo ekstra velikih gaziranih in sladkih pijač. Upajo, da bodo temu ukrepu sledila tudi druga ameriška in svetovna mesta, omenjene pijače namreč povezujejo z razvojem številnih bolezni, kot so bolezni srca in ožilja ter celo demenca.
Je pa znanstveni svet letos izgubil tudi nekaj velikanov. Med drugim je umrla prva in najmlajša Američanka v vesolju Sally Ride. Diplomantka univerze Stanford je bila stara le 32 let, ko je 18. junija leta 1983 v vesolje poletela na krovu shuttla Challenger. Velik del življenja je posvetila tudi promociji znanosti med mladimi, še posebej dekleti. Julija je umrla zaradi raka na trebušni slinavki, stara 61 let.
Poslovil pa se je tudi legendarni astronavt Neil Armstrong. Prvi človek na Luni je umrl avgusta, star je bil 82 let. A še preden je s posadko Apolla 11 pisal zgodovino, je bil Armstrong testni pilot v ameriški mornarici, pilotiral je tudi vojaška letala med korejsko vojno. Kljub legendarnim dosežkom pa je vseskozi veljal za človeka, ki izjemno ceni zasebnost. Namesto da bi se po uspešni misiji sončil v soju medijskih žarometov, se je zato vrnil med raziskovalce in predavatelje.
Ne le za rover Curiosity, leto 2012 je bilo izjemno uspešno za še eno vesoljsko plovilo. Voyager 1, ki je Zemljo zapustil že daljnega leta 1977, je 35 let kasneje vstopil v prostor med našim in drugimi osončji. Je na dobri poti, da postane prvi objekt, ki ga je izdelal človek, ki bo povsem zapustil naš sončni sistem. Ni pa povsem znano, ali se bo to zgodilo že v nekaj mesecih ali šele v nekaj letih.
Je pa Nasa letos po tridesetih letih končala program Space Shuttle. S tem so se upokojila tudi plovila Discovery, Atlantis, Endeavour in prototip Enterprise, ki so odslej na ogled v ameriških muzejih. Nasa sicer računa na razvoj nove generacije vesoljskih plovil, pri čemer pa se zanašajo predvsem na partnerstva z zasebnimi podjetji. Za polete na mednarodno vesoljsko postajo pa trenutno uporabljajo ruska plovila Sojuz.
Da je morda kaj padlo iz vesolja, pa so julija pomislili Newyorčani, ko so pod brooklynskim mostom zagledali nenavadno bitje. Zmaličeno truplo 'nečesa' je več dni zaposlovalo spletne komentatorje in celo znanstvenike. Mnogi so bili prepričani, da večina pretirava, in da gre pravzaprav le za ostanke odojka. Na koncu je zoolog bitje brez dlake identificiral kot rakuna in javnost poučil, da najdba ni nič nenavadnega. A to ni povsem pomirilo javnosti, mnogi so se namreč kraju najdbe menda še dolgo izogibali.
Novembra pa so znanstveniki objavili povzetek 20 let trajajočih obsežnih raziskav posledic vremenskih sprememb, ki jim bodo težko ugovarjali še tako zagreti skeptiki, topljenje ledu na Grenlandiji in Antarktiki je namreč tam predstavljeno v obliki znanstvenih dokazov. Zaskrbljujoč zaključek je, da na teh območjih zdaj vsako leto izgine trikrat več ledu kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. To pa pomeni višjo gladino morja, kar bo vodilo v poplavljanje številnih obalnih območij. Poleg tega je letos poleti arktični morski led dosegel najnižjo raven od začetka merjenj leta 1979. Podatki kažejo, da je arktični led 19. septembra 2012 pokrival 3,41 km2 – to je za vsaj 45 odstotkov manj kot leta 1979.
James Cameron sicer ni znanstvenik, ampak filmski režiser, ki je svoje občinstvo navdušil s stvaritvami, kot sta Titanik ali Avatar, a da ga zanimajo morske globine, je dokazal že med snemanjem Titanika. Tokrat je okoli sebe zbral skupino strokovnjakov in se s podmornico Deepsea Challenger potopil do najgloblje točke pod površjem planeta, do Marianskega jarka, ki na najnižjem izmerjenem mestu sega 11,034 kilometra pod gladino Tihega oceana. Potop je seveda tudi posnel, gre pa za drugi potop do najgloblje točke na svetu. Prvi se je tja že leta 1960 spustil Jacques Piccard, švicarski oceanograf. Za razliko od Camerona, ki je tam ostal 3 ure, pa je njegov potop trajal le 20 minut.
Tik pred koncem leta, 21. decembra, pa je bil zagotovo marsikdo vesel, da se znanstveniki tokrat niso zmotili. Imeli so prav – izbruhnil ni noben vulkan, v Zemljo ni trčil noben zablodeli, neopaženi planet, svet se torej ni končal, kot so to napovedovali nekateri razlagalci majevskega koledarja, s katerimi se niso strinjali niti potomci samih Majev. Za Maje se je tako začel nov cikel, ki naj bi pomenil več duhovnosti, prijaznosti do ljudi in okolja. Preostali svet pa očitno še čaka kakšno znanstveno odkritje, ki bi pomenilo 'novo ero'.
KOMENTARJI (50)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.