Ariel Šaron, mož, ki je karte na Bližnjem vzhodu mešal več kot 30 let

Izraelski premier Ariel Šaron je bil pomembna osebnost in zelo vpliven politik, ki je na Bližnjem vzhodu mešal karte več kot 30 let. Po eni strani je veljal za nepopustljivega politika vojaškega kova, ki je leta 2000 sprožil novo palestinsko vstajo in ki je vseskozi zagovarjal stroge odgovore na palestinske napade in širjenje judovskih naselbin. Po drugi strani pa je leta 2005 z umikom z območja Gaze kot prvi izraelski voditelj izpraznil del zasedenih palestinskih ozemelj ter tako v očeh številnih Izraelcev povečal možnosti za mir s Palestinci.

Znan kot neustrašen in drzen poveljnik je Šaron sodeloval v vseh izraelsko-arabskih vojnah, odlikoval pa se je predvsem med šestdnevno vojno leta 1967 in jom kipursko vojno leta 1973, ko je pomembno vplival na potek bojev v prid izraelski strani. Zatem se je upokojil in se preusmeril v politično kariero.

Politično kariero je Šaron začel leta 1974 kot poslanec novoustanovljene stranke Likud v izraelskem parlamentu, vendar je že čez leto dni zapustil poslanski sedež in začel delati kot varnostni svetovalec premiera Jicaka Rabina. Nekaj let je bil minister za kmetijstvo, leta 1981 pa je postal obrambni minister. Na tem položaju je med drugim vodil izraelski napad na Libanon, med katerim je prišlo do krutega pokola v palestinskih begunskih taboriščih Sabra in Šatila v Bejrutu. Izraelska preiskovalna komisija je Šarona spoznala za "posredno odgovornega" za pokol in mu ukazala zapustiti ministrski stolček.

Kljub temu je ostal priljubljen na izraelski desnici in v sledečih vladah je sodeloval kot minister brez listnice. Bil je minister za trgovino, stanovanjsko politiko, infrastrukturo in zunanje zadeve. Med drugim je v 90. letih vodil intenzivno gradnjo in širjenje judovskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih. Program judovskih naselbin, ki ga je sprožil že leta 1977, še danes služi kot eno glavnih sredstev za pridobivanje palestinske zemlje in novo začrtovanje izraelskih meja.

Potem ko je desničarska koalicija Benjamina Netanjahuja po porazu na splošnih volitvah leta 1999 prešla v opozicijo, je Šaron postal novi predsednik Likuda. Kot vodja opozicije, znan po radikalnih stališčih glede pogajanj s Palestinci, je glasno kritiziral laburističnega premiera Ehuda Baraka, ker se je v Camp Davidu začel pogajati s palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom. Šaronov obisk v mošeji Al Aksa v Jeruzalemu jeseni 2000 pa je bil tudi eden od povodov za drugo palestinsko vstajo oziroma nov val nasilja na Bližnjem vzhodu.

Z obljubo zagotovitve "varnosti in resničnega miru" je bil februarja 2001 z veliko prednostjo izvoljen na položaj predsednika izraelske vlade. Nadaljeval je ostro politiko do Palestincev, s strogim omejevanjem gibanja Palestincev, načrtnimi uboji domnevnih palestinskih skrajnežev, širjenjem judovskih naselbin in obsežnimi vojaškimi operacijami na palestinskih ozemljih, vse z razlago, da poskuša s tem le zagotoviti mir in varnost Izraelcev.

Šaron je šel celo tako daleč, da je kljub zgražanju mednarodne skupnosti začel na Zahodnem bregu graditi zaščitni zid, ki naj bi domnevno ustavil samomorilske napadalce. Ali je s tem prispeval k varnosti Izraelcev ali pa le vzpodbudil skrajneže, je stvar razprave.

Sam je vedno trdil, da dela le v dobro Izraela. To je trdil tudi, ko je kljub ostremu nasprotovanju izraelskih desničarjev poleti 2005 izvedel enostranski izraelski umik z območja Gaze in dela Zahodnega brega. S tem se je Izrael prvič po 38 letih umaknil z dela območij, ki jih je zasedel leta 1967.

Februarja 2005 se je Šaron s palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom tudi dogovoril za prekinitev ognja med Izraelci in Palestinci. Abas je obljubil prekinitev napadov palestinskih skrajnežev na Izraelce, Šaron pa konec izraelskih vojaških operacij proti Palestincem in izpustitev dela palestinskih zapornikov.

S tem je Šaron dokončno dokazal, da se je prelevil iz jastreba v pragmatika. Številni politiki, tako v Izraelu kot v tujini, so izražali mnenje, da je Šaron edini, ki bi lahko vodil Izrael do miru s Palestinci.

Kot izkušen vojak in politik trde roke naj bi bil idealen kandidat za sklepanje bolečih kompromisov, na podlagi katerih bi Izrael lahko zarisal svoje stalne meje.

A večina Palestincev ga še vedno vidi kot nevarnega sovražnika, saj ima za sabo bogato zgodovino obsežnih vojaških operacij proti njim, in ne verjame, da bi Palestincem resnično dovolil vzpostavitev neodvisne države.

Vdovec z dvema sinovoma je konec novembra 2005 sprožil pravi pretres na izraelskem političnem prizorišču, ko je zapustil vladajočo stranko Likud, ki jo je leta 1973 pomagal ustanoviti.

Šaron je sicer že s prihodom na čelo Likuda leta 1999, ko je bil ta z le 19 poslanskimi sedeži v opoziciji, povzročil razkol v tej desni nacionalistični stranki, ko se je zavzel za palestinsko državo in umik Izraela z območja Gaze. Postal je tarča skrajnih desničarjev, ki nasprotujejo vsakršnim koncesijam Palestincem.

Po odhodu iz Likuda je Šaron ustanovil novo stranko Kadima. Za odhod iz Likuda se je odločil, potem ko so mu skrajni poslanci iz vrst stranke začeli v parlamentu odtegovati podporo zaradi umika Izraela z območja Gaze.

Šaron je bil v komi, vse odkar ga je januarja leta 2006 zadela možganska kap. Njegovo sorodniki so se odločili, da ga bodo ohranjali pri življenju vse do danes, ko je naposled izgubil bitko za življenje.