V državi, kjer tranzicija v odprto demokracijo ni uspela - kot še v marsikateri postkomunistični državi, ne - se namreč odvija tudi ali pa predvsem boj dveh ideologij in dveh velesil.
Na eni strani je zahodni, evropski model predstavniške demokracije, na drugi pa nadaljevanje modela oligarskih elit in avtokracije, znane iz časov Sovjetske zveze.
A se boj med Evropsko unijo, ZDA in Rusijo ne odvija le v glavah različno mislečih Ukrajincev, ampak boj na ukrajinskih tleh velesile merijo tudi zares.
Razpad Sovjetske zveze je oslabil moč Rusije, ki za ponoven vzpon v staro slavo, neizogibno potrebuje tudi Ukrajino. Rusija misli na ponovno (delno) priključitev nekdanje članice ni nikoli povsem opustila. 45 milijonsko ljudstvo, ki ga v 75-odstotkih predstavljajo Ukrajinci, okoli 18 odstotkov pa je Rusov, bi populacijo Rusije povečalo za tretjino. Industrijski potencial države je občuten, enako velja za kmetijsko pridelavo. Zaloge nafte in zemeljskega plina so državi prinesle pogodbe s Shellom in Chevronom, država pa je postala zanimiva za tuje investicije, med drugim beležijo naval vlagateljev s Kitajske.
Kar pa ni po volji Rusije, ki tarna čez ranljivo mejo. Rusija zato tam strateško kopiči vojsko, ukrajinski del prebivalstva, ki želi bližje Evropski uniji pa sipa sol na rusko rano, ki je nastala po razpadu sovjetske zveze. V Moskvi in še posebej v ruskih delih Ukrajine to vidijo kot kulturno klofuto. Ne gre pozabiti, da je Rusija že iz daljne zgodovine še kako navajena črpati ukrajinske zaloge, ko primanjkuje lastnih.
Rusija skuša zato vse od leta 2011 Ukrajino pritegniti k sodelovanju v Evro-azijskem projektu.
Zahod – ZDA in EU - pa državo vidi predvsem kot sredstvo, da strateško nekoliko omeji Rusijo in razširi svoj vpliv.
Analitiki menijo, da Evropska unija morda ni povsem predvidela posledic, ko je leta 2009 začela pogovore o trgovinskem sodelovanju ne le z Ukrajino, ampak tudi z Armenijo, Azerbajdžanom, Belorusijo, Gruzijo in Moldavijo, kar je Rusija razumela kot poskus širitve na njej teritorij.
Vzporedno s temi pogajanji dialog z Rusijo ni potekal, kar je še okrepilo zamero Moskve.
Če odmislimo politično dimenzijo, pa morda niso bili dovolj analizirani niti družbeni vplivi širjenja "evropske mentalitete" na ta področja.
Evropska unija je poskusila z uporabo podobnih političnih prijemov, ki so se izkazali za učinkovite že v državah Srednje in Vzhodne Evrope, menijo analitiki. In v očeh velikega dela Ukrajincev dejansko gre za privlačen model. Komaj so se osvobodili izpod sovjetske oblasti, že so bili soočeni z nesposobnim, avtoritarnim in kleptokratskim režimom, ki je nesramno kradel bogastvo države.
Čeprav bo morda kdo v tem videl tudi aroganco EU, ki da vsiljuje svoj model neki državi, pa je prav ta povezava, kljub vsem pomanjkljivostim, vendarle dosegla politično in gospodarsko zrelost, o kateri lahko ljudje na periferiji le sanjajo. In prav to počnejo, ko države, kot je Nemčija, primerjajo z lastno situacijo.
Danski diplomat Joergen Oerstroem Moeller situacijo v Ukrajini primerja s situacijo v Jugoslaviji, kjer ob razpadu države niso reagirale dovolj dobro in so pustile, da se v novo zgodbo prenesejo najslabše prakse.
Žrtve pa so prebivalci, ki kljub naravnim bogastvom, dobri strateški legi in ekonomskemu potencialu, po zaslugi slabega vodenja države, životarijo na robu, država pa je bolj ali manj prepuščena (ne)milosti mednarodnih posojilodajalcev, ki svež denar – tako na vzhodu kot na zahodu – pogojujejo s svojimi željami.
Dve tako različni vabili sta Ukrajino spravili v precej neprijeten položaj, ki ga je država sprva skušala reševati z naklonjenostjo do obeh ponudb.
A so bili pritiski vse močnejši, tako Rusija kot Evropska unija sta državo opozorili, da lahko pristopi k le enemu sporazumu. S tem pa se je večala tudi polarizacija med državljani. Za Moskvo se je kot izziv izkazala vse večja naklonjenost Ukrajincev do Bruslja, ki je dosegla višek s protesti, ki so sledili, ko je Viktor Janukovič zavrnil podpis sporazuma z EU.
A analitiki opozarjajo, da se z enim ali drugim zmagovalcem strasti v Ukrajini ne bodo pomirile. Tudi zato, ker bodo v ozadju ostali veliki mednarodni interesi, zaradi katerih bo ena ali druga stran še naprej prilivala olje na ogenj nezadovoljstva.
KOMENTARJI (52)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.