Brexit: obračun Davida in (ne ravno goljatskega) Borisa

Dobrih 43 let mineva, odkar se je Britanija skupaj z Irsko in Dansko brez referenduma (1. 1. 1973) pridružila prvi predhodnici EU, 1. 1. 1958 nastali EGS (Evropski gospodarski skupnosti). Rekli so ji tudi “skupni trg”. Znamenito rimsko pogodbo je prvih šest članic podpisalo marca 1957. O britanski pridružitvi je odločal parlament. Zagovorniki članstva so zmagali s solidno večino 112 poslancev (356 ji je bilo za, 244 proti). Britanija se je hotela pridružiti EGS dvakrat prej v šestdesetih letih, pa je to preprečil tedanji francoski predsednik Charles De Gaulle.

Svetla evropska prihodnost

Pridružitev so praznovali z enotedenskim festivalom evropske kulture. Tedanji konservativni premier Edward Heath je “s srcem polnim radosti” pridružitev razglasil za “začetek nove svetle britanske evroprihodnosti”. Vsi niso bili navdušeni. Pred Kraljevo opero v Londonu je približno 300 demonstrantov izžvižgalo ne samo premierja Heatha ampak tudi kraljico in princa Filipa, ko so prišli na gala predstavo praznovanja “nove britanske evropske zore”. Vzklikali so: “Sieg Heil!”

Obenem mineva 41 let, odkar je leta 1975 članstvo na referendumu, ki so ga izsilili tedanji nasprotniki britanskega članstva, podprlo 67 odstotkov (dobrih 17 milijonov) Otočanov. Ob 65-odstotni volilni udeležbi.

Od nekdaj ambivalenčno članstvo so ves čas spremljale politične bitke o Evropi in EU, v katerih sta se tabora zagovornikov in nasprotnikov spreminjala. Ko je šlo za vprašanje ali bi bilo za Britanijo bolje, da ostane ali zapusti EU, so sklepali tudi najbolj neverjetna zavezništva.

Nerganja in kaprice

Večni domači politični spopadi so Britanijo spremenili v najbolj nergaško in kapricasto članico. Bolj ko so se članice povezovale, več je bilo nerganja, kapric in zahtev po posebnem statusu Britanije v EU, predvsem pa zahtev vse številnejših in vse glasnejših evroskeptikov po novem referendum o članstvu. Med evroskeptiki, ki so izsilili referendum leta 1975 in zdaj, je zelo velika razlika: leta 1975 je velika večina prihajala z leve, zdaj prihaja z desne.

Aktualni konservativni premier David Cameron, ki je pod pritiskom evroskeptikov in evrofobov v lastni stranki leta 2013 obljubil rerefendum pred koncem leta 2017, je po koncu dolgotrajnih pogajanj na zadnjem vrhu EU trdil, da je za Britanijo izpogajal “poseben status”. Manj kot 24 ur kasneje je razpisal referendum o članstvu, ki bo v četrtek, 23. junija (po zelo stari tradiciji gredo Britanci vedno na volišča ob četrtkih) in poudaril, da se bo osebno zavzemal za to, da Britanija ostane članica, ker je v EU varnejša, močneja in na boljšem.

To je hipoma sprožilo referendumsko kampanjo, zlasti kampanjo očitno že bolje pripravljenega in bolje povezanega evroskeptičnega tabora zagovornikov brexita (British exit: britanskega izhoda), ki ga ni niti malo zanimalo, kaj je Cameron prinesel iz Bruslja in kaj jim je govoril o prinešenem. Zanimal jih je samo referendum. Zahtevali so ga čim prej. In ga dobili že zdaj, ne pa “pred koncem leta 2017”. Določitev referendumskega datum je renčečo evroskretično zverino strgal z zelo napete vajeti.

Že prvi dan je razdelil konservativno vlado (šest ministrov, kar je dobra četrtina, je nemudoma sprožilo skupno kampanjo za brexit) in konservativne poslance. Iz dneva v dan je med 330 konservativnimi poslanci vse več zagovornikov odhoda iz EU. Po zadnjem štetju je brexit podprlo že 144 poslancev. 130 jih je za nadaljevanje članstva, 55 pa se jih še ni izjasnilo.

Boris zabode Davida v hrbet

Zagovornikom brexita se je teatralno po 48-urnem domnevnem razmišljanju o tem, kaj je bolj za Britanijo najbolj odmevno pridružil tudi londonski konservativni župan in poslanec Boris Johnson, izjemno ambiciozni nekdanji novinar, ki je najbolj prepoznaven otoški politik. Številnim Britancem je Boris, ki je kot dopisnik iz Bruslja takorekoč izumil evroskepticizem, zaradi svojega edinstvena videza, vedenja, izražanja in načina govora simpatičen. Čeprav je hud desničar. Boris je edini otoški politik, ki je, kot na primer Madonna, znan samo po imenu. Boris. Najbolj znani otoški blondinec. Ambiciozni bjondo. Boris ne more skriti, da se v primeru, da se bo tudi večina Britancev odločila za brexit, že vidi v Downing street 10 in sicer po predčasni Cameronovi izselitvi. Premier David Cameron sicer trdi, da v primeru brexita oziroma svojega poraza na referendumu ne bi odstopil, a mnogi mislijo, da ne bi prav dolgo vzdržal pritiska evroskeptičnega desnega krila svoje stranke in Borisa.

Cameron in Johnson sta sošolca z elitne zasebne srednje šole Eton in elitne oxfordske univerze, kjer sta bila oba tudi člana kluba Bullington, pivsko-razbijaškega kluba bogataških sinov, ki so redno razbijali lokale, v katerih so popivali, a vseeno bili priljubljeni gostje, ker so vedno več kot poravnali škodo.
Nekdanja tekmeca in prijatelja sta zdaj samo še tekmeca. Johnson je Camerona zelo javno zabodel v hrbet, ker hoče njegov premierski stolček. Politični spopad o brexitu je postal tudi osebna vojna med njima, ki utegne odločati o tem, ali bo Britanija ostala ali odšla iz EU.

Dvoboj v parlamentu

Njun ponedeljkov dvoboj v parlamentu, v katerem ga je Cameron razglasil – ne s temi besedami – za oportunista, ki mu gre za kariero, ne pa za domovino, napoveduje srdit kampanjski obračun med njima in med konservativci, med katerimi je Evropa, posebno EU, vedno povzročala razdor. Občasno tako velik, da je grozil z razkolom v stranki.

Cameron se je ponorčeval iz županove tedenske kolumne v desničarskem Telegraphu, v kateri naj bi razložil svoje razloga za podporo brexitu (Boris je tudi daleč najbolje plačani kolumnist v Britaniji, lani mu je Telegraph za 25.000 funtov, na 275.000 funtov na leto povišal honorar, ki je precej višji od županske plače, ki je 140.000 funtov na leto, in poslanske plače, ki je 74.000 funtov na leto: skupaj zasluži 489.000 funtov, kar je 635.000 evrov, pa to samo mimogrede), v kateri je Boris trdil, da bi z brexitom Britanija utegnila prisiliti Bruselj, da ponovno razmisli o pogojih britanskega članstva.

“Ne bom se naslajal nad ironijo tega, da nekateri ljudje, ki bi radi glasovali za odhod, hočejo izkoristili glas za odhod, da bi ostali … Novih pogajanj, po katerih bi bil drugi referendum, ni na referendumskem lističu …”

Kot že to ne bi bilo dovolj, je norčevanje začinil s šalo, s katero je navzoče spomnil tudi na županov precej viharni zakon: “Poznal sem pare, ki so sprožili ločitveni postopek, ne poznam pa niti enega para, ki bi začel ločitveni postopek, da bi se na novo poročil …”

A glavno je šele prihajalo. Cameron je izkoristil to, da je že pred časom sporočil, da se ne bo potegoval za tretji mandat (drugi se mu izteče maja 2020), rekoč: “Jaz se ne bom potegoval za vnovično izvolitev. Meni ni cilj nič drugega kot, kar je najbolje za državo …” To, da Borisu ne gre za državo, ampak za premierske ambicije, mu bi bilo treba reči, ker je bilo to vsem jasno.
Kampanja, ki se je komaj začela, je očitno veliko uspešnejša za zagovornike brexita. Po eni izmed najnovejših sta tabora zagovornikov in nasprotnikov članstva skoraj izenačena (38% za članstvo, 37 % za odhod, 25 % neodločenih).

Za finančno industrijo gre

Za Britance in Britanijo bi bilo tragično, če bi Johnsonove osebne ambicije in njegov oportunizem ter reševanje konservativne stranke (Cameron je obljubil referendum o EU in sprožil pogajanja o novem statusu Britanije v EU predvsem zato, da bi ohranil mir in enotnost v stranki) odločilno vplivali na to, da bi se večina Otočanov odločila za brexit. Odločitev za ali proti članstvu bi morala biti veliko večja kot je dvoboj dveh izmed najbolj znanih pripadnikov britanske elite.

Še bolj tragično bi bilo, če bi zapustili EU, ker bi verjeli konservativni evroskeptični desnici, da je za brexit zato, da bi bila Britanija varnejša pred terorizmom in pretiranim priseljevanjem iz EU, in zaradi izgubljanja britanske suverenosti in nedemokratičnosti EU. Vse to je v veliki meri sprenevedanje. To, kar je za evroskeptično desnico, ki je zastavonoša otoškega neoliberalizma (to je sicer tudi Cameromova vlada), zares pomembno so City oziroma banke in tako imenovana finančna industrija. Najsrditejši nasprotniki članstva v EU trdijo, da EU pretirano in vse bolj nadzira bačnike in finančnike. To je tisto, kar jih najbolj skrbi.

Za Britanijo bi bila prava tragedija, če bi večina volivcev glasovala za brexit, da bi obranila vladavino finančne industrije, ki jo Britanijo zaradi pohlepa, megalomanstva in hazarda, spravila v veliko večje težave kot veliko večino drugih držav, naredila revne še revnejše, obubožala srednji razred in obogatela najbogatejše.

Finančni kapital bi morali prikleniti na kratko verigo, ne pa mu dovoliti, da je rep, ki trese britanskega buldoga.

Brexit bi …

Brexit bi lahko sprožil marsikaj.

Najprej v Britaniji, kjer bi o njem v bistvu odločala Anglija, v kateri živi velika večina prebivalcev Britanije (dobrih 54 od dobrih 64 milijonov Britancev živi v Angliji). Brexit bi zanesljivo sprožil novo pomanjšanje Britanije.

Škotska premierka Nicola Sturgeon se je na kupčijo v Bruslju in oznanitev datuma referendum oglasila z jasnim sporočilom, da bi odhod iz Britanije iz EU sprožil nov referendum o neodvisnosti Škotov, ki so še vedno entuzijastični Evropejci. Ne morem verjeti, da bi Škoti v tem primeru že drugič zapored glasovali proti neodvisnosti. Večina, tri četrt prebivalcev Severne Irske, je za EU. In velika večina Valižanov.

Kako bi se preostale članice EU odzvale na britanski odhod? Z olajšanjem, ker so do grla sita večno nezadovoljnih Britancev, natančneje britanskih vlad, od Thatcherce naprej (ta je sicer leta 1975 kot novopečena konservativna voditeljica aktivno sodelovala v kampanji za članstvo, celo v puloverju z zastavami obstoječih članic EGS)? Ali s podobnimi idejami o odhodu iz EU, o čemer se je te dni razgovoril češki premier Bohuslav Sobotka? Bi lahko brexit postal nalezljiv?

Čehexit?

Sobotka je med tednom dejal, da se utegne Češka republika odločiti, da gre po britanskih stopinjah. Cešexit? Čehi so se odločili za pridružitev EU leta 2004 in iz skupne razvojne blagajne dobili milijarde evrov, zdaj pa so sovražno nastrojeni proti EU zaradi “emigrantske kvote”. Tri petine Čehov naj bi bilo nezadovoljnih s članstvom v EU in 62 % vprašanih pravi, da bi glasovalo za odhod iz EU. Res?

“Če bi Britanci glasovalo za brexit, lahko pričakujemo češke razprave o odhodu v nekaj letih,” je dejal Sobotka, ki naj bi vodil vzhodnoevropsko nasprotovanje diskriminatorskim spremembam socialne pomoči za priseljence iz EU, ki jih je zahteval Cameron. Sobotka je “strašil” ne samo s tem, da bi brexit utegnil sprožiti čehexit, ampak tudi vrnitev pod ruski vpliv. Res? Britanski desničarski tisk se slini ob misli, da bi britanski referendum o članstvu navdihnil druge članice za razpis podobnih referendumov, ti pa raztrgali EU na koščke …

Konec evropskih sanj?

“Borisov” desničarski Telegraph se je razpisal tudi o srbskem premierju Aleksandru Vučiću, ker je v Londonu izjavil, da članstvo v EU ni več nekdanji veliki sem balkanskih držav. Res ne?

“Ja, vsi se ji želimo pridružiti, vendar to ni več veliki sen iz preteklosti. Ko vidimo, da je polovica Britancev želi zapustiti, to vpliva na javnost,” je dejal Vučić, premier Srbije, ene izmed sedmih držav, ki so v vrsti za pridružitev EU med novim valom širitve, ki se ne bo zgodil pred letom 2019, verjetno pa veliko kasneje, ker so še daleč od izpolnitve pogojev za članstvo (zaradi korupcije, zlorabljanje prijateljstev in poznanstev, zelo visoke nezaposlenosti in … še marsičesa).

Gospoda Sobotka in Vučić na veliko prehiteva dogodke.

Do velike odločitve Britancev so še štirje meseci. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha. Tudi in posebno v EU, ki je preživela že veliko kriz, in bi gotovo preživela tudi brexit. EU je zelo daleč od tega, da bi bila popolna, je pa naredila veliko, veliko več dobrega kot slabega za vse članice, nove in stare, in med temi tudi za Britanijo.

Se nadaljuje (S čim vse se je evropska povezava tako zamerila sprva entuzijastični članici Britaniji?)