Ko korporacijski lakaji brcajo reveže

Living wage? To ni minimalna plača, ki ji v Britaniji rečemo minimum wage. Ta je zakonsko predpisana in že zelo veliko let premajhna za preživetje. Living wage je plača, s katero naj bi bilo mogoče preživeti. Ta ni zakonsko predpisana, ampak samo priporočena. Delodajalcem jo prijazno priporočajo tudi vodilni politiki, med njimi ministri Cameronove koalicijske vlade, najbogatejše vlade v britanski zgodovini, ki sami nimajo nobenih izkušenj s “preživljanjem.” Osemnajst od devetnajstih bogatih ministrov je milijonarjev, njihovo skupno bogastvo pa ocenjujejo na blizu devetdeset milijonov evrov. Pri razumevanju preživljanja jih ne ovira samo bogastvo. Že legendarne so besede, ki jih je konservativna poslanka Nadine Dorries namenila konservativnima premierju in finančnemu ministru, ki jih znam na pamet: “Cameron in Osborne nista samo dva poš fanta, ki ne vesta cene mleka, ampak sta dva arogantna poš fanta, ki ne kažeta nobenega obžalovanja, nobenega kesanja in nobene želje, da bi razumela življenja drugih ljudi … in to je njun pravi kriminal.”

Reveži, čeprav delajo

Kampanjo za plačo, s katero je mogoče preživeti, je leta 2001 sprožil angleški par z otroki iz vzhodnega Londona, ker njuna družina ni mogla preživeti z dvema minimalnima plačama. Za polno zaposlene Otočane, ki ne morejo preživeti s plačo, imajo v Britaniji, državi s šestim največjim gospodarstvom na svetu, poseben izraz “working poor,” zaposleni reveži, ki delajo za minimalno plačo. Njihovo število je po še svežih podatkih zraslo na rekordnih 5,2 milijona, kar je dobra petina zaposlenih Britancev. V času domnevnega čudežnega gospodarskega čudeža, s katerim se hvali vlada!?

Danes lahko govorimo o gibanju za plačo za preživetje, ki je doseglo, da so leta 2011 poklicani začeli z izračunavanjem te plače. Ta teden so jo povišali, britansko za dvajset penijev: s 7,65 na 7,85 funtov na uro, londonsko pa za 35 penijev: z 8,80 na 9,15 funtov na uro. Zakonsko obvezna minimalna plača je 5,13 funta za mlajše od 21 let, in 6,50 za starejše od 21 let. Londonska letna plača za preživetje bi – ob štiridesetih urah dela na teden – znesla 17.784 funtov, kar je približno 9.300 funtov manj, kot je domnevna povprečna britanska letna plača, ki naj bi bila 27.000. Večina samskih Londončanov misli, da bi za preživetje morali zaslužiti med 20 in 30 tisoč funti. Za preživetje!

Poziv bogatega župana

Čeprav je letos enkrat več delodajalcev, ki plačujejo plačo za preživetje, jih je še vedno samo nekaj več kot tisoč, kar je skrajno malo. Med njimi je samo osemnajst od stotih največjih podjetij. Bogati londonski župan Boris Johnson, ki samo s svojo kolumno v desničarskem dnevniku Daily Telegrah zasluži četrt milijona funtov na leto (njegova županska plača je 143.911 funtov, lani pa je uspel z dodatnimi “tezgami” zaslužiti še 139.625 funtov, kar pomeni, da je v letu 2013 zaslužil skupaj več kot pol milijona funtov) je ob začetku tedna plače za preživetje delodajalce pozval, naj naredijo “pravo stvar.”

Politiki brez … modnikov

Nobena stranka in noben politik v Britaniji nima jajc, da bi naredil kaj resnega za ustavitev bogatenja superbogatih in zmanjšanje orjaškega in vse večjega prepada med resno bogatimi in revnimi, med katerimi je vse več novih revežev, ki sta jih ustvarili minula kriza in recesija. Mislim … že četrtina bogastva je v rokah enega odstotka ljudi, četrtina v rokah devetih odstotkov ljudi, preostala polovica pa v rokah devetdesetih odstotkov ljudi.

Prav tako politiki nimajo jajc za to, da bi naredili kaj resnega proti korporacijskemu pohlepu. Po drugi strani pa na nezadovoljstvo Britancev zaradi zatiskanja pasov odgovarjajo z iskanjem krivcev vsepovsod drugod. Do zdaj najbolj “priljubljeni” krivci so evrokrati iz Bruslja in priseljenci iz EU (glej prejšnji blog), čeprav ravno danes odmeva novice, da so priseljenci iz EU, iz tistih desetih držav (med njimi je bila Slovenija), ki so se pridružile EU leta 2004, do leta 2011 v britansko davčno blagajano prispevali skoraj pet milijard funtov več, kot so dobili od države v obliki socialne pomoči. Pa so nas do zdaj prepričevali, da priseljenci prihajajo zato, da bi molzli socialo, in da so veliko breme davkoplačevalcev …

Vse bolj so novi krivci “socialci.” Zdaj že vsak novi ali stari ambiciozni politični k…linc vpije, da je nujno še zmanjšati v minulnih štirih varčevalnih letih že zelo zmanjšani proračun za socialo in o zlorabah socialne pomoči. Tisti bolj “pogumni” govorijo o lenuhih, ki samo pijejo, kadijo in se razmnožujejo. V igri so tudi izrazi sodrga, družbene spužve in podobno. Če nekaj dovolj vztrajno ponavljaš in če bereš primitivni desničarski del tiska, ki kar naprej streže s primernimi zgodbami o goljufanju in razmnoževanju, postanejo izjeme pravilo. Zato se ni nihče zares razburjal, ko je finančni minister Osbourne pred kratkim sporočil, da mora za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja privarčevati še 25 milijard, in da jih bo privarčeval tako, da bo še za toliko znižal proračun za social v naslednjih petih letih (če bodo konservativci ostali na oblasti). Najlažje je brcati tiste, ki so že na tleh, a ne? Reveže. V britanski politiki to postaja “standard” (velik lavor, prosim!).

Seveda so med prejemniki socialne pomoči tudi goljufi, vendar so pritlikavci v primerjavi z gigantskimi goljufi, bogatimi korporacijami in posamezniki, ki z davčnimi goljufijami s pomočjo ustvarjalnih računovodij in finančnih “svetovalcev” državno blagajno prikrajšajo za tridesetkrat več na leto.

Vrnitev lakote

Povečanje revščine v Britaniji je že šokantnega obsega. Najbolj šokatna je lakota. Številne dobrodelne organizacije, ki so nastale zato, da bi pomagale premagovati lakoto, posebno otrok, v revnih državah, so zdaj polno aktivne doma, v Britaniji. Od leta 2010, ko je razvpita kriza pokazale vse svoje zobe, do zdaj se je za desetkrat povečalo število “bank” z darovano hrano. Danes je teh za Britanijo sramotnih centrov za delitev hrane že približno 1400. Na drugi strani imamo v Britaniji približno 350.000 milijonarjev in 104 milijarderje (največ na svetu na glavo prebivalca).

Ja, ja, med reševanjem velike krize kapitalizma v zadnjih šestih letih smo najeb… vsi, razen tisti, ki so jo povzročili: bankirji, finančni maherji, pohlepne elite in politiki – lakaji kapitala in korporacij. Glavni problem so … oblastniki oziroma to, komu služijo. Vse o tem za Britanijo pove primer miniaturnega velikega maherja Bernieja Ecclestona, kralja formule ena. Sam je priznal, res v privatnem pogovoru, da bi moral britanskim dacarjem dati dve milijardi funtov, pa se je z njimi izpogajal za pičlih deset milijonov. Navadne smrtnike pa otoški dacarji preganjajo za vsak peni.

Vse bolj mi je všeč legendarna misel irskega dramatika in pisatelja Georgea Bernarda Shawa: “Več ko vidim bogatih razredov, bolj razumem giljotino!”

Robin Hood, kje si?