Petdeset odtenkov sivega… dolgočasja in korporacijski sadizem

Pred ogledom sem se, na podlagi napovednikov, spraševal ali je lahko film še slabši kot je knjiga (vsaj do tam, do kjer sem jo prebral, ker je nisem mogel prebaviti do konca) in dobil odgovor…

Milijarder in devica

V filmu je malo golote, malo seksa in mislim da nobenega orgazma. Vsaj jaz ga nisem zasledil. Nekdanji maneken, zadnja leta igralec Jamie Dornan je morda lep, kot trdi del žensk, zanesljivo pa je zelo neprimeren za vlogo domnevno strah zbujajočega superbogatega korporacijskega jezdeca (z menda dobrim srcem) in prikritega uživalca (dizajnerske) dominance/podrejanja ženske/sadizma Christiana Graya.

Christian Anastasio Ano Steele (v podobi v bistvu dobre mlade igralke Dakote Johnson, ki je hčerka igralcev Melanie Griffith in Dona Johnsona) vseeno - ko mu razkrije, da je povsem neizkušena devica, ki tudi vseh “drugih reči” še ni počela - razdeviči precej normalno in civilizirano, brez privezovanja in šeškanja.

On se ne ljubi…

Ko (še) devici Ani Jamie oziroma Christian v filmu reče: "I don't make love. I fuck. Hard!" mi je šlo na smeh. Tako neprepričljiv je. Večkrat mi je šlo na smeh, saj sem imel tu in tam občutek, da gre za komedijo o dizajnerskem BDSM/DS.

Je pa v filmu tudi zelo resen trenutek, malo pred koncem, ko Christian Ano šestkrat s pasom zelo močno useka po (zelo lepi) goli riti, njej, ki je v solzah zaradi bolečine in razočaranja, pa ukaže naj šteje udarce. To ni perverzija, to ni BDSM/DS, ampak nasilje moškega nad žensko. Posilstvo na drug način. Vsaj v mojih očeh.

Vedno sem bil za svobodo izbire: če to, kar koli potrebujete za polno uživanje spolnosti, počnete varno, razumno, sporazumno in za obojestranski užitek, vam privoščim iz vsega srca. Ko gre za Petdeset odtentkov sivega imam “problem”: to, da Ana dolgo pristaja na seks, kakršnega si ne želi, samo zato, ker je Christian superbogat, in zaradi strahu, da bi ga izgubila. Nekako imam občutek, da ne bi pristajala na vse, če bi bil zidar ali vodoinštalater s povprečenim zaslužkom…

Devet tednov in pol 

Kakor koli že: film Devet tednov in pol, v katerem smo videli večji del tega, kar slabo ponavljajo v Petdesetih odtenkih sivega (od bogatega poslovneža in sramežljive lepotice do… kocke ledu na bradavičkah, popku in nižje, do obveze za oči in privezovanja… ) je prava umetnina, ki jo še vedno rad pogledam, posebno zaradi mlade Kim Basinger. Dvomim pa, da si bom še kdaj pogledal Petdeset odtentkov sivega (razen po službeni dolžnosti).

Petdeset odtenkov sivega je limonada o usodni seksualno privlačnosti milijarderja, milijard in bogastva, in dolga reklama za vrsto blagovnih znamk (Apple, Audi, Converse, Blackberry, Cartier, Calvin Klein, Gucci, Moët…).

Novi princi so superbogati klinci

Ja, ja, včasih so bili junaki princi na belem konju, zdaj so že dolgo bogati korporacijski jezdeci, vsaj v ameriških filmih, od omenjenega filma Devet in pol tednov (Mickey Rourke) do Delovnega dekleta (Harrison Ford) in Čedne ženske (Richard Gere). Tudi akcijski Železni mož (Robert Downey junior) je milijaderski korporacijski jezdec – letalec. V filmih o dogajanjih v korporacijskem svetu je, če dobro pomislimo, pravzaprav veliko sadizma in mazohizma.

Korporacijski sadizem

V petdeset odtenkov sivega je več slik denarja in bogastva kot seksa. So nas hoteli ustvarjalci filma kot avtorica knjige bolj rajcati z denarjem in bogastvom kot s seksom? Mislim, da pri mnogih deluje.

Želel bi si, da bi imel ta film, ki se vleče, celo med seks prizori, skrito sporočilo o tem, da nas je, veliko večino Zemljanov pohlepni korporacijski kapitalizem sadistično pof… (zelo na trdo, kot bi rekel Christian), mi pa se mazohistično prepuščamo “užitkom”. Bojim se, da to ni bil ne cilj te slabo napisane knjige ne dolgočasnega filma.

“It’s all about the money,” Anastasia reče svoji sostanovalki, ko ji na začetku filma razloži Christianovo privlačnost.

Samo za denar gre. Pri sivi trilogiji in sivem filmu, ki se konča tako, da se (žal) obeta najmanj eno nadaljevanje.