Bo s Trumpom Bela hiša postala zlata?

"Vem, kam je šla. Vem. To je ogabno. Nočem niti govoriti o tem," je s skremženim in gnusa polnim obrazom množici privržencev dejal Donald Trump, še vedno vodilni republikanski predsedniški kandidat. Govoril je o Hillary Clinton, ki je v oglasnem premoru na demokratskem televizijskem soočenju morala na stranišče in zaradi oddaljenosti za nekaj sekund zamudila z vrnitvijo na oder. Zakaj bi se kdorkoli obregnil ob kaj takšnega? Morda Trump v svojem zlatem stanovanju na Peti aveniji ne potrebuje stranišč, morda meni, da mu bo v boju za Belo hišo pomagal tudi napad na običajne biološke potrebe nasprotnikov, morda boleha za različnimi fobijami ali pa je prepričan, da je uporaba stranišča znak šibkosti. Zagotovo pa je ugotovil, da ga popolna odsotnost verbalnih zavor že mesece drži tam, kjer ga ni nihče pričakoval. V resnem boju za Belo hišo.

Trump brez filtra

Še več. Trump je s svojim sovražnim, vulgarnim, neizmerno preprostim ter ceneno demagoškim nagovarjanjem volivcev uspel povsem zasenčiti vse druge kandidate, razpravo premakniti na skrajno desno ter jo oropati vseh smiselnih vprašanj. Televizije sicer v zadnjem času samokritično ugotavljajo, da so ustvarile pošast, toda še vedno obsedeno prenašajo in analizirajo vsako Trumpovo besedo ali žalitev, ker jim s svojo nepredvidljivostjo in šokantnostjo dviguje gledanost. Trump vsako jutro pokliče v najbolj gledane oddaje, ne zmedejo ga niti ostra vprašanja, ki jih preprosto presliši ali zatrdi, da "sem res pameten in zelo bogat, tako da bom vse fantastično uredil". Vsi drugi kandidati so ob Trumpu zbledeli, saj se kljub lastnim izjavam na mejah skrajnosti in dobrega okusa, ne morejo kosati s pojavo bahatega milijarderja, izučenega na resničnostnih šovih.

Ko so merili, koliko časa televizijske mreže posvetijo predsedniškim kandidatom, je denimo mreža ABC v nekem obdobju Trumpu namenila več kot 80 minut. Demokrat Bernie Sanders, priljubljen med mladimi, ki v tisočih derejo na njegova zborovanja, je v medijskem mrku dobil manj kot minuto TV časa.

Toda, Bernie Sanders govori o brezplačnem javnem študiju, govori o brzdanju Wall Streeta, o boju proti neenakosti, o bogataših, ki teptajo Ameriko, razpravlja o davkih in prihodnosti. Trump rohni, ne odgovarja na vprašanja in izreče, kar mu pade na misel, pa naj bo še tako bizarno ali na ravni jeznega prvošolčka. Vsi drugi kandidati bi že zdavnaj končali boj za Belo hišo, če bi si privoščili samo eno od Trumpovih izjav. Mehičani so posiljevalci in kriminalci, muslimanom je treba prepovedati vstop v ZDA. Novinarka, ki postavlja neprijetna vprašanja, ima menstruacijo, politična nasprotnica pa "obraz, za katerega ne more nihče voliti". Senator in vojni veteran ni heroj, saj se je pustil ujeti sovražniku. Trump laže neposredno v kamero, zanika zapise na lastni spletni strani in ko ga novinarji ulovijo, jih napade ter nato v ozračju, ko javnost medijem zaupa vse manj, vse skupaj spretno obrne v svoj prid. Mojster manipulacije meni, da so dejstva zgolj ovira v njegovi kampanji.

Desnica spodbuja strah

Trumpovi privrženci vsega tega ne vidijo. Oziroma jim ni mar. Gre večinoma za manj izobražene ljudi, ki se v novi Ameriki, kjer bodo belci postali majšina, kjer so dovoljene istospolne poroke in kjer vse več zveznih držav legalizira marihuano, ne znajdejo. Njihove industrijske službe v tovarnah so izginile, finančne varnosti ni več, prav tako ne tradicionalne družine, za mnoge tudi ni prihodosti. Strah jih je in desnica strahove in negotovost še spodbuja. Kandidat Trump, ki za vse težave Amerike poleg "neumnih politikov" krivi "Kitajsko in Mehiko, saj Američanom kradeta službe", se zato mnogim zdi sveža izbira. Ker ni politik. Ker reče, kar mnogi mislijo. Ker se ne pretvarja. Ker so siti Washingtona in politične korektnosti. In ker verjamejo, da uspešen poslovnež in milijarder (ki je svojo pot sicer začel z milijonskim očetovim darilom) lahko popelje Ameriko na pot stare slave.

Toda hkrati polovica Američanov zatrjuje, da bi bila za državo nepopisna sramota, če bi Trump postal predsednik. A če novembra ne bodo šli na volitve, bo svet, ne le Amerika, morda dočakala Zlato hišo in slovensko prvo damo. Tudi ob Trumpovi kandidaturi pred pol leta smo se vsi le smejali in zgražali, nihče pa ni napovedal, da bo zvezdnik resničnostnega šova tik pred začetkom izbiranja strankarskega kandidata (februarja v Iowi in New Hampshieru) še vedno v igri za predsedniško nominacijo.

Analitiki so podcenjevali tako njega kot nezadovoljstvo milijonov ljudi. Zato je bilo leto 2015 zagotovo leto Donalda Trumpa. Mnogi se zato naježijo že samo ob misli, da bi morali kaj takšnega zapisati tudi ob koncu prihodnjega leta.